Težava so nastanitve in dostopnost

Lipica – Kras je območje z vsaj tremi močnimi turističnimi točkami in več manjšimi. To je treba povezati v enotno zgodbo, pravi direktorica Kobilarne Lipica Lorela Dobrinja, ki je zahteve turistov prej spoznavala v upravi Istrabenza Turizem. Tam je tudi ugotovila, da imajo velike težave s kadri.

Konji in turizem, predstave in nastanitve, vse je neločljivo povezano, tudi v Lipici. A kakovost storitev je težko vzdrževati, če so zaposleni del javnega sektorja in njegovega sistema plač. Konjar, ki ima lahko 15 let delovnih izkušenj in dobro pozna potrebe konj, ima zaradi nizke izobrazbe mizerno plačo. To ni edina težava, s katero se spopadajo v Lipici.

Lipica brez sodelovanja z okoljem in združevanja ponudbe ne bo uspešna, tako vsaj kaže preteklost.

Lipica se je začela povezovati z okoljem. Ne nazadnje smo odprli park, postavili nova otroška igrala, vsakomur omogočili, da pride v Lipico, odprli smo Karsolicius, kjer predstavljamo najboljšo ponudbo območja, vina, sire, izdelke, izdali smo plakate. Zgodba je še v razvoju, nismo še dosegli tistega, kar bi lahko. Lipica potrebuje lokalne zgodbe in lokalne ponudnike, oni pa potrebujejo Lipico.

Lahko se bomo zelo veliko pogovarjali, a če ne bomo nekaj skupaj naredili, bo težko govoriti o uspešnosti destinacije. Ne zgodi pa se čez noč. Veliko se povezujemo tudi s Škocjanskimi jamami in parkom vojaške zgodovine, sodelujemo tudi v neformalnemu povezovanju matičnega Krasa, ravno smo v pogovorih, kako skupaj delovati skladno z novo razvojno strategijo v turizmu, kjer je Kras opredeljen kot Teran Kras, in tu je treba iskati ključne ikone, ki to destinacijo lahko primerno predstavijo tujcem na globalnem trgu. Ne gre samo za lipicance, gre za območje, ki ima najmanj tri močne točke: lipicance, Škocjanske jame in Postojnsko jamo. Ta destinacija je ena redkih, ki ima tako močne turistične vzvode.

Je mogoče iz lipicanca narediti tako zgodbo kot s človeško ribico?

Treba je biti le dovolj inovativen in ustvarjalen, osnovne pogoje za to imamo. Pri promociji človeške ribice je pomagala tudi država. Dandanes je tehnologija tista, ki podira meje, kaj je mogoče ustvariti. Konj je vedno ikona nežnosti, dobrote, povezovanja in romantičnosti in iz tega je mogoče nekaj narediti.

Lipica ima s povezovanjem ogromno priložnost, meni direktorica. Foto: Blaž Samec/Delo

Kako je z višjecenovno ponudbo, denimo tedenskim popotovanjem po Krasu na konjih?

Lipica je v preteklosti nekaj takega že imela, razvila je jahalno dresurno šolo. Lipica je v 90. letih zaostala tudi v razvoju dela s konji, zato je naš cilj, da spet razvijemo te ključne produkte, ki so na višji cenovni ravni, na primer šole jahanja, dresurnega jahanja, in začnemo lokalno okolje povezovati s trekingi. To je seveda odvisno od črede in ustreznega šolanja konj. S tem smo se začeli ukvarjati že lani, treba bo urediti tudi infrastrukturo za konje na poti, ki bi trajala en teden.

Zelo veliko teh elementov je treba sestaviti. Ne vem, ali smo letos že zmožni ponuditi kakovosten produkt enega tedna trekinga po Krasu, gotovo pa lahko organiziramo dvo- ali tridnevni treking. Na zadnji londonski borzi smo vzpostavljali stike z organizatorji prav takih vrst turizma. Ta projekt je eden ključnih za razvoj kakovostne ponudbe Lipice.

Za to bo treba urediti tudi nastanitvene zmogljivosti. Pogled na hotel ob prihodu v Lipico ne daje najboljšega vtisa.

V kobilarniškem delu je Lipica zelo urejena. V petih letih ni bilo finančnih težav. Prizadevamo si razviti predstave, da te postanejo sodobnejše, bolj doživljajske. Predstave vključujejo občinstvo, zato je treba tudi klasično lipiško predstavo prenoviti. Ob tem ne bomo zanemarjali klasične dresure, le posodobili jo bomo. Okrepili smo trenersko ekipo. Prenovljena predstava bo 3. decembra, tudi z novo opremo za osvetlitev.

Poleg novih predstav in višje kakovosti šol pa je najpomembneje okrepiti tudi nastanitvene zmogljivosti. Razvoj teh zaostaja in bodo prej ali slej postale ovira za kobilarno. Konji in turizem nista ločeni zgodbi. Dokler ne prideš sem, ne veš, kako zelo je to povezano. Ko sta dejavnosti vodeni iz ene točke, se razvijata skladno. Če jih razdeliš, je v ozadju vedno še individualen interes.

Dostop do Lipice je tudi slabost, cesta je enosmerna, javnega prevoza pa ni.

To je zelo nevšečna zgodba Lipice. Lipica je kulturni spomenik in ne moremo početi vsega, kar bi želeli. Trenutno je vloga za ureditev dvosmernega prometa za osebna vozila, bomo videli, kaj se bodo odločili. V resnici je to zunaj naše pristojnosti.