Tiskane izdaje
Ljubljana – Rekordna odškodnina po zapletih pri porodu v Bolnišnici Postojna je razgalila nepripravljenost slovenskega zdravstva na tveganja, ki jih prinašajo morebitne tožbe.
Slab mesec po sodbi, v kateri je koprsko sodišče Bolnišnici Postojna naložilo plačilo rekordne odškodnine v višini okoli 900.000 evrov, še zmeraj ni odgovora na vprašanje, kdo in kako bo poravnal ta znesek.
Bolnišnica Postojna ustvari malo več kot šest milijonov evrov prihodkov na leto. Presežki lani niso dosegli 90.000 evrov, toda v bilancah bolnišnice se jih je doslej nabralo že za več kot 1,6 milijona evrov. Tudi zato so morda na ministrstvu za zdravje precej neobremenjeno spregovorili o problemu: »Obveznost za odškodnino bo morala bolnišnica plačati iz lastnih sredstev.« Dr. Aleksander Merlo iz Bolnišnice Postojna pa je na vprašanje Dela, kdo bo plačal odškodnino, odvrnil: »Vse bolnišnice v Sloveniji so v lasti države in zato se vse pomembnejše odločitve sprejema skladno z mnenjem organa upravljanja, to je sveta zavoda, in posredno ustanovitelja – ministrstva za zdravje.«
Odgovori jasno pokažejo najmanj dvoje. Prvič, slovenske bolnišnice preveč zlahka jemljejo tveganja, ki jih prinašajo morebitne tožbe in so zato preslabo zavarovane. In drugič, na tem področju več kot očitno ne poznamo učinkovitih sistemskih rešitev.
V tujini ni šale z zavarovanji
Po zadnjih statistikah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se bo v procesu zdravljenja pripetila napaka pri vsakem desetem evropskem pacientu. Tožbe pacientov in njihovih svojcev so torej realnost, na katero bi se morale bolnišnice resno pripraviti. A kot uči primer ob zapletu pri porodu v Postojni, ni vselej tako. Postojnski bolnišnici v dosedanjem delovanju resda še nikdar ni bilo treba izplačati odškodnine iz lastnih sredstev, toda zavarovanje v višini 50.000 evrov za tožbo v posameznem primeru je vsekakor prenizko. V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC) so, denimo, v najbolj »tveganih« enotah zavarovani za trikrat višjo vsoto, kar se je že tudi pokazalo za občutno premalo, saj so morali v preteklosti v posameznem primeru že plačati dobrih 676.000 evrov odškodnine, od tega 315.000 evrov zamudnih obresti.
Kako pa je v naši soseščini? V bolnišnici Kabeg Klinikum Klagenfurt pravijo, da so v preteklih letih okrepili zavarovanja, saj je čedalje več tožb zaradi zapletov pri rojstvih in pri posegih plastične kirurgije. V posamezni tožbi so zavarovani za več kot milijon evrov, a za manj kot pet milijonov evrov (natančnejšega podatka nam niso zaupali).
Za Avstrijo velja, da morajo biti zasebne zdravstvene institucije nujno zavarovane pred tožbami, državne pa ne. Niti na Češkem ničesar ne prepuščajo naključju. V bolnišnici Všeobecná fakultní nemocnice v Pragi, ki je precej večja od postojnske bolnišnice, namenijo na leto za zavarovanja okoli pol milijona evrov. »To je znesek, ki ga glede na našo velikost in številčnost pacientov določa zakon,« pojasnijo. Kakšno kritje to zagotavlja, nismo izvedeli. Leta 2015 so izplačali štiri odškodnine v skupni višini 32.000 evrov, vendar nočejo biti nepripravljeni v primeru, ko bi se morali, denimo, poravnati za 20 milijonov kron (725.000 evrov), kot je morala leta 2014 zaradi zapletov pri porodu plačati ena izmed čeških bolnišnic.
Nekaj tisočakov dovolj tudi za rekordno odškodnino?
Pri nas so bile bolnišnice v preteklosti manj pragmatične. V UKC so dejali, da bodo pred naslednjim razpisom za sklenitev zavarovanja naredili nove izračune, ki bodo podlaga za odločitev glede višine zavarovalne vsote.
»Če kdo gleda samo na ceno premije, so temu primerna tudi kritja,« je pojasnil vir iz zavarovalništva. Pri tem vsote višjega zavarovanja sploh ne bi bile tako astronomske. Čez palec bi povečanje kritja s 100.000 na 500.000 evrov pomenilo približno dvakrat višjo premijo, povečanje na en milijon evrov pa približno trikrat višjo premijo. Razlika v letnih stroških v zvezi z zavarovanjem bi za manjšo bolnišnico na letni ravni pomenila nekaj tisočakov ali na primer 10.000 evrov.
Morda se zdi to pretirana vsota za zavarovanje, a bolnišnice se bodo morale prilagoditi dejstvu, da se število tožb pacientov počasi povečuje. Napake v zdravstvu se dogajajo, čeprav se zdravniki trudijo po najboljših močeh. In v teh primerih se pacienti ali njihovi svojci, ki se pogosto težko sprijaznijo z zdravstvenimi zapleti – zlasti ko o njih ne dobijo ustreznih informacij –, odločijo za iskanje pravice po sodni poti. To za seboj potegne blatenje ugleda bolnišnice in plačilo sodnih stroškov, a druge možnosti za paciente niti ni.
»V vseh urejenih pravnih sistemih v svetu imajo za takšne in podobne primere uveljavljene postopke mediacije, v katerih se obe stranki brez sodnega postopka veliko hitreje dogovorita za plačilo odškodnine,« je na primer povedal Bojan Popovič, pravnik zdravniškega sindikata Fides. To je zagotovo slabost slovenskega sistema, kjer pa na srečo še ni mogoče tožiti posameznih zdravnikov, kot je, denimo, čez lužo. V ZDA se morajo zdravniki tako tudi sami zavarovati pred tožbami, v Kanadi pa njihove premije subvencionirajo zvezne dežele. Kako velik posel je lahko to, kaže podatek iz Ontaria, ki naj bi samo v enem letu subvencioniral za 335 milijonov dolarjev premij. Tako daleč v Sloveniji, upajmo, da ne bomo prišli. O tem so prepričani tudi na ministrstvu za zdravje, kjer trdijo: »Da bi se sodna praksa zaradi primera iz Postojne spremenila, ni nobenega razloga.«
