Šuštarska nedelja se vrača h koreninam

Tržič – Pod sloganom Odkrijte novo tradicijo so na tržiških ulicah, »na tržiškem pvac«, pripravili 48. Šuštarsko nedeljo. Enako kot leta 1969 so na turistični prireditvi, ki je vedno prvo nedeljo v septembru, plesali v narodnih nošah, igrala je tržiška pihalna godba, igralci so obiskovalcem uprizorili sejo čevljarskega ceha oziroma Frajšprehungo, muzej je na široko odprl vrata, bila sta srečelov in pokušnja tržiških bržol ....

Na Trgu svobode je bilo na prvi Šuštarski nedelji dvanajst stojnic, na katerih so po znižani ceni prodajali obutev in usnjarske izdelke, v tedaj novem paviljonu je bila razstavljena obutev Peka, ki je bil pokrovitelj prireditve. Včeraj je bilo v Tržiču desetkrat več stojnic, po nekaterih podatkih celo okoli 150, pa tudi obiskovalcev se je kar trlo, po oceni jih je bilo 20.000. Tudi Peko se ni izneveril tradiciji in je kljub nezavidljivim razmeram ostal pokrovitelj.

»Kakor koli se to sliši logično in lahko izvedljivo, ni tako lahko zagotoviti, da bi tukaj na Šuštarsko nedeljo bilo mogoče kupiti kakovostno obutev po ugodnih cenah. Znano je, da slovenska čevljarska industrija ni v najboljši formi, in to še zlasti velja za nekdanji tržiški ponos Peko. Vendar je treba vztrajati, da rešimo in obdržimo Peko in da Šuštarska nedelja ostane osrednji dogodek slovenske čevljarske industrije,« pravi Peter Miklič, predsednik Turističnega društva Tržič.

Med 150 razstavljavci je bilo približno dvajset proizvajalcev obutve, še vedno pa je bilo veliko cenenih izdelkov. Obiskovalci so si vsako polno uro ogledali proizvodnjo v Peku oziroma bolje rečeno tisto, kar je od nje še ostalo, v tovarniški trgovini pa se je trlo ljudi. Da so res bolj čistili zaloge, nam je potrdil tudi eden od prodajalcev, ki je skupaj z več kot deset kolegi svetoval kupcem. Ženski lakasti salonarji so bili na voljo že za 15 evrov, »poznavalke« so zgrožene opazile prestižne kose Peko by Gacho, obutev, ki jo je posebej za tržiško družbo oziroma stranke z debelimi denarnicami pred sedmimi leti oblikoval stilist Milan Gačanović. Jasno se je videlo, da so svetlikajoči se čeveljci nekoč stali 230 evrov, včeraj so bili na voljo za 16,90 evra! Že znižana obutev je bila cenejša za dodatnih 30 odstotkov, neznižana pa za deset, medtem ko obutve iz najnovejše kolekcije jesen-zima ni bilo opaziti. Težava je, ker Peko še vedno ni dobil 750.000 evrov posojila za obratni kapital, nujna likvidnostna sredstva pa zdaj zbirajo s čiščenjem zalog. In včeraj jim je, vsaj sodeč po vrstah pred štirimi blagajnami v tovarniški trgovini in tudi večji stojnici na Trgu svobode, šlo dobro.

Ana, nekoč zaposlena v Peku, meni, da je za propadanje družbe krivo predvsem to, da se ni prilagajala potrebam kupcev in, kot je dejala, ni bila v trendu. Nekateri »pekovci« so prav v tem zaslutili svojo drugo priložnost, med njimi je bil tudi Matej Slapar iz Loma, ki je pred dvajsetimi leti delal v Pekovem razvoju. Da, ljudje nočemo le strogih, dolgočasnih čevljev, kot da so vsi le za pogreb, se je pridušal kupec na Slaparjevi stojnici, ki jo je imel včeraj pod nadzorom Matejev sin Nejc. Oče, ki sicer v podjetju skrbi za razvoj, je danes na sejmu v Ribnici, jaz pa sem odgovoren za prodajo v naši trgovini na Primskovem, je povedal mladenič.

Znova smo z vami, se je na tržiškem »pvac« hvalila Planika, ki je pohodne čevlje prodajala od 89 evrov naprej, tiste Made in China, ki pa še zdaleč niso vodotesni, kot je glasno pripomnila nakupovalka, pa so postavili na nižjo poličko. Žirovska Alpina je v središču mesta ponujala obutev s 35-odstotnim popustom, čevljarstvo iz Tržiča pa, denimo, usnjene čevlje, take, kot jih imajo v vojski in policiji, je zagotavljala prodajalka, po zgolj 35 evrov. Nedaleč stran je radiostezist zastonj meril biopotencial, na voljo so bili konopljini kukiji, grosupeljsko mesarstvo je vzbujalo pozornost s salamami, v katerih je do 13 odstotkov medvedjega mesa, bohinjski sir je bil že po 10,99 evra za kilogram, majica Cheja Guevare, enako kot sedem ženskih spodnjic, je bila po deset evrov, od 13. do 14. ure je bilo tudi pivo zastonj ... Za mnoge, ki uživajo v gneči in zabavi, je bil Tržič včeraj zares pravi raj.

Kako so nekoč izdelovali obutev, je pred cerkvijo sv. Andreja prikazal Andrej Galun iz Hotemaž, medtem ko je industrijski oblikovalec obutve Tone Strlič iz Žiganje vasi bolj skrbel za marketing: vedoželjnim je razlagal, da je tudi najbolj marljiv šuštar na dan lahko izdelal največ dva para obutve. »Nekoč sem delal v kranjski Planiki, potem sem šel po svetu in delal kot industrijski oblikovalec v Srbiji, Italiji, Nemčiji in na Hrvaškem. »Vsak Slovenec naj kupi en par obutve in bodo stvari rešene,« je na vprašanje o Peku odgovoril Strlič.