Tiskane izdaje
Na Primorskem je bila v tem stoletju najhujša suša leta 2003. Pustošila je tudi drugje. Prizadela je Prekmurje in dele osrednje Slovenije, kazala pa se je kot kmetijska suša s katastrofalnimi posledicami za poljščine ter kot hidrološka suša s precejšnjim upadom ravni podtalnice in rečnih pretokov. Tako kot zdaj na Primorskem so oblasti tudi takrat omejile porabo vode, prepovedale zalivanje vrtov in pranje avtomobilov, gasilci so s cisternami vozili vodo v odročna naselja brez daljinskega vodovoda in podobno.
Ritualizirani odzivi na sušo
In tudi odzivi na sušo so bili pred devetimi leti enaki današnjim. V resnici so ob vsaki suši podobni, tako da bi jih lahko označili že kar za ritualizirane: »Najprej se poudarja, da takšne suše ni še nikoli bilo in da bo uničila čisto vse,« navaja profesor fizične geografije in klimatogeografije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Darko Ogrin. Potem se pokaže, da je pridelek sicer manjši od pričakovanega, vendar spet ne tako katastrofalno slab, kot bi sklepali po napovedih. »To velja zlasti za vinsko trto in oljko, ki domujeta v Sredozemlju, a sta na suše prilagojeni rastlini in znata jeseni, ko dežuje, nadoknaditi padavinski deficit. Seveda pa trpijo kulture, ki na Primorsko ne spadajo – recimo koruza, ki poleti, v času vegetacije, zahteva veliko vode, iz osnovnih potez podnebja na Primorskem pa izhaja, da poleti lahko pričakujete sušo.«
Zgoščevanje suš od devetdesetih let naprej navaja k sklepu, da je njihovo množenje posledica antropogenega učinka tople grede in podnebnih sprememb. Toda rekonstrukcija pojavljanja suš na Primorskem, ki jo je v članku Suha in mokra leta v submediteranski Sloveniji od 14. do srede 19. stoletja opravil dr. Ogrin, je pokazala, da so bile zgostitve suš v posameznih obdobjih tudi v preteklosti, ko človekovi vplivi na podnebje še niso bili tako izraziti.
Tri obdobja zgostitve
Prvo obdobje s pogostimi sušami je bilo med letoma 1540 in 1562, ko je bilo šest sušnih let. Leta 1540, denimo, je bila, kot je zapisal kronist, tako »velika vročina in sončna pripeka, da se je od suše ne le zemlja kakor kamen strdila, temveč se je dosti gozdov vnelo. Od novembra 1539 do aprila 1540 ni ne deževalo ne snežilo.«
Drugo takšno obdobje je bila prva polovica 18. stoletja, ko so kronisti med letoma 1704 in 1748 našteli devet sušnih let. Od tega je suša petkrat pustošila poleti, v vegetacijski dobi, trikrat v zimsko-spomladanskih mesecih, medtem ko je leta 1748 razsajala tako pozimi, spomladi kot poleti.
Zadnjič po številu poročil o sušah bode v oči prva polovica 19. stoletja, ko se je zvrstilo kar štirinajst sušnih let. Suše so bile posebno pogoste od leta 1820 do 1848, v katerem so kronisti zapisali kar dvanajst sušnih poletij, kar pomeni, da je bilo suho vsako drugo do tretje poletje. Leta 1802, denimo, je vladala »trdovratna suša v prvi polovici pomladi in vse poletje. Ljudje so trpeli zaradi velike vročine, pridelki so bili požgani. V Trstu je primanjkovalo vode.«
Vpadi Turkov in kobilic žerk
Nekatera poročila, ki omenjajo množične invazije kobilic žerk, pa po dr. Ogrinu napeljujejo na misel, da je bilo v posameznih krajših obdobjih vreme na Primorskem morda celo bolj sušno in vroče, kakor je zadnja desetletja. Razmere so bile menda podobne subtropskim, od koder kobilice izvirajo. Tako so kronisti pisali o »napadih« kobilic »leta 1442 in 1475, iz katerih sicer nimamo sočasnih poročil o suhih in vročih razmerah, ampak se časovno ujemajo invazije kobilic s sušami in vročinami v letih 1644, 1720 in 1741«.
Od sredine 18. stoletja kobilice selivke Slovenije niso več obiskale. Zanimivo pri njihovih takratnih »vpadih« pa je, da niso prišle iz Sredozemlja, iz subtropskih predelov severne Afrike, od koder danes priletijo v Španijo ali Italijo, ampak so prišle iz vzhoda, iz Panonske kotline, kamor so prišle iz Male Azije. »Zračna cirkulacija«, pojasnjuje dr. Ogrin, »je morala biti takrat drugačna. Več je moralo biti vzhodnih vetrov, saj kobilice ne morejo premagati tako velikih razdalj brez pomoči vetra.« Ker so prihajale z vzhoda, hkrati pa je bilo to obdobje turške nevarnosti, so jih pogosto primerjali s Turki. »Tako kot vpade Turkov so tudi invazije kobilic doživljali kot nadlogo, hkrati pa so delali še naslednjo primerjavo: Turki seveda niso pili vina, zato so vinske kleti, ko so vpadli v vas, pustili nedotaknjene; enako kobilice niso obžirale vinske trte.«
Velika variabilnost padavin
Ne samo, da obdobja zgoščevanja sušnih let na Primorskem niso nikakršna novost, ampak lahko iz pojavljanja suš po letnih časih, pri čemer izstopata zimsko-spomladansko obdobje in poletje, po dr. Ogrinu sklepamo, »da je bil padavinski režim v preteklih stoletjih identičen današnjemu«. Zanj sta bila – tako kot za današnjega – značilna »dva viška in dva nižka padavin, ki sta posledica prepletanja sredozemskih in celinskih podnebnih značilnosti. Običajno pade največ padavin jeseni (oktober, november), sekundarni vrh je junija na prehodu pomladi v poletje. Najmanj padavin je na prehodu zime v pomlad (januar, februar, marec) in poleti (julij, avgust).«
Čeprav se Primorska po količini padavin (od 1000 do 1300 mm na leto) uvršča med bolj namočene predele sveta, je najbrž najbolj neugodna značilnost njenega podnebja velika variabilnost padavin, ki enkrat močno presežejo dolgoletna povprečja in povzročijo poplave, drugič pa popolnoma izostanejo. Posebno kritičen je izostanek junijskih padavin, saj sušno obdobje, ki praviloma sledi, tedaj povzroči bistveno večje opustošenje naravnega in družbenega okolja.
Leto 1841 na Primorskem velja za začetek instrumentalnega spremljanja vremena, saj od takrat deluje meteorološka postaja v Trstu. Za to obdobje je značilno pogostejše pojavljanje suš po letu 1898. Sedanje zgoščevanje suš od devetdesetih let naprej »še vedno ni doseglo obdobja med letoma 1930 in 1960, ko je kar okoli 25 let poleti padlo od tretjine do polovice manj padavin kakor običajno. Če pa se bo sedanji trend zgoščevanja sušnih obdobij nadaljeval, bomo lahko v prihodnjih letih presegli to tridesetletno obdobje,« še dodaja dr. Darko Ogrin.
