Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki je za preprečevanje nepoštenih praks v prehranski verigi uzakonila varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Vloga prvega ombudsmana na tem področju je bila dodeljena dr. Jožetu Podgoršku, ki po dveh mesecih dela ugotavlja, da se nepoštene prakse dogajajo v celotni verigi, izstopajo pa trgovske.
Po prvi oceni stanja, ki jo je naredil na podlagi prijav in prejetih odgovorov na anketni vprašalnik, poslan zbornici kmetijskih in živilskih podjetij, kmetijsko-gozdarski zbornici in Zadružni zvezi Slovenije kot ključnim deležnikom v prehranski verigi, preden se bo začel »resno pogovarjati tudi s trgovinsko zbornico«, pravi, da so rezultati pričakovani.
»Že opravljam prve individualne razgovore pri trgovskih verigah. Pa ne bom rekel, da samo trgovske verige izvajajo nepoštene prakse, to se, če smo pošteni, dogaja v celotni verigi. Izstopa predvsem nespoštovanje neto neto cene.« Kako konkretno se to kaže, je ponazoril na primeru dodatkov na »čisto« neto ceno, za katero je bil sklenjen dogovor v okviru že leta 2011 podpisanega kodeksa dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi. Pomeni, da bi za vse v tej verigi morala veljati končna ceno in je trgovci ne bi smeli dodatno zviševati.
»Vzemimo primer česna ali mleka, kruha in še kakšnega živila, pri katerem je za eno enoto, kar je neto prodajna cena proizvajalca, trgovec v pogodbi doda še za skoraj deset odstotkov nekih dodatnih rabatov, otvoritvenih popustov in podobno. To se še kar dogaja. Prvi razgovori, ki sem jih imel z nekaterimi trgovskimi verigami, že kažejo na to, da se tega zavedajo. Nekateri temu rečejo pogajalska izhodišča, ampak kot varuh moram zagovarjati stališče, da so to nepoštene prakse.
Plačilna nedisciplina
Seveda so pogajalska izhodišča, ko se kupec in prodajalec pogajata za neke izdelke in cene, ampak tudi po uredbah EU so takšni primeri jasno označeni kot nepoštene prakse. V nadaljevanju se pojavljajo in se celo večajo neki dodatki, kot so logistični rabati, rabati oziroma odstotki od neto nabavne cene za pojavljanje na policah ... Občasno se pojavi kot velik problem tudi plačilna nedisciplina.« Podgoršek v novi vlogi poudarja, da nekatere trgovske verige delajo zelo dobro, spoštujejo roke, »nekatere so pa problematične«, saj se ta plačilna nedisciplina potem vleče tudi v verigi nazaj do kmeta. Če zadruga proda nekaj nekomu in če ta nima denarja za plačilo, potem niti zadruga ne more plačati kmetom v roku.
»Zato se nekatere prakse vlečejo po verigi nazaj. Nekatere pa se postavljajo na novo, tudi po verigi nazaj, in niso odvisne ravno od trgovine. Zato ne vidim trgovine kot najslabšega igralca, je pa zagotovo pomemben igralec, ki ima koncentracijo moči. Zato pri njej obstaja velika nevarnost nepoštenih praks. Zaradi koncentracije moči je pri podpisovanju pogodb s trgovci prisotno tudi načelo vzemi ali pusti.« Tudi zato se Podgoršek želi v aktivnem stiku s trgovino pogovoriti o tovrstnih nepoštenih praksah. Napoveduje, da bo v začetku junija sestanek na trgovinski zbornici.
O konkretnih imenih kršiteljev (še) noče govoriti, saj se bo o tem, koliko in kaj sme javno razkriti, najprej pozanimal pri informacijski pooblaščenki. Na vprašanje, ali drži, da so tuji diskontni trgovci dobri plačniki oziroma da spoštujejo dogovorjene plačilne roke, med domačimi pa da je problematičen zlasti Tuš, odgovarja: »Da, lahko potrdim, da so diskontni trgovci boljši plačniki kot nekateri domači trgovci.«
Kot varuh dobrih odnosov v prehranski verigi se je odzval tudi na pripombe živilcev o spremembah, ki se kažejo v poslovanju z Mercatorjem, kjer so po spremembi lastništva slovenske izdelke začeli izpodrivati hrvaški. »Da, so indici, da izdelke slovenskih proizvajalcev izpodrivajo hrvaški. To je bilo pričakovati. Vsi smo vedeli, da ima novi lastnik v lasti kar nekaj živilskopredelovalne industrije z neizkoriščenimi zmogljivostmi.
In zgodilo se je točno to, zaradi česar je verjetno tudi kupil Mercator. Če pogledamo njihove police in jih primerjamo s tistimi izpred leta in pol na segmentu suhomesnatih izdelkov, bomo videli, da se to res dogaja. So pa segmenti v Mercatorju, kjer se to ne dogaja, kar je verjetno povezano tudi s percepcijo kupcev do slovenskega blaga, še posebno to velja za del sadja in zelenjave. Na tem področju si Mercator in tudi nekateri drugi trgovci želijo še več slovenskega blaga, kot poudarjajo. To je zagotovo povezano s tem, da slovenski kupci želijo slovensko sadje in zelenjavo na trgovskih policah. Smo pa pri drugih izdelkih verjetno bolj občutljivi kot pri kračah, denimo.«
Podgoršek meni, da ne odloča le cena o izbiri potrošnika. A če se v trgovinah pri nas povečuje ponudba izdelkov neslovenske živilskopredelovalne industrije in ti iz polic izpodrivajo tiste, ki smo jih bili potrošniki navajeni, je to lahko problem. Še posebno za tradicionalne domače dobavitelje, ki jih z zmanjšanjem naročil izrivajo s prodajnih polic.
Nakup trga
»Novi lastniki Mercatorja in Žita imajo proste zmogljivosti v pridelavi in predelavi. Žito je kupila Podravka zato, ker imajo dovolj, presežek krušnih žit v primerjavi s tem, kar uporabijo na Hrvaškem. Kupili so si pač nov trg, če rečemo po domače. Enako je bilo s Pekarno Grosuplje, ki je bila v lasti Mercatorja in je šla v roke srbskemu kupcu. Srbija je bila žitnica nekdanje Jugoslavije in s tem prihajajo njihova žita. Kot varuhu in kot kmetu od rojstva mi je hudo ob takšnih zadevah, ker vem, da to ne bo pozitivno vplivalo na slovensko prehransko varnost.
Vprašanje je, ali so naši potrošniki bili pripravljeni na takšne prevzeme. A če bomo znali pri potrošnikih dvigniti zavest po kupovanju slovenskih izdelkov po enakih cenah, kot prihajajo izdelki od drugod, in bodo res iskali slovenske izdelke, potem bodo tudi družbe v tuji lasti morale prodajati slovenske izdelke,« je prepričan ombudsman odnosov v prehranski verigi.
