Primer Koprivnikar: največja napaka policista je, da je naiven

Pavle Čelik, nekdanji načelnik policije, dogajanje v policiji spremlja iz pokoja, a to ne pomeni, da ga spremlja mirno.

»Ravno sem v časopisu Finance bral poziv k lustraciji v vrhu policije. Ampak fantje, ki vodijo policijo, so bili skupaj z mano na obrambnih položajih Slovenije leta 1990. Zakaj bi jih lustrirali? Lahko se samo vprašam, zakaj ni bila izvedena lustracija politikov, ki vplivajo na policijo. Z osamosvojitvijo Slovenije smo hoteli doseči, da se politika neha vmešavati v delo policije in da se partija loči od milice. Namesto tega se še danes vmešava vanjo. Vsi menjajo šefe policije, ki potem ostanejo v policiji in so izpostava vladajoče koalicije ali opozicije znotraj policije.«

Kaj pa sindikati? So tudi izpostava politike?

Poglejte, kdaj je nastal Sindikat policistov Slovenije. Ni bilo dovolj, da smo imeli en policijski sindikat. To je načelo deli in vladaj. To je zame problem. Mi smo imeli poln kufer tega, da smo delali po navodilih partije. Hoteli smo delati po zakonu, ki ga bo sprejel državni zbor, ne pa partija, in očitno nismo tega dosegli.

Povsod po svetu se pojavljajo informacije, da je del policistov pokvarjen; da torej ne delujejo po pravilih sistema, ampak ubogajo navodila nekoga drugega.

Že generalni direktor policije je povedal, da med policiste lahko pride tudi slabo seme. Tako je v vseh državah, tudi v Sloveniji, ker smo večstrankarska neoliberalna družba. Policisti vidijo, kako se pravil ne držijo tisti, ki so na oblasti, vidijo, kako se ravna s premoženjem, in lahko skrenejo s poti, sploh če imajo v ozadju prišepetovalce iz koalicije ali opozicije.

Kako to preprečiti?

Notranji nadzor je bil že v socializmu dobro organiziran in je tudi zdaj. Odklonske pojave znotraj policije odkrivajo že komandirji in inšpektorji. Potem je tu poseben urad na ministrstvu in v družbi so še drugi instrumenti, ki nadzirajo delo policije. Ampak zame je ključno, da policisti sami odkrivajo odklonske pojave v svojih vrstah.

Ampak prvi notranji nadzor ni razkril nepravilnosti.

Notranji nadzor je v svojih pooblastilih omejen. Potem se je našel nekdo, ki je razkril ravnanje policistov. Zame je zelo zanimivo, kdaj se je zgodilo razkritje. Spremljati je treba, kdo bo v prihodnosti napredoval. Če bi imel ta anonimni policist poštene namene, tega ne bi razkril javnosti, ampak bi opozoril predstojnike. Potem bi lahko zadevo interno raziskali. Tako pa je bil interes, da se razgali vodstvo policije in da točke dobi oblast, ki se pogaja.

Po nekaterih informacijah bi oziroma bo policistu trda predla, če ga bodo razkrili. Policija slovi po tovarištvu.

Nobene nevarnosti ne bi bilo, če bi to pošteno razkril, če bi se zadeva reševala po hierarhični liniji in če bi v javnost prišla zmerno. Zame je moralno sporno, zakaj se to ni zgodilo. Takšno ravnanje škodi vodstvu policije in sindikata, koristi od njega pa ima samo politika oziroma koalicija.

Kako gledate na dogovarjanje policistov? Res je, da je bilo v zaprti skupini, ampak menda bi se policisti storilcem, ki bi tako ravnali, smejali, ker so bili tako naivni, da so pustili sledi.

Malo neumno se mi to početje že zdi. Pogovarjali so se javno, čeprav v zaprti skupini, in takšen pogovor lahko spremlja vsak, če se vsaj malo spozna na te stvari. Zame je to znamenje naivnosti. Največja napaka policista je, da je naiven.

Včasih smo to naredili drugače, ampak včasih smo se spravili na kriminalca, poudarjam, na kriminalca, ki se je potem tudi znašel na sodišču. Kje smo se pa upali spraviti na funkcionarja.

V javnosti se govori, da policisti znajo spraviti tudi na navadnega državljana, če jim stopi na žulj.

Mogoče se to dogaja. Vprašanje pa je, ali je to legitimno in pravično.