Svetlana Slapšak: Pohlep Cerkve pri nas je resen problem

»Najbolj me motita človeška ignoranca in neumnost, ki se tudi pri nas vse bolj širita.«

Objavljeno
20. avgust 2017 18.34
Svetlana Slapšak avtorica, doktorica antičnih študij, kritičarka, antropologinja, znanstvenica. Ljubljana, Slovenija 22.februarja 2017. [Slapšak Svetlana,antropologi,znanstveniki,portreti]
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović

Ljubljana – Evropa se lahko zlahka vrne v totalitani sistem, ki ga neoliberalna ureditev za svojo širitev nujno potrebuje. Politični ekstremizem antropologinje dr. Svetlane Slapšak, doktorice antičnih študij, dobitnice številnih mednarodnih nagrad s področja človekovih pravic, avtorice več kot 70 knjig, predvsem pa kritične opazovalke sveta, ne preseneča.

Konec tedna je bila Evropa ponovno v znamenju terorizma. Kljub izkušnji vojn radikalne stranke in gibanja v evropskih državah ohranjajo moč, Vzhodna Evropa z reformami državljanom sistematično krati svoboščine, meje obdaja bodeča žica. Zakaj je stara celina žarišče teh procesov?

Evropa ima bogato fašistično in nacistično tradicijo. Tukaj se je rodila večina totalitarizmov, zato ni čudno, da se pojavljajo periodično. Družbena in kulturna mobilizacija beguncev, ki so v Evropi vedno pomenili napredek, bi bila proti rasizmu lahko glavno orožje in idealna priložnost, da se Evropa vrne k svojim tradicionalnim vrednotam. Ali niso grški begunci v Italijo prinesli znanja in podob, ki so bili ključni za renesanso? Tokrat se jim Evropa odreka, ker se morda res vrača v totalitarni sistem, ki ga neoliberalizem potrebuje, saj je to edina ureditev, v kateri se lahko vede kot car.

Kaj s tem mislite?

Mogočni kapital tudi v novi podobi potrebuje oblast, ki mu bo omogočila širitev. Rasizem, nacizem in fašizem odlično odgovarjajo prav neoliberalnim mogotcem, ki se nekje od thatcherjevsko-reaganovsko-gorbačovske dobe opirajo na popolnoma podivjani trg. Na eni strani imamo kolonizacijsko industrializacijo, na drugi pa so celotne regije industrijsko popolnoma uničene. Novi totalitarizem državljanom odreka socialno varnost, bogastva pa ne omejuje.

Vse to je priprava elite na popolno odvajanje od množic, ki jih v nekem trenutku ne bo več potrebovala, za dosego tega pa potrebuje nenehne vojne. Teroristi in drugi skrajneži niso debili, ampak točno vedo, kaj hočejo. Hočejo oblast, v kateri bodo vladali s prepovedmi, tabuji, netoleranco. Problem evropske skupnosti pa je, da o svoji situaciji ne premišljuje, ker je humanistiko, ki pomeni znati misliti, skoraj popolnoma uničila.

Njen pomen pogosto poleg kulture in umetnosti pometamo pod preprogo.

Ne le to. Ljudje, ki jo hočejo študirati, so javno kritizirani. Neoliberalci točno vedo, koga potrebujejo. Neumne državljane.

Po nedavnem krvavem shodu v Virginiji je jasno, da v ZDA rasna neenakost še zdaleč ni na smetišču zgodovine, Bela hiša pa je medtem v razsulu. Lahko tamkajšnji populizem primerjamo z evropskim kljub številnim kulturno-zgodovinskim razlikam?

Moramo ga. Donald Trump je obnašanje neonacistov in rasistov na protestu izenačil z nasprotniki njihove ideologije. Vendar so Američani hitreje od Evropejcev, že v 60. letih prejšnjega stoletja, razumeli, da nasilni upor, ki se zoperstavi klofutam nasprotnikov s skrajnimi stališči, odraža visoko zavest državljanov. Seveda sta obe strani nasilni, ampak ena ima prav, druga pa ne.

Zakaj skrajnih stališč ne smemo enačiti s svobodo izražanja, na kar se preganjalci drugačnosti radi sklicujejo?

Ker se svoboda izražanja konča v tistem trenutku, ko so cilji nepovezani z besedami. Če nekdo govori o njej, obenem pa zagovarja omejevanje ene ali več človekovih pravic, potem je jasno, da njegovo vedenje ni usklajeno z izrečenim. Ne, nimajo vsi pravice do svobode govora. Na žalost se moramo navaditi, da nič, kar smo dosegli od 18. stoletja do danes, ni zagotovljeno za vse čase. V vsakem trenutku moramo biti pripravljeni braniti tisto, kar smo že ubranili. Ne smemo zaspati. Ko nekdo izreče, da ima zarodek od prvega trenutka spočetja človekove pravice, to danes ni nič drugega kot popolna izguba stika z realnostjo.

Za to se je zavzel nadškof Stanislav Zore v svojem govoru pri maši ob nedavnem prazniku Marijinega vnebovzetja. Kakšno vlogo ima pri normalizaciji skrajnih stališč torej slovenska Cerkev?

Zore se je s to izjavo vmešal v državno politiko in slovensko ustavo, zato je to skrajna meja, kjer bi se morala najbolj odgovorna, predsednik države in predsednik vlade, odzvati. A ne moti me cerkveno zagovarjanje dogem, ampak njen pohlep, ki je resen problem. Nihče ne vpraša nadškofa, zakaj Cerkev ne prepusti vsaj polovice svojega bogastva slovenskim revežem, mladim družinam brez stanovanj in šoloobveznim otrokom do njihove zrelosti. Prava Cerkev bi za več iskrenih vernikov morala poseči globoko v žep. Tako se oživlja nataliteta, ne pa s prepovedmi.

Do parlamentarnih volitev je še manj kot leto dni. Koliko prerivanja na političnem parketu pričakujete?

Čaka nas neverjetno razraščanje norosti, ki se je že začelo s hipokrizijo – tu mislim na kandidatko za predsednico države Ljudmilo Novak, ki nastopa prikupno in ljubeznivo. Ampak vsi vemo, da njena stranka nasprotuje svobodi spolne opredelitve, o čemer ne govori. Moramo jo prebrati in reči – dovolj. To, da se je sprla z Janezom Janšo, res ni dovolj močna politična kvalifikacija.

Bo jeseni na predsedniških volitvah dosegla večji preboj?

Bojim se, da so volitve že odločene. Ponovno bomo priča cirkusu, zabavali se bomo, ampak pozabili na osnovno – kaj pomeni biti predsednik. Zame predsednik, ki ne daje amnestij in se ne zavzame, denimo, za sirsko družino, ki jo preganjajo iz Slovenije, ne obstaja.

Kakšen potencial imajo na parlamentarnih volitvah pri nas radikalnejše stranke?

Nekaj glasov bodo dobile, ampak to so stranke brez uporabnih programov z eksotičnimi predstavniki, ki bodo v parlamentu poskrbeli za kakšno stand-up predstavo, vendar ne več od tega. Bodimo bolj pozorni na druge. Ali ni Branko Grims sam po sebi precej radikalna stranka?

Verjamete, da bi lahko Slovenijo čez nekaj let pripeljale celo do odločanja o pravici žensk do splava?

Ne, zagotovo ne. Računam na množični odziv slovenskih žensk, ki imajo svojo pamet in interese.

Kdaj vas je sedanja vlada najbolj razočarala?

Pri postavljanju bodeče žice in besedišču, ki so ga pri tem uporabljali.

Tehnične ovire torej, kot so ograji na meji radi rekli.

To je bila velikanska sramota. Razbesnelo me je, ko se je Miro Cerar vedel kot sluga Evrope in zahteval presekanje balkanske poti iz Makedonije, s tem pa vso težo prevalil na revnejše države. Spomnim se njegovega prvega nastopa po volitvah, ko je govoril o tem, da je cilj njegove stranke dvigniti moralno podobo države. To je čista, debela in neprijetna laž, ki je z nami že nekaj let.

Kje vidite priložnosti za spremembe na bolje?

Ukinitev revščine bi morala biti prednostna naloga prihodnje vlade. Resno bi morali začeti govoriti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka in razmisliti o tem, kako vsaj dele Slovenije narediti neodvisne od uvoza hrane zaradi nestabilnosti v Evropi in svetu. Ne govorim o tem, da moramo postati dežela pridnih palčkov, morali pa bi negovati bogastvo flore in favne, ki ju imamo, se osredotočiti na nove zaposlitve, denimo v gozdarstvu, promovirati butične proizvode in uvajati čim več samoupravljanja, da ljudem omogočimo dostojno življenje.

To lahko dosežemo s humanističnim razmišljanjem in z zamenjavo sedanje politične elite. Na prihodnost države ne moremo gledati le ekonomsko, nasprotno. Moramo misliti na ljudi, na njihovo vsakdanje življenje. Na načrtno ponižano in obubožano kulturo, iz katere lahko navsezadnje črpamo veliko denarja. Ali ni čudež, da imajo ljudje še zmeraj ideje?