Težki poškodovanci ne morejo za stalno ostati v UKC

V posteljah bolniki, katerih zdravljenje je končano, ker jih UKC nima kam premestiti. Več negovalnih ali nova regijska bolnišnica.

čet, 08.12.2016, 06:00
500.000 evrov stane osemmesečna oskrba težkega poškodovanca.

Ljubljana – Avgusta se je 48-letni oče z družino vzpel na Triglav. Po sestopu z gore se je v dolini Trente zgrudil. Sodobna medicina mu je rešila življenje, a je ostal priklenjen na posteljo, z okvarjenimi možgani, psihično spremenjen, ne more sam jesti in piti. Čeprav zdravljenja ni več, je še vedno v UKC.

Bolnikov, pri katerih je zdravljenje končano, a ostajajo v UKC, ker jih nimajo kam premestiti, je več kot 1900 na leto. Najhuje je z mladimi poškodovanci, gre pa tudi za bolnike po možganski ali srčni kapi ali kateri drugi hudi bolezni. Njihovo zdravstveno stanje je končno. To pomeni, da jim ga še tolikšna zdravniška oskrba ne bo izboljšala. Svojci jih ne vzamejo domov. Lahko bi bili premeščeni v negovalno bolnišnico ali v dom upokojencev, a tam za vse ni prostora ali pa je njihovo stanje za te ustanove prezahtevno. Na oddelkih zasedajo od 10 do 20 odstotkov postelj, zaradi česar tam ne morejo zdraviti toliko drugih bolnikov. Oskrba v UKC je tudi zelo draga. Poslovni direktor kirurške klinike Matjaž Tavčar je povedal, da stane poškodovanec, ki ostane v UKC tudi osem mesecev ali več, 500.000 evrov. Zavod za zdravstveno zavarovanje zanj plača 27.000 evrov. V UKC poudarjajo, da Slovenija za te bolnike potrebuje bodisi oskrbo v cenejših regionalnih bolnišnicah, več negovalnih bolnišnic ali poseben sanatorij. Pripomogla bi tudi nega na domu, ki bi jo omogočil zakon o dolgotrajni oskrbi.

Te dni leži na oddelku za nevrokirugijo v UKC devet poškodovancev po hudi poškodbi glave. Na oddelek so jih premestili iz centralne intenzivne terapije (CIT), kjer so jih s pomočjo znanja zdravnikov, aparatov in zdravil ohranili pri življenju. So negibni in nezavestni, ne odzivajo se na dotik ali ogovarjanje. Deležni so najintenzivnejše možne zdravstvene oskrbe. Z njimi se noč in dan ukvarjajo fizioterapevti, negovalke, sestre, zdravniki. A možnosti, da se njihovo stanje izboljša, skoraj ni. Tukaj so mesece in mesece, ker jih nimajo kam premestiti. Rekorder je bil celo dve leti. Kljub ogromnemu trudu osebja se jih zaradi plitkega dihanja in ležanja loti pljučnica, zadene jih infarkt, srčno popuščanje, zaradi neodpornosti okužba. Če imajo bolnišnično okužbo, morajo biti v dvoposteljni sobi sami. Tako devet poškodovancev dejansko zaseda 13 postelj od skupaj 55, kolikor jih imajo na oddelku za nevrokirurgijo za bolnike po operacijah. Zaradi tega na nevrokirurgiji ne morejo operirati toliko bolnikov, kot bi jih, če dolgotrajnih poškodovancev – na leto jih je med 110 in 120 – ne bi bilo. Opisano nego bi lahko izvajali tudi kje drugje, denimo v regijskih bolnišnicah, ali v domovih upokojencev, ali v ustanovi za zgodnjo rehabilitacijo po poškodbi možganov. Če bi bilo tako, bi lahko operirali več bolnikov s tumorji v možganih ali na hrbtenici in drugih zahtevnih bolnikov, pripoveduje prof. dr. Roman Bošnjak, predstojnik oddelka za nevrokirurgijo UKC.

Čez noč od vratu navzdol negiben

Tudi prof. dr. Matej Cimerman, predstojnik oddelka za travmatologijo v UKC, ima v tem trenutku štiri poškodovance, katerih zdravljenje je končano, a jih že nekaj mesecev nima kam premestiti. V nasprotju z nevrokirurškimi poškodovanci, ki so v nezavesti, so poškodovanci na travmatologiji povsem prisebni in bistri. Še včeraj so bili alpinisti ali kolesarji, po hudi nesreči pa so postali tetraplegiki – negibni od vratu navzdol. Med njimi so tudi mladi, ki bodo živeli še desetletja. Vse več pa je starejših ljudi. »Vsak padec in zlom poruši ravnovesje v telesu starejšega človeka. Starejših prebivalcev in zlomov je vedno več. Pred tremi desetletji je bilo 412 zlomov kolka na leto, nato 824, leta 2015 pa že več kot tisoč. Zmogljivosti pa se niso nič povečale, država ni nič naredila. Zdravljenje pri nas je končano po enem ali največ dveh tednih, nato pa nimajo starejši pacienti kam. Vsaj tretjina jih je pri nas predolgo. Krvavo bi potrebovali geriatrični oddelek, kot je bil nekoč v bolnišnici na Trnovem, ali več negovalnih bolnišnic. Vložek denarja države je nujen za oskrbo starih ljudi,« je dejal prof. Cimerman.

Bolniki ostajajo pred vrati

Na oddelku za vaskularno nevrologijo, kjer zdravijo bolnike z možgansko kapjo, imajo zdaj od deset do 15 takih bolnikov, ki bi jih lahko odpustili, a jih nimajo kam. Vsega skupaj imajo 58 postelj, na katerih na leto zdravijo 1400 bolnikov. Kar petino postelj torej zasedajo bolniki, katerih zdravljenje je končano. »Nekaj med njimi je tudi takih, ki so v vegetativnem stanju. So neodzivni in za njih ni več nobene rešitve. Oskrba v UKC zanje zelo veliko stane, bolnikov z anevrizmo in podobnih, ki bi jih tudi morali operirati, pa zaradi pomanjkanja postelj ne moremo sprejeti,« je povedala doc. dr. Janja Pretnar, predstojnica oddelka.

Tudi na oddelku za abdominalno kirurgijo imajo vedno od pet do deset bolnikov, ki jih nimajo kam premestiti. »Po večini so to starejši. Kar 90 odstotkov bolnikov, ki pridejo, je nujnih bolnikov, nujno jih je treba operirati. Pripeljejo jih vnetje žolčnih kamnov, tumor debelega črevesa, ki povzroči zaporo, rak. Dva tedna po operaciji bi lahko šli domov, a ker nimajo kam, ostanejo tudi do dva meseca. S stališča zdravstvenega sistema je to katastrofa: posteljo v UKC zaseda bolnik, ki ne potrebuje več štirih zdravnikov okoli sebe in toliko osebja, pred vrati pa čakajo drugi bolniki,« pove doc. dr. Aleš Tomažič, predstojnik oddelka za abdominalno kirurgijo.

Abdominalni bolniki – to so bolniki s težavami v trebušni votlini, imajo še posebno veliko težav, odkar je UKC pred tremi leti zaprl operacijske dvorane in oddelek v bolnišnici Petra Držaja v Šiški. Tam je bilo zanje 70 postelj, še 50 pa v centralni zgradbi UKC. Zdaj je vseh postelj za abdominalne bolnike 115, torej 35 manj kot prej. Zasedene so več kot 100-odstotno. To pomeni, da ležijo bolniki na pomožnih posteljah, da jih je v sobi za tri natlačenih pet. Na voljo imajo tudi manj operacijskih kot prej. »Probleme imamo vsak dan. Razmere so postale zaradi varčevanja nevarne. Preveč bolnikov leži skupaj, težko jih izoliramo, kadar imajo okužbo,« pravi dr. Tomažič.

Več kot sto otrok ni imelo kam iz UKC

Pri Tanji Kotnik Grčar, vodji socialno-svetovalne službe UKC, kar naprej zvoni telefon. Kličejo jo s številnih oddelkov UKC s prošnjo, naj uredi premestitev za njihove paciente. Lani je bilo pacientov, katerih zdravljenje je bilo v UKC končano, a niso imeli kam oditi, 1956. Med njimi je bilo 156 mladih, starih manj kot 25 let, kar 125 je bilo otrok. Mnogi so poškodovanci, ki so čez noč postali hudi invalidi, tetraplegiki ali brez zavedanja po poškodbi glave. Živeli bodo še desetletja. Če so doma s podeželja, je možnosti, da jih vzamejo domov, več, če so iz mesta, pa ne, saj so starši po službah. Po večini pa so med njimi starejši ljudje, ne samo poškodovanci, pač pa tudi drugi bolniki.

»Včeraj je bil pri meni 70-letni možak, ki ne zmore več skrbeti za 93-letno mater in očeta, ki je star 101 leto, saj je sam zbolel,« opiše sogovornica eno izmed številnih stisk. In tako začne iskati negovalno bolnišnico ali dom upokojencev, ki bi stara zakonca sprejel.

Domovi upokojencev se hudih poškodovancev in bolnikov v zadnjem življenjskem obdobju otepajo. Predvsem takih, ki potrebujejo dihalni aparat ali imajo kanilo za prehranjevanje po cevki, ne sprejmejo v večjem številu ali sploh ne. Imajo, denimo, le dva dihalna aparata in naslednjega bolnika lahko sprejmejo šele, ko se aparat zaradi smrti sprosti. Domovi upokojencev se nasploh spreminjajo v negovalne bolnišnice, čeprav za to niso opremljeni in usposobljeni. Negovalnih bolnišnic je namreč v Sloveniji premalo. Ljubljanska ima samo 30 postelj, kar komaj uspe zadostiti potrebam travmatološke klinike. Kje pa so še vse druge potrebe UKC, pripoveduje sogovornica. V negovalni bolnišnici lahko ostane bolnik le 30 dni. V tako kratkem času je običajno nemogoče najti prostor v domu upokojencev.

V razvitih zahodnih državah so težki poškodovanci in drugi bolniki, katerih zdravljenje v univerzitetnih bolnišnicah je končano, premeščeni bodisi v regijske bolnišnice bodisi v posebne ustanove. V UKC poudarjajo, da bi tako moralo biti tudi pri nas. Slovenija nujno potrebuje več negovalnih bolnišnic ali več domov za upokojence, ki bodo sprejemali bolnike, katerih zdravljenje je končano. Za bolnike po poškodbi možganov bi nujno potrebovali ustanovo za zgodnjo rehabilitacijo. Zavod za rehabilitacijo Soča lahko sprejme le pet odstotkov bolnikov po poškodbi glave. Hudo poškodovane po končanem zdravljenju poskušajo iz UKC premestiti v regijske bolnišnice v kraje, od koder so poškodovanci doma. Najteže je za Ljubljančane, ki regijske bolnišnice nimajo. UKC, ki je bil zgrajen leta 1972, nima dovolj zmogljivosti za vse, ki jih sodobni medicini uspe ohraniti pri življenju.

Prijavi sovražni govor