Tiskane izdaje
Ljubljana - Varuh odnosov v prehranski verigi Jože Podgoršek bo zaradi nadaljevanja nepoštenih praks najverjetneje še ta mesec Agenciji za varstvo konkurence oddal prijavo za najbolj izstopajoče izvajalce teh praks (s konkretnimi imeni in kršitvami). Med njimi so še vedno najbolj izpostavljeni trgovci.
Nepoštene prakse v prehranski verigi so postale tudi zaradi inovativnih pristopov že kar vsakdanja praksa, tako, da jih nekateri deležniki niti ne prepoznajo več. To je varuh ugotovil, ko je pred poletjem preprečil uveljavitev popusta za promocijo slovenske zelenjave v eni od trgovskih verig, ko so dobavitelji dobili v podpis aneks za dodatni odstotek prispevka k promociji in so ga nekateri brez pomisleka podpisali.
V zadnjem mesecu je, kot pravi, intenzivno hodil okrog trgovskih verig, predvsem, tistih, ki prodajajo (in promovirajo) slovensko hrano. Z vsemi se je, kot pravi, osredotočil na promocijo pozitivnih odnosov pri podpisovanju novih pogodb. »Zdaj je namreč čas za to, da se nepoštene prakse z dodatnimi rabati, promocijskimi popusti ipd. izločijo iz pogodb. Naj bo cena čista, vse drugo naj se preseli na cenik, ki je stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem.«
Med pozitivnimi primeri izpostavlja doskontne trgovce, ki delajo z nižjimi maržami in sami izobražujejo svoje zaposlene o prepoznavanju nepoštenih praks. »Pri poštenih odnosih diskontarji prehitevajo naše klasične trgovce,« poudarja varuh.
Kot dobro prakso izpostavlja povečano promocijo za domačo zelenjavo, denimo, in primer iz letošne obilne domače pridelave paradižnika, ko je bila obilna tudi ponudba iz tujine. »Spar je rešil domače dobavitelje z izdatnejšim odkupom kot kdajkoli doslej. Ko je bila največja ponudba paradižnika, tega niso uvažali, ampak so odkupovali pridelek slovenskih diobaviteljev in kar precejšen pridelek zato ni romal na kompost.«
Dolg seznam posebnih stroškov
A seznam nepoštenih praks pri trgovcih ostaja dolg: rabati na fakturi, logistični rabati, zakupi polic, generična promocija posamezne panoge, super rabati brez konkretnega imena oz. obrazložitve, rabat za kalo, za rast prodaje, za uvajanje novih produktov, omejevanje pravice do zaračunavanja zamudnih obresti, nesorazmeren rok za potrditev spremembe cenika, ko želi dobavitelj zvišati ceno, velja 60 dnevni rok od potrditve do uveljavitve, pa še pol leta prej se pogajajo, ko je obratno, denimo zdaj znižanje pri mlečnih izdelkih, se cenik sprejme čez noč. Nepoštena praksa je tudi prenos poslovnega tveganja na dobavitelja zaradi neprodanega blaga in njegovega vračanja, kljub drugačnemu pogodbenemu dogovoru. Tako obavitelji jemljejo nazaj blago tik pred iztekom roka ali že po njem »samo zaradi dobrih odnosov s trgovcem«. Poseben problem so tudi pretirane pogodbene kazni, če dobavitelj za malenkost zamudi dobavo zaradi nesreče na cesti ali podobnega nepredvidenega dogodka. Podgoršek sicer ne nasprotuje sankcioniranju »lumparij« na strani dobaviteljev, vendar se zavzema za to, naj bodo kazni vsaj primerljive s povzročeno škodo.
Izpostavlja tudi nedovoljena ravnanja po zakonu o kmetijstvu (61. člen), kamor sodijo izsiljeni popusti, vsiljeni pogoji. »Če ti dobiš pogodbo domov po pošti in se nimaš niti priložnost pogovarjati, je zelo preprosto ali jo podpišeš ali ne. Če je ne podpišeš, s trgovsko verigo pač ne sodeluješ... Gre torej za vsiljen podpis pogodbe.«
Prst uperjen tudi v dobavitelje
Nepoštene prakse pa se dogajajo tudi na strani dobaviteljev. Tako je kmet iz zadružnega sistema opozoril na zamujanje plačila pri odkupu živali za zakol. »Če kmet ne prejme plačila, je ostal brez plače, zadruge kot organizatorice odkupa bodo morale postati bolj učinkovite in ne delati v škodo kmeta, ki zato pogosto ni tako zvest prodaji doma.«
Kot pravi, bo še naprej treba delati za prehod na čiste neto cene in preprečevanju zamud pri plačilih. Tako ena od trgovskih verig zagotavlja varuhu, da bodo do konca leta prišli na čisto neto ceno pri 60 odstotkih slovenskih dobaviteljev, predvsem pri kruhu in pekovskem pecivu, po novem letu pa da bodo to storili tudi pri zelenjadarjih in sadjarjih.
Oktobra so začeli z aktivnostmi za sistem sledljivosti oz. masnih bilanc do trgovca. Tu, kot pravi, niso samo trgovske verige najbolj problematične. Izpostavlja primer javnega zavoda oz. nekega vrtca, ki je prijavil nepošteno prakso dobavitelja, izbranega po razpisu za javno naročilo. Zagotavljal jim je dobavo slovenskega mesa in po dveh tednih se je zgodilo, da jim je dostavljal meso enkrat iz Nemčije, enkrat iz Litve, pa iz Poljske. V tem vrtcu so začeli pisati reklamacijske zapisnike in opozarjati dobavitelja, da se ne drži obljube iz javnega naročila. »To se je dogajalo septembra, v prvi polovici oktobra je res dobavljal meso s slovensko etiketo, a poznavalsko oko kuharice je ugotovilo, da se kakovost slovenskega mesa najbrž ni tako zelo spremenila.« Ko so ob pošiljki mesa s slovensko etiketo našli še listek z napisom "naj bo slovensko poreklo", je kuharica s tem seznanila varuha, ki je o tem seznanil upravo za varno hrano. Ta je podrobneje preverila tega dobavitelja, pri katerem so odkrili nepravilnosti in milo rečeno nepoštene prakse. Podobno kot nato še pri nekaterih drugih dobaviteljih.
