Travme mavričnih družin

Tako se glasi del besedila, ki ga je več kot 500 ljudi na pobudo Civilne iniciative za družino in zaščito otrok pretekli teden poslalo na nekaj sto elektronskih naslovov.Maja je vesela, da takih pisem ne vidi, ker se je dotaknejo. Poudarja pa, da so ona, Jerneja in šestnajstmesečni Veno povsod lepo sprejeti in niso nikoli doživeli nobenega slabega odziva. Prepričana je, da bi predlagani družinski zakonik zanje in podobne družine, ki pa se večinoma ne želijo izpostavljati, uredili vrsto zadev, ki so zdaj nedodelane.

Jerneja, dramaturginja po izobrazbi, in Maja, ki je prav tako dramaturginja in psihologinja, sta par nekaj manj kot osem let. Spoznali sta se na fakulteti in menda že precej kmalu vedeli, da bosta nekoč imeli otroka. Pred letom in štirimi meseci se jima je rodil Veno, prvič smo se srečali, ko je imel komaj mesec dni. Vsi trije se pišejo enako. »Jerneja je prevzela moj priimek, malo pred Venovim rojstvom, po zakonu o imenu in priimku, po katerem so se na primer preimenovali tudi Janezi Janše. Medve sva sicer registrirali istospolno partnersko skupnost, a zakon, ki to ureja, ne predvideva spremembe priimka,« je razložila Maja, ki je v malčkovem rojstnem listu vpisana kot mama. Tam, kjer je prostor za očetovo ime, so črtice.

Ko sta se partnerici odločili, da je čas za naraščaj, sta sklenili, da bo, zaradi starosti in zaposlitve, Maja tista, ki bo zanosila. Našli sta darovalca semena, heteroseksualnega moškega, in se z njim temeljito pogovorili o tem, da niti onidve ne bosta nikoli zahtevali nobene preživnine niti on ne bo zahteval starševskih pravic. Postopek z lončkom, kot mu pravita, je potekal pri njiju doma in so ga morali ponoviti štirikrat. Z biološkim očetom imajo zelo jasen darovalski odnos. »On ve, da je darovalec in da je Veno Jernejin in moj otrok. S tem nima nihče težav. Stiki z njim so za nas samoumevni. Sicer se poredko vidimo, ker živi v tujini, a nas obišče vedno, kadar je tukaj.«

Uradno samohranilka

Pri skrbi za Vena nimata deljenih vlog. »Prilagajava se glede na vsakodnevne obveznosti. Zdaj so okoliščine take, da se Jerneja nekoliko več ukvarja z njim, ker ima malo več časa, saj jaz končujem doktorat. Tudi sicer je tako, da je Jerneja bolj za praktične reči v družini, kot so gospodinjenje, previjanje, kopanje in hranjenje,« razlaga Maja, ki je zaposlena kot mlada raziskovalka. Jerneja večinoma dela po projektih, in kadar je pri katerem angažirana, navadno dela po ves dan.

Uradno je Maja mati samohranilka. »Plačilni razred za vrtec so izračunali le na podlagi mojih dohodkov. Pri otroškem dodatku prav tako štejem samo jaz. Ne samo nama, ampak tudi nekaterim pravnikom se ne zdi prav, da Jerneja ni upoštevana pri tem izračunu. Na centru za socialno delo pravijo, da ni zakona, po katerem bi lahko Jernejo pri tem vključili kot partnerico. Zato smo tudi sprožili upravni spor. Zadeve so namreč paradoksalne - ko je na tem istem centru za socialno delo Jerneja oddala prošnjo za pomoč, ker je ostala brez službe, so ji odgovorili, da do nje ni upravičena, ker jaz zaslužim dovolj in sem jo dolžna preživljati. Hkrati pa se kot brezposelna ne more zdravstveno zavarovati po meni.« Po njenih besedah centri nimajo enotne prakse - pozna družino iz okolice Ljubljane, pri katerih na CSD niso imeli zadržkov priznati dohodkov obeh partnerk in so jima predlagali tudi, kako naj rešijo druge socialne težave.

Kot družine z otrokom

Po Venovem rojstvu je večino uradnih zadev urejala Jerneja. Na upravni enoti so ji razložili, da za to potrebuje Majino pooblastilo. Zataknilo se je le pri potnem listu, kjer takšno potrdilo ne velja. »Vse druge inštitucije niso toge in ne sledijo striktno zakonu. Tako kot, na primer, centri za socialno delo dajo potrdilo o priznanju očetovstva pred otrokovim rojstvom, čeprav tega nimajo zapisanega v zakonu, se na CSD in drugje prilagajajo tudi pri preostalih rečeh. Nobenih težav nimava, povsod poveva, kako živimo, in nikjer ne komplicirajo, ne v vrtcu ne pri zdravniku ne kje drugje. V vseh javnih službah, s katerimi smo imeli opravka, so nas lepo sprejeli, pa tudi ginekologinja, pediatrinja, na fizioterapiji in povsod drugod.«
Tudi sicer niso nikdar doživeli nobene negativne reakcije. Še najslabša je, da je kdo zadržan. »Nikoli nismo imeli občutka, da bi se nas kdo izogibal. Res se ne moremo pritoževati, da bi imeli kako slabo izkušnjo,« zagotavljata Jerneja in Maja. Po njunem vedenju je v Sloveniji več kot 20 otrok, ki živijo v mavričnih družinah, kot jim pravijo v tujini, z istospolnimi starši, in vsi imajo podobne izkušnje na osebni ravni. »V končni fazi na nas gledajo kot na družino z otrokom in do teh ljudje niso prav sovražni.« V vsakdanjem življenju se ne srečujejo z nasprotovanjem, kakršno veje iz dopisov Civilne iniciative za družino in zaščito otrok. »Zgrožena sem nad propagando, temu se poskušam čim bolj izogibati. Dvakrat sem bila vabljena na seje parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki je matično delovno telo za obravnavo družinskega zakonika, in moram povedati, da je bila to zame travmatična izkušnja. Če se človek nekako poskuša distancirati od teh napadov Katoliške cerkve in njihovih izvajalcev, je najbrž lažje, a jaz tega nisem zmožna.«

Nič ne gre brez truda

Tako Majina kot Jernejina družina so jim v oporo. »Vnuka so zelo veseli in ga imajo strašno radi. Zdaj zna že reči babi. Moji mami se sicer ne zdi pametno, da se izpostavljamo v javnosti, s tem se ni sprijaznila in mi to vsake toliko časa pove. Ampak jaz čutim, da je tako prav. Tudi sužnjelastništvo se ni odpravilo samo po sebi in ženske niso dobile državljanskih pravic brez lastnega truda,« je opisala Maja, ki je prepričana, da bi nov družinski zakonik predvsem ščitil otroka. Ko je vse lepo in prav, niso potrebni zakonski okviri, zaplete se takrat, ko gredo stvari narobe. Tako kot so zadeve pravno urejene zdaj, bi bilo zlasti od dobre volje uslužbencev CSD odvisno, kaj bi bilo z otrokom, če bi se na primer njej kaj zgodilo. »Jaz sem optimistična glede teh stvari in mislim, da bi prevladala zdrava pamet. Če je CSD dolžan poskrbeti, da dajo otroka tistemu, ki je zanj najprimernejši, mislim, da ne bi smelo biti nobenega dvoma. Vem pa ne.« Če bi se z Jernejo, denimo, razšli, pa ta ne bi imela nobene obveznosti do fantka. Prav tako ne more izkoristiti starševskega dopusta.
V prihodnosti, mogoče čez kako leto ali dve, si želita še enega otročička. Prej bi radi končali nekaj osebnih projektov, Maja na primer doktorat. Kdaj se bosta odločili za povečanje družine, pa bo odvisno tudi od njunih finančnih razmer. »Radi bi imeli malo bolj mirne okoliščine.«