Križnar priletel v Benetke, negotovost je trajala vse do zadnjega

V reševanju Toma Križnarja so poleg diplomatov sodelovali tudi mnogi drugi ljudje iz Slovenije in tujine.

pon, 30.05.2016, 23:21; spremenjen: 00:08

Benetke - Aktivist in borec za človekove pravice Tomo Križnar je nekaj minut po 23. uri prispel na beneško letališče Marco Polo, komaj dva dni za tem, ko je bil izpuščen iz južnosudanskega zapora, kjer je v nevzdržnih razmerah bival od 19. maja.

S Križnarjevo vrnitvijo v Evropo se je tudi uradno končalo reševanje, ki se je začelo kmalu po njegovi aretaciji na severu Južnega Sudana, od koder je nameraval poročati o razmerah v Nubskih gorah. Križnar je bil v preteklosti že zaprt, toda tokratna izkušnja je bila najhujša doslej. V zadnjih desetih letih se je svet še bolj predal strahu, je ob prihodu na beneško letališče poudaril Križnar. Južnosudanska nacionalna varnostna služba ga je prepričala, je povedal v ironičnem tonu, da je najmočnejša sila na svetu. Poudaril je še, da mu je popolnoma vseeno, kdo reši Nube, »važno je samo, da se jih reši«. Na vprašanje, ali je se je v zaporu počutil kot Nube, je odgovoril pritrdilno. »Imam to srečo, da sem med vami, za tistih pol milijona ljudi pa ne morem reči istega,« je dejal in poudaril, da »on sam ni važen, je le glasnik njihovega sporočila.«

Iz južnosudanske prestolnice Džuba je odletel v ponedeljek dopoldne. Kot je v pogovoru za Delo pojasnila njegova žena Bojana Pivk Križnar, je bila njegova izpustitev plod intenzivnega diplomatskega prizadevanja, v njej pa je sodelovalo tudi veliko drugih ljudi.

Foto: Tomi Lombar/Delo

Novico o tem, da je Križnar na poti v Kairo, ji je sporočil nemški diplomat v južnosudanski prestolnici, ki je bil skozi vso izkušnjo tako rekoč njegov edini stik z domovino in družino. Šele takrat si je resnično oddahnila, saj vse do zadnjega ni mogla vedeti, ali bodo stvari potekale gladko in po načrtih. »Glede na izkušnje, ki jih imam, je dobro biti pazljiv. Verjamem, da bi se lahko že ob samem odhodu na letalo zgodilo kar koli,« je povedala v pogovoru za Delo. Težava je bila, da je mehanizem delovanja oblasti v Južnem Sudanu tako drugačen od tistega, ki se nam zdi običajen. Hierarhija deluje po nenavadnih načelih, moč si delijo na drugačen način, je pojasnila.

Pritisk na oblasti

Ravno zato je bilo reševanje Toma Križnarja tako velik diplomatski in logistični podvig. V njem so poleg predstavnikov zunanjega ministrstva sodelovali tudi mnogi drugi iz Slovenije in tujine. Križnarjeva je povedala, da je bila vse od začetka v neprestanih stikih s slovenskim konzulom v Kairu Alešem Selanom, ki jo je sproti obveščal o dogajanju. Sočasno je z ožjo ekipo znancev, v kateri so bili novinarja Boštjan Videmšek in Helena Milinkovič ter aktivist Klemen Mihelič, pripravila strategijo o tem, kako obveščati javnost. Poskušali so razmišljati o naslednjih korakih pa tudi o rezervnih načrtih. Med drugim o tem, kaj storiti, če bi se poskusi ministrstva za zunanje zadeve izjalovili. Sreča v nesreči je bila, da je Križnar doma pustil telefon, v katerem je bila večina kontaktov ljudi, ki jih pozna v Južnem Sudanu. »Glede na to, da sem bila že štirikrat z njim v državi, sem se spomnila po imenih, kaj kdo od njih počne, tako da sem tudi njih obvestila, kaj se dogaja s Tomom.«

Usklajena akcija

Na oblasti so pritisnili z različnih strani. V reševanje so se vključili zdravniki, člani humanitarnih organizacij, predstavniki EU, povezani so bili z Združenimi narodi. Stik so navezali tudi s tistimi, ki so Križnarja reševali iz Darfurja, kjer je leta 2006 v zaporu preživel več kot mesec dni. Kljub množičnemu odzivu še vedno ni bila prepričana, ali bo vse prizadevanje na koncu zadostovalo. »Spraševala sem se predvsem, ali sem naredila vse, kar je v moji moči, koga lahko še pokličem, kdo je tisti, ki bi še lahko pomagal, in kako.« Zelo veliko je tudi razmišljala o tem, katere informacije deliti z javnostjo in katere obdržati zase, da to ne bi škodilo reševanju. Bala se je, da bi si tisti, ki so ga zaprli, nekatere od njih razlagali drugače oziroma jih uporabili proti njemu.

Med surovimi ljudmi

Aretacija Toma Križnarja pušča odprtih več vprašanj, na katera bo v prihodnjih dneh najverjetneje sam poskušal odgovoriti. O vzrokih aretacije in njenem ozadju po telefonu ni mogel govoriti, predvsem zaradi skrbi, da bi to še bolj otežilo njegov položaj. Niti ni povedal, zakaj so ga obtožili in na podlagi česa nato oprostili. Iz njegovih besed je bilo vseeno razvidno, da ga je izkušnja prizadela. Križnar, ki se je v preteklosti že dvakrat znašel za zapahi, je ženi zaupal, da še nikoli ni bil v podobnem položaju, »med tako surovimi ljudmi«. Povsod drugod se je z ljudmi dalo pogovarjati, navezati stik, tokrat pa to ni bilo mogoče. Nekatere stvari, ki jih je doživel, so bile nevzdržne. Njegova pričevanja o življenju v celici brez zraka, o bičanju sojetnikov in poskusih manipuliranja z njim so verjetno le drobec tistega, kar je doživel. »Glede na vse, kar se mu je dogajalo, se mi zdi, da je pod precejšnjim pritiskom,« je povedala Bojana Pivk Križnar.

Mnoge bo zanimalo, kako bodo stvari, ki jih je videl in doživel, vplivale nanj, na njegovo delo. Njegova žena verjame, da ga izkušnja ne bo ustavila, ampak jo bo razumel samo kot še večjo spodbudo. V zaporu je dobil še en dodaten vpogled v grozljivo sedanjost tam živečih ljudi. »Ko enkrat vidiš njihovo trpljenje oziroma nedolžnost, takrat ti ni pomembno, kaj se tebi zgodi. Uspeh je že, če rešiš enega samega človeka. Prepričana sem, da bo po tej izkušnji samo še bolj intenzivno delal. Tudi sam je rekel, da zdaj še bolj razume, kaj se jim dogaja.«

Rojeni v krvi

Pred skoraj natanko petimi leti je Južni Sudan postal najmlajša država na svetu. V Džubi, njegovi kaotični prestolnici in enem najhitreje rastočih mest na svetu, je vladala evforija. Toda že takrat je bilo mogoče čutiti, da bodo (po)porodni krči nove države krvavi in dolgotrajni.

Po več kot dvajsetih letih državljanske vojne v Sudanu, v kateri je umrlo več kot dva milijona ljudi, in mirovnem procesu, ki je prinesel začasni mir, a je hkrati pomagal odpreti nova vojna žarišča znotraj razkosane države, so se oblasti v Džubi odločile, da se »odcepijo« od Kartuma in začnejo pisati novo zgodovinsko zgodbo.

Januarja 2011 je bil v Južnem Sudanu precej na hitro izpeljan referendum o neodvisnosti, na katerem je več kot 90 odstotkov glasujočih podprlo samostojno pot krščansko-animističnega juga države, ki so ga vso postkolonialno zgodovino pretresali spopadi med različnimi etničnimi skupinami.

 

In bilo je jasno, da samostojnost kljub bistveno izboljšanim odnosom med Džubo in Kartumom ne bo prinesla miru. Južni Sudan namreč leži na izjemno bogatih naftnih rezervah. Dobiček od prodaje črnega zlata znaša skoraj 90 odstotkov celotnega državnega proračuna. Kljub temu je tamkajšnja infrastruktura, milo rečeno, borna. Dokler je bila cena nafte na svetovnem trgu še (dovolj) visoko, je ekonomski oportunizem novo državo, katere meje s Sudanom ob osamosvojitvi niso bile natančno določene, nekako še držal »nad gladino«. A kmalu je - povsem pričakovano - počilo.

Razmere na območjih ob meji so se zaostrile (predvsem v Nubskih gorah, kjer se je nadaljevalo iztrebljanje staroselcev), v Džubi pa se je začel notranji spopad za oblast. Ta je sprožil novo državljansko vojno, v kateri je umrlo več tisoč ljudi, stotisoči pa so bili prisiljeni zapustiti domove. Lani jeseni je oblast pod vodstvom predsednika Salve Kiira sprejela oblikovanje prehodne vlade, v katero se je vključil legendarni, a izjemno sporni uporniški voditelj Reik Machar. Trenutno v državi vlada nekakšno zatišje, a marsikje še vedno potekajo spopadi med različnimi »plemenskimi milicami«.

Povezane novice

Tomo Križnar že v Benetkah
30. maj ob 11:46
Aktivist in borec za človekove pravice je z letalom pristal na Letališču Marco Polo v Benetkah.
Prijavi sovražni govor