Operacijske dvorane v našem zdravstvu niso več »svetišča«

Antagonizmi onkološkega inštituta: Primer Brecelj in prijava tožilcu zbornice kot otroški vrtec?

Objavljeno
10. julij 2015 18.50
Erik Brecelj na Okrogli mizi: Slovenski zdravstveni sistem v primežu gospodarske krize in vizija prihodnosti, v Ljubljani 07. Junija 2013.
Diana Zajec, zdravje
Diana Zajec, zdravje

Ljubljana - Antagonizmi med vodstvenimi predstavniki Onkološkega inštituta Ljubljana in kirurgom dr. Erikom Brecljem niso nič novega. Nova pa je pobuda zdravniški zbornici za prijavo oziroma tožbo proti generalnemu direktorju prim. Janezu Remškarju zaradi vročitve pisnega opozorila zaradi kršitve delovnih obveznosti dr. Breclju kar v operacijski dvorani.

»Ta dogodek je človeško nizkoten, etično in moralno obsodbe vreden,« je v dopisu tožilcu zdravniške zbornice prof. dr. Jožetu Balažicu zapisal dr. Peter Soklič, specialist radiologije, ki je dolgo vodil radiološki inštitut v švicarski bolnišnici Ober Engadin. Po njegovi oceni takšno ravnanje, ki ni v skladu s Hipokratovo prisego primum nil nocere - predvsem ne škoduj -, kajti »zdravnik mora biti pri svojem delu zbran in pri posegih imeti duševni mir«, dokazuje, da generalni direktor »ni kos nalogi, ki mu je poverjena«.

Predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina se strinja, da je »absolutno nesprejemljivo, da se zdravniku opozorilo izroči v operacijski dvorani, sredi napornega in stresnega dela. Operacijske dvorane so 'svetišča', kjer zdravniki potrebujejo mir, da se lahko osredotočijo na zahtevne odločitve.« Prijavo tožilcu zbornice razume kot
nadaljevanje neurejenih razmer in razmerij na OI, ki trajajo vse predolgo. »Zdravniki so dolžni varovati ugled stanu v javnosti, tudi tako, da si prizadevajo urediti medsebojne nesporazume. Če te volje ni, tudi zbornica ne more pomagati pri pomiritvi. Vedno nove prijave in pritožbe celovitega problema na OI ne bodo rešile.«

Predsednika zbornice trenutno veliko bolj skrbi vsebina končanega poročila mednarodnih presojevalcev programa otroške srčne kirurgije, kajti, kot opozarja: »Poglobljen uvid v enega od akutnih problemov našega zdravstva bo razodel vse tisto, česar sami, žal, nismo bili sposobni narediti.«

Težave onkološkega inštituta in otroške srčne kirurgije

Na naslednji seji sveta zavoda Onkološkega inštituta Ljubljana bodo govorili tudi o interesnem navzkrižju med vodstvenimi predstavniki inštituta in kirurgom dr. Erikom Brecljem. Temu so pred mesecem dni v operacijski dvorani vročili opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti, ki pri ponovni kršitvi dopušča možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je povzročilo marsikaj.

Opozorilo, na nedopusten način izročeno v operacijski dvorani, je bilo po oceni vodstva onkološkega inštituta (OI) nujen ukrep, saj da v nesoglasja na inštitutu, ki imajo že dolgoletno tradicijo, ni dopustno in ne etično vmešavati bolnikov.

Medicinska deontologija

Prav to pa se je menda zgodilo v konkretnem primeru, o katerem smo v Delu poročali 23. junija, saj je kirurg Erik Brecelj po navedbi generalnega direktorja OI prim. Janeza Remškarja pacienta, ki je kasneje poiskal pomoč pri zagovornici pravic pacientov, »neustrezno informiral in tako pri njem vzbudil občutek, da je bil prikrajšan za zanj najuspešnejše zdravljenje, kar je nedopustno«.

Dr. Erik Brecelj pa opozorilo ocenjuje kot dokaz, da je postal »tako moteč, da me je treba umakniti iz medicine, vendar bom tokrat šel do konca in opozarjal na zavestno nespoštovanje medicinske deontologije«. Takšno nespoštovanje predpisov, ki urejajo dolžnosti zdravniškega stanu, je po njegovem prepričanju prodrlo pregloboko v slovensko zdravstvo.

Prim. Remškar omenjenega incidenta, trditev dr. Breclja in skorajšnje seje sveta zavoda OI noče komentirati.

Dober ali slab namen?

Prihajajo pa drugi odzivi. Eden takšnih je, denimo, predlog za prijavo oziroma tožbo proti generalnemu direktorju OI; to je na tožilca zdravniške zbornice naslovil Soklič, specialist radiologije, ki je v Švici dolga leta vodil radiološki inštitut v bolnišnici Ober Engadin. Vročitev pisnega opozorila v operacijski dvorani, med dvema operacijama, je dogodek, ki je, kot piše v dopisu tožilcu, »človeško nizkoten, etično in moralno obsodbe vreden«. Dr. Soklič opozarja, da je koncentracija kirurga na operacijo na takšen način prizadeta, to pa lahko povzroči tveganje za uspeh posega na pacientu, ki leži na operacijski mizi. »Ne nameravam se spuščati v antagonizme med uslužbenci onkološkega inštituta, gre mi le za varnost bolnikov,« poudarja.

Odvetniku Andreju Pitaku, ki je, tako kot predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina, Sokličev dopis prejel v vednost, se zdi sporen predvsem način izročitve opozorila. »Mesto in čas vročitve omogočata sklepanje, da je bilo to narejeno s slabim namenom. Vemo, da je v operacijski dvorani gibanje omejeno, v njej je zapovedana absolutna higiena, vnašanje nesterilnih predmetov je prepovedano, saj je že sicer z bolnišničnimi okužbami vse preveč težav.«

Razodetje resnice bo boleče

Andrej Možina omenjeno prijavo tožilcu zbornice razume kot nadaljevanje neurejenih razmer in medsebojnih odnosov na OI. »Zdravniki so dolžni varovati ugled stanu v širši javnosti tudi tako, da si prizadevajo urediti medsebojne nesporazume. Če te volje ni, niti zbornica ne more pomagati pri pomiritvi. Vedno nove prijave in pritožbe celovitega problema na OI ne bodo rešile,« pravi in dodaja: »Seveda je nesporno nesprejemljivo, da se zdravniku opozorilo izroči v operacijski dvorani, sredi napornega in stresnega dela. Operacijske dvorane so 'svetišča', kjer zdravniki potrebujejo mir, da se lahko osredotočijo na zahtevne odločitve.«

Zato Možino omenjena prijava, ki so jo na zbornici prejeli »v času zelo resnih problemov v slovenskem zdravstvu – od zdravstvene reforme, anomalij otroške srčne kirurgije do domnevnih serijskih nepravilnosti na nevrologiji pa tudi gradbenih afer na OI –, po vsebini in pomenu spominja na otroški vrtec«.

Predsednika zbornice pa zdaj precej bolj skrbi vsebina (tako rekoč končanega) poročila mednarodnih presojevalcev programa otroške kardiokirurgije. »Poglobljen uvid v enega od akutnih problemov našega zdravstva bo razodel vse tisto, česar sami, žal, nismo bili sposobni narediti. Želim si, da bi vsi, ki jim je presoja in z njo končna resnica namenjena, zmogli dostojanstveno sprejeti oceno in nasvete. In da zgodba, ta vnebovpijoči precedens, ki predstavlja nedopustno anomalijo, žal ne edino v slovenskem sicer še vedno dobro delujočem sistemu zdravstvenega varstva, ne bo zameglila celote.«