Težavna mladina ostaja pri usmiljenkah

Prevzgojni dom Radeče: Država se ne strinja z najemnino in razmišlja o selitvi v celjski Stari pisker.

Objavljeno
28. november 2014 18.05
SLO.-, RADECE, DIR. MAJCEN, 28.1.2013, FOTO: DEJAN JAVORNIK
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje
Radeče – Prevzgojni dom v Radečah slabo leto pred iztekom najemne pogodbe ostaja na posestvu reda sester usmiljenk v Marijinem dvoru, čeprav Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij zaradi po njihovem previsoke najemnine že več let išče drugo lokacijo. Neuradno se kot lokacija doma omenjajo celjski zapori v Starem piskru.

Prevzgojni dom v Radečah je edina institucija za prevzgojo mladih v državi. Zdaj v njem prebiva sedemnajst mladoletnikov. V lasti sester usmiljenk je od leta 2008, ko jim je takratni minister za kulturo Vasko Simoniti tik pred odhodom s funkcije z denacionalizacijo v naravi vrnil del zemljišč in poslopja, kjer bivajo gojenci. Nekaj drugih zgradb, med njimi upravna, in slaba polovica zemljišč so še vedno v lasti države.

Za plače desetkrat več kot za najem

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, ki Družbi hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega plačuje vsak mesec 10.600 evrov najemnine oziroma 3,40 evra na kvadratni meter, že več let napoveduje selitev na cenejšo lokacijo. Toda odvetnik sester usmiljenk Marjan Feguš je prepričan, da bo uprava težko našla cenejšo lokacijo za dom, ki mu država in uprava zaradi velikih stroškov poslovanja večkrat postavljata zahteve po varčevalnih ukrepih. Zadnji mesečni izdatek za bruto plače 49 javnih uslužbencev v domu znaša skoraj sto tisočakov. To pomeni, da državo plače zaposlenih v domu v enem letu stanejo le nekaj manj kot deset let najema.

Oktobra 2015 se bo petletni najem iztekel. Dolgoročna vizija uprave je, da se dom iz Radeč preseli takoj, ko ji uspe najti nadomestno lokacijo. »Za zdaj o njej ne moremo govoriti,« pravijo, »zato vsaj do izteka pogodbe ostajamo v sedanjih prostorih.« Neuradno se kot mogoča prihodnja lokacija doma omenjajo celjski zapori v Starem piskru. Sestre nikogar ne podijo ven, zagotavlja Feguš, ki opozarja tudi na neizpolnjene denacionalizacijske zahtevke in odškodninske zahtevke zaradi nezmožnosti uporabe zemljišč in nepremičnin na radeški lokaciji.

Nedokončana denacionalizacija

Kaj naj naredi nekdo, ki mu po 23 letih vrnejo polovico nekdanjega premoženja, polovico pa ne, se sprašuje Feguš: »Polovični lastnik težko načrtuje in izdela projekcijo, kaj storiti z lokacijo, ker mu nihče ne pove niti, ali mu bodo tudi drugo polovico vrnili v naravi.« Sestre usmiljenke že 23 let čakajo na vračilo premoženja, pravi Feguš in na njihovem primeru ponazori vso neučinkovitost državne birokracije: »Zadevo je najprej reševala uradnica na okoljskem ministrstvu. Tik pred koncem so ji spis vzeli in ga prenesli v reševanje ministrstvu za kmetijstvo, kjer se je spis iz obravnavanja 'izgubil'. Ko so ga spet našli, so ga poslali nazaj na okoljski resor. In tako mineva skoraj že četrt stoletja.«