Ljubljana - Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) je pred dnevi poslalo v javno razpravo izhodišča za nov zakon o malem delu. Ta bi predvsem temeljito prevetril študentsko delo, ki je bolj kot ne edina zdajšnja oblika malega dela. Kakor ugotavljajo na ministrstvu, se je študentsko delo preveč razmahnilo in oddaljilo od svojega izvornega namena. Študenti so ogorčeni, predloge ministrstva za novi zakon v celoti zavračajo. Zakon bi med drugim omejil študentsko delo na 14 ur na teden, za spoznanje bi ga tudi podražil. Poleg tega bi bili do malega dela po novem poleg študentov upravičeni tudi upokojenci in najverjetneje brezposelni. Oziroma vsi, če bi ministrstvo prisluhnilo mnenju mnogih strokovnjakov.
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je pred dnevi v pismu ministru za delo, družino in socialne zadeve Ivanu Svetliku med drugim zapisala, da so izhodišča pripravljena na nerealnih, celo zlaganih temeljih, zato so se že obrnili po pomoč na predsednika vlade; v ŠOS trdijo, da bi predlagani zakon o malem delu bistveno poslabšal socialni položaj študentov, in ne izboljšal, kot zagotavljajo na ministrstvu. Odpravil naj bi podaljševanje študija zaradi pritiska delodajalcev po cenejšem študentskem delu in posledično spodbudil zaposlovanje. S časovno mejo pa bi tudi onemogočil, preprosto povedano, da bi študenti več delali, kot študirali. Resda pa bi nova zakonska ureditev študentsko delo podražila zaradi predvidenega plačevanja socialnih prispevkov. Bi bilo pa malo delo prav tako davčno stimulirano in zato zanimivo za delodajalce.
O ugibanjih, ki jih porajajo ministrska izhodišča, da je zakon v pripravi samo zato, da bi okoli ovinka omejili študentsko delo, in o pogledih na malo delo smo se pogovarjali z dr. Markom Jakličem, predavateljem na ljubljanski ekonomski fakulteti, in Žigo Bitencem, direktorjem skupine Kariera, nacionalnega kadrovskega operaterja.
»Študentov ne razumem«
»Moram reči, da študentov ne razumem prav dobro, saj je zdajšnja oblika študentskega dela zanje zelo kratkoročna rešitev,« meni Jaklič. »Namreč, ko začnejo iskati redno službo, je ne dobijo, saj jih prehitijo drugi študenti. Podjetja se rada obračajo nanje, saj je to delo fleksibilno, cenejše ... Tako imajo študentje ob koncu študija velike težave pri iskanju službe, posledica tega je, da si težko ustvarijo družino, ker vstopajo na trg dela pozno, začnejo pozno plačevati prispevke za pokojnino in podobno, problemi se zgolj kopičijo. Sicer se strinjam s tem, da študenti med študijem delajo, ampak naj bo to delo čim bolj organizirano in predvsem v funkciji študija! Ne vem, zakaj se študenti raje ne borijo za, recimo, višje in bolj dosegljive štipendije, kot pa da si sesuvajo položaj.«
Podobnega mnenja je Bitenc: »Iz izhodišč ministrstva je dejansko razvidno, da si želijo omejiti študentsko delo. To se je preveč razpaslo. Podpiram stališče, da študenti delajo, a ne 40-urnih delovnikov! Če boste vprašali profesorje na univerzah, vam bodo povedali, da so predavalnice prazne tudi zato, ker študenti delajo. Strinjam se s tem, da je njihovo delo obdavčeno v višini 12 minimalnih plač; to pomeni, da lahko ob študiju zaslužijo 7200 evrov, kar ni malo. Hkrati je potreben tudi neki časovni cenzus in 14 ur na teden (kakor predlaga ministrstvo, op. p.) se mi zdi docela sprejemljivo.«
Malo delo naj bo za vse
Sogovornika pa poudarjata, da bi bilo smiselno, da bi bilo malo delo dostopno vsem, ne zgolj študentom in upokojencem ter morda še brezposelnim, kakor predvidevajo na MDDSZ. »Zdi se mi, da se je diskusija preveč osredotočila samo na študentski vidik dela. Absolutno podpiram zamisli, po katerih bi bilo malo delo mogoče za vse kategorije: zaposlene, nezaposlene, študente in upokojence. Ne bi delal nobenih razlik. Tako bi namreč tisto, kar se že dogaja, le prenesli s področja sive ekonomije v formalno, s prispevki in drugim vred, po drugi strani pa bi spodbudili nastanek študentskim servisom podobnih oblik, ki bi pomagale do dela, recimo, upokojencem,« pojasnjuje Jaklič. Če bi v malo delo vključili vse, bi nekaterim tudi olajšali prehod na trajnejše zaposlitve, dodaja, ali jim vlili pogum, da zamenjajo službo. »Mnogi imajo zelo slabe službe, a se zaradi strahu, ki izhaja iz pretekle nemobilnosti, zelo težko odločijo za novo. Z uzakonjenim malim delom bi laže odpirali nova vrata.«
Podobno Bitenc: »Mnogi se zavzemamo za to, da bi zakon vključeval vse, tudi zaposlene, da torej ne bi diskriminiral. To pomeni, recimo, da bi lahko poleg rednega opravljali še dodatno delo, ki se zdaj opravlja pač kot delo na črno oziroma z neustreznimi pogodbami. Avtorsko delo je razmeroma dobro rešeno, podjemna pogodba oziroma pogodba o delu pa ne vsebuje socialnih pravic in je pogosto izkoriščana. To, da zakon ne bi nikogar izključeval, bi bilo pomembno za socialno ogrožene in prejemnike minimalnih dohodkov; ti že zdaj precej delajo na črnem ali sivem trgu, s čimer država pobere manj davka, kot bi ji pripadel.«
Bitenc še meni, da je predlagani zakon eden boljših inštrumentov, ki posegajo na trg dela, v zadnjih dvajsetih letih. »Povečuje fleksibilnost trga, hkrati pa ne zmanjšuje socialne varnosti.« Dodaja, da se študenti neupravičeno bojijo, da bodo, če bo malo delo dovoljeno tudi drugim, sami prikrajšani. »Mislim, da bi bilo nasprotno - da bi namreč ta inštrument tako zaživel, da bi bilo dela dovolj za vse. Delodajalcem izjemno ustreza fleksibilno delo in tudi zato je študentsko tako priljubljeno. Bojazen študentov, da bi za svoje delo prejeli manj, je odveč. Ljudje ne bodo pripravljeni delati pod minimalnimi postavkami, poleg tega bi se utegnile te celo zvišati, če bi se v krog malega dela vključili zaposleni, ki so vajeni višjih prejemkov.«
Raje manj oblik dela
Tudi Jaklič pravi, da je zakon »primeren« in da gre za pozitivno potezo MDDSZ; pri čemer gre za regulativo, ki je že dolgo uveljavljena v državah z razmeroma rigidnim trgom dela, denimo v Nemčiji in Veliki Britaniji. Sam se sicer zavzema za fleksibilnejši skandinavski model, ki ne razlikuje med oblikami dela.
Izkušnje, ki jih imajo pri spajanju delodajalcev in iskalcev dela v Karieri, kažejo, da bi bilo malo delo izjemno zanimivo tudi za prve. »V Sloveniji poznamo dve obliki dela: zelo fleksibilno, na temelju pogodb o delu in študentsko, bolj kot ne brez socialne varnosti in nadzora, ter rigidno, za določen in nedoločen čas. Delodajalci ne potrebujejo vselej delavca za osem ur, mnogi delovni procesi so krajši. Ampak krajše oblike dela so dražje in v praksi ne zaživijo. Sicer poznamo v Sloveniji več kot trideset različnih oblik dela. Od malega v zdajšnji obliki, ki je omejeno na 20 ur na teden oziroma 40 ur na mesec, do dopolnilnega, popoldanskega s. p., avtorskih pogodb, dela za določen in nedoločen čas ... Mislim, da bi bilo precej učinkoviteje, če bi jih imeli največ pet: malo delo, zaposlitev za določen in nedoločen čas, delo kulturnikov in drugih primerljivih statusov ... Takšna skrčena razdelitev bi bila tudi precej transparentnejša in bi zmanjševala obseg dela na črno,« razmišlja Bitenc.
Iz tiskane izdaje NeDela