Prevzgojni dom v Radečah je edina institucija za prevzgojo mladih v državi. Zdaj v njem prebiva sedemnajst mladoletnikov. V lasti sester usmiljenk je od leta 2008, ko jim je takratni minister za kulturo Vasko Simoniti tik pred odhodom s funkcije z denacionalizacijo v naravi vrnil del zemljišč in poslopja, kjer bivajo gojenci. Nekaj drugih zgradb, med njimi upravna, in slaba polovica zemljišč so še vedno v lasti države.
Za plače desetkrat več
Oktobra 2015 se bo petletni najem iztekel. Dolgoročna vizija uprave je, da se dom iz Radeč preseli takoj, ko ji uspe najti nadomestno lokacijo. »Za zdaj o njej ne moremo govoriti,« pravijo, »zato vsaj do izteka pogodbe ostajamo v sedanjih prostorih.« Neuradno se kot mogoča prihodnja lokacija doma omenjajo celjski zapori v Starem piskru. Sestre nikogar ne podijo ven, zagotavlja Feguš, ki opozarja tudi na neizpolnjene denacionalizacijske zahtevke in odškodninske zahtevke zaradi nezmožnosti uporabe zemljišč in nepremičnin na radeški lokaciji.
Nedokončana denacionalizacija
Kaj naj naredi nekdo, ki mu po 23 letih vrnejo polovico nekdanjega premoženja, polovico pa ne, se sprašuje Feguš: »Polovični lastnik težko načrtuje in izdela projekcijo, kaj storiti z lokacijo, ker mu nihče ne pove niti, ali mu bodo tudi drugo polovico vrnili v naravi.« Sestre usmiljenke že 23 let čakajo na vračilo premoženja, pravi Feguš in na njihovem primeru ponazori vso neučinkovitost državne birokracije: »Zadevo je najprej reševala uradnica na okoljskem ministrstvu. Tik pred koncem so ji spis vzeli in ga prenesli v reševanje ministrstvu za kmetijstvo, kjer se je spis iz obravnavanja 'izgubil'. Ko so ga spet našli, so ga poslali nazaj na okoljski resor. In tako mineva skoraj že četrt stoletja.«