»Treba se je vprašati, kaj ni povedano in kaj bi moralo biti«

Trije novinarji o medijski svobodi, demokraciji, Charlie Hebdoju in novih medijskih modelih.

Objavljeno
04. maj 2015 17.55
FRANCE-SHOOTING/
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Po januarskem terorističnem napadu v prostorih francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo se je večina (zahodnih) medijev združila pod skupnim geslom 'Jaz sem Charlie'. To ni bil samo napad na svobodo tiska, ampak napad na svobodo kot tako, so opozarjali. Tudi več kot milijon in pol ljudi, ki se je prve nedelje po napadu sprehodilo skozi središče Pariza, je v kamere in mikrofone sporočalo podobno. »Pariz je danes prestolnica sveta,« se je oglasil tudi francoski predsednik François Hollande, ko je s skupaj z Angelo Merkel, Benjaminom Netanjahujem in drugimi visokimi političnimi predstavniki stal na čelu sprevoda v zagovor medijske svobode. Svinčnike v znak solidarnosti s francoskimi kolegi in v podporo svobode govora je nekaj novinarjev dvignilo tudi na shodu v Ljubljani. Tudi mi smo Charlie, so naznanili.

Da je šlo za »šminko«, za ustvarjanje videza medijske svobode, je prepričan novinar Večera Vasja Jager. »Ni opravičila za to, kar se je zgodilo, toda svoboda medijev ni svoboda pljuvanja. Charlie Hebdo je imel dvojne standarde. Ni pljuval po vseh, ampak je usmerjeno pljuval zgolj po enih,« meni Jager. Svoboda izražanja po njegovem pomeni svobodo argumentirane kritike, kaj drugega kot to, pravi, ni demokracija. »Tudi če smo naivni in se strinjamo, da je Charlie Hebdo simbol te svobode, se z njim ne moremo poistovetiti. Ker če bi verjeli tezi, da je bil Charlie kaznovan, ker je svoboden, nepopustljiv in pokončen, še vedno nimam pravice hoditi po ulici in kričati 'Jaz sem Charlie', ker jaz nisem svoboden, ne pokončen in ne avtonomen.«

Tudi novinarka Dnevnika Kristina Božič se, kot pravi, ni videla kot Charlie. »Vsekakor sem se pripravljena boriti za to, da še naprej objavljajo, kar jim pade na pamet. In če imajo občutek, da to počnejo resno in odgovorno, imajo pravico, da počnejo, kar počnejo. Menim pa, da nihče od nas ni Charlie, ker če bi to dejansko bili, se ne bi zgodilo, kar se je.« Po njenem dogodki v Parizu predvsem niso prinesli premisleka, kot bi ga morali. Posledice se zato zdijo veliko bolj grozljive. »Nič se pravzaprav ni govorilo o svobodi, ampak bolj o vojski na ulicah in izrednem stanju.« Na vprašanje, zakaj je večina medijev po njenem začela skupno kampanjo v zagovor medijske svobode, Božičeva odgovarja: »To ni bilo prvič. Nekaj se zgodi in vsi mediji planejo. Ko je pred kratkim strmoglavilo letalo, kar je grozljivo, se ni nič govorilo o Grčiji, ker so vsi poročali o letalu. Očitno tako deluje svet, je pa to zelo problematično.«

Jager je prepričan, da je bila kampanja 'Jaz sem Charlie' »neke vrste poskus brendinga celotnega ceha«, da bi se vzpostavil kot neka blagovna znamka, ki to ni, in to zato ne, ker je prazna. Ta korporativni blok zahodnih medijev, vključno s slovenskimi, po njegovem zagovarja »neke preživete koncepte novinarstva«, katerih namen ni sprememba statusa quo, ampak njegova ohranitev. Tudi slovenski mediji, opozarja Večerov novinar, niso svobodni. Večina jih je v službi kapitalskih in političnih elit, po njegovem so sicer majhne nianse, toda te zgolj dajejo vtis svobode. »Mediji so odtujeni od svojih občinstev, novinar zgolj misli, da je svoboden, in tak je, dokler ni nevaren tem interesom. Takoj ko bi vanje resno posegel - tu in tam se to komu celo posreči -, se ga takoj zatolče.«

Nesvoboda

Delov novinar Branko Soban med drugim vidi problem v odločitvah znotraj novinarskih uredništev. »Urednik bi moral biti trden zid med upravo in novinarji. Dogaja pa se, da so uredniki zgolj izvajalci tega, kar si zamislijo uprave. Problem so v glavnem odločitve uprav in posledično odločitve uredništev, in te so v glavnem slabe, kar se tudi pozna.«

Po štiridesetih letih opravljanja novinarskega poklica je, kot pravi Soban, danes manj svoboden. Poklic, pojasni, prekarizirajo in birokratizirajo. »Novinar ne more sedeti v redakciji, ker se vsakodnevno beleži njegova prisotnost na delovnem mestu, ampak mora biti na terenu, med ljudmi, ker so tam zgodbe. In tu se začenja nesvoboda, ki jo diktira kapital. In ta ima samo en interes. Lastnik, ki je njegov predstavnik, želi samo eno, in to je profit. Če hoče imeti profit, mora zmanjševati stroške, in mediji so zasebna podjetja, katerih cilj je profit. In potem se omejujejo stroški na povsem iracionalen način,« razmišlja Soban. Birokratizacijo, kot pravi, gre razumeti tudi kot vrsto cenzure, nadzora in pomeni kratenje novinarske svobode. Novinarstvo pa je po njegovem vendarle poklic, ki živi od svobode. Brez te - ga ni.

O svobodi izražanja govori tudi evropska konvencija o varstvu človekovih pravic v svojem desetem členu, ki pa ga vlade po vsej Evropi vse pogosteje kršijo. »Svoboda medijev je temelj vsake demokracije. Če ni svobode medijev, svobode izražanja, ko lahko, denimo, izraziš svoje nestrinjanje z vladno politiko, če tega ni, ta temelj pade in je konec demokracije. In kjer ni demokracije, je diktatura. Tam pa so stvari jasne; je cenzura, oblasti ne smeš kritizirati, diktatorja ne smeš kritizirati in se ne vtikati v njegove posle. George Orwell pa je rekel, da je cenzura v demokratičnih družbah bistveno bolj sofisticirana in prikrita, in v tem je problem,« opozarja novinar Dela.

Na obrobju alternative

Da je hkrati pomembno razumeti, v kakšnem okolju delajo novinarji, meni Božičeva, a po njenem tudi novinarji o tem premalo premišljujejo in govorijo. »Ni mogoče kar tako počez reči, da so razmere marsikje drugje slabše kot pri nas in da tu ni težav s preganjanjem in zatiranjem, ker to pomeni nerazumevanje situacije. Verjetno te ne bodo pretepli in ne boš izginil, ampak so pritiski bolj mehki in neopazni. Predvsem pa se je treba vprašati, kaj ni povedano in kaj bi moralo biti.«

Je po njenem preveč prostora v medijih namenjenega predstavnikom politično-ekonomske elite? »Kot sama razumem dnevno pokrivanje dogodkov, so seveda najbolj odzivni in artikulirani prav tisti na vodilnih položajih. Njim je navadno tudi v interesu, da se odzovejo. Če pa hočeš, denimo, priti do kakšnega delavca, je to veliko težje in zahteva več časa in truda. To, v kakšnem okolju delajo novinarji in v kakšnih razmerah, nanje pritiska, da verjetno naredijo, kar lahko.«

Zgodbe, ki jih je treba pisati, so, kot pravi, zgodbe ljudi, ki nimajo možnosti sklicati tiskovne konference. »Se pa kdaj vprašam, ali razumem okolico, v kateri živim, saj se kdaj zdi, da so zgodbe, ki se pojavljajo v medijih, povsem drugačne od tistih, ki jih slišiš od ljudi. Gre pravzaprav za zelo shizofreno situacijo, v kateri mediji vsekakor sodelujejo oziroma jo ustvarjamo, je pa res, da vsak novinar pri tem ustvarja svojo zgodbo,« razmišlja novinarka Dnevnika.

Jager je nepopustljiv. »Ko smo dopustili, da so prakse prekarizacije in izkoriščanja prišle v medijska podjetja, in so ta postala tovarne, in to zelo slabe tovarne s tajkunskimi lastniki, smo izgubili legitimnost za družbeno kritiko.« Gre za medije, pravi, v katerih vlada logika tekočih trakov, izkoriščanja, oglaševanja in na koncu poneumljanja, logika trivializacije problemov in s tem odvračanja pozornosti. V družbo, nadaljuje Jager, kdaj spustimo kakšno pomembno vsebino, toda to zgolj zato, da ustvarjamo videz medijske avtonomije. In takšen je po njegovem ves zahodni medijski establišment, zlizan s političnimi in kapitalskimi elitami, ki hkrati aktivno zatira vse alternativne modele, ki se pojavijo, in so ti zato obsojeni na obrobje. So pa to, kot pravi Jager, »modeli prihodnosti, ki so financirani od ljudi in delajo za ljudi«. In ker razumejo družbeno realnost in iz nje izhajajo, Jager prav v njih vidi potencial za medijsko svobodo.

Božičeva je prepričana, da mediji nikoli ne bi smeli biti navadna podjetja. V Sloveniji bi bilo tako treba razmisliti o drugačnih modelih, pri čemer novinarka spomni na francoski Le Monde diplomatique, katerega delni lastniki so bralci, povezani v društvu. In zdi se, pravi Božičeva, da si v tamkajšnjem uredništvu tudi želijo komunicirati z bralci in jih pritegniti v delovni proces. »Če ni tega zavedanja, potem medij ni nič drugega kot oglasna deska podjetja, ki stoji za njim. Menim pa, da če novinarji delajo dobro, medij lahko preživi.«