Trgovina z ljudmi: vztrajajo v upanju na plačilo

Ljubljana – Z zavajanjem so jih pripeljali iz domovine na gradbišča po Sloveniji ali Nemčiji, tu pa jih še zdaleč ni čakalo, kar so jim obljubljali. Raziskava fakultete za varnostne vede je pokazala, da ima izkoriščanje delavcev migrantov pogosto vse značilnost trgovine z ljudmi.

»Prvi ključen element trgovine z ljudmi vključuje posebne oblike novačenja. Sogovorniki so nazorno opisali, kako so slovenska podjetja načrtno novačila delavce migrante z goljufijo, saj je bila realnost povsem drugačna od obljubljenih bivalnih in delovnih razmer ter plačila. Pri tem so izkoriščali njihovo socialno ranljivost. To niso kršitve pravic, ki bi temeljile na nacionalni podlagi, temveč kršitve, ki so posledica ekonomske šibkosti, eksistenčne ujetosti, nepoznavanja jezika, pomanjkanje pravnega znanja in šibke socialne mreže delavcev migrantov,« ugotavlja dr. Aleš Bučar Ručman, ki je skupaj s kolegico dr. Danijelo Frangež z ljubljanske fakultete za varnostne vede opravil raziskavo z naslovom Analiza trgovine z ljudmi z namenom izkoriščanja delovne sile, trgovine z otroki, prisilnega beračenja in prisilnega izvrševanja kaznivih dejanj.

Na podlagi 20 intervjujev s predstavniki organizacij, sindikatov, policije in drugimi, ki poznajo to področje in sta jih avtorja opravila avgusta in septembra lani, sklepata, da delodajalci vedo, da so ti ljudje pripravljeni potrpeti v upanju na izboljšanje svojega položaja. Poudarjajo jim, da so zamenljivi. »Položaj delavcev je pogosto tako brezupen, da so se primorani prehranjevati v javnih kuhinjah in iskati pomoč pri nevladnih organizacijah. Takšno izkoriščanje je še toliko bolj perverzno, saj je sodelovanje delavcev na prvi pogled prostovoljno. To seveda ne drži, njihova 'prostovoljnost' je lažna, ker izhaja iz tega, da morajo preživeti sebe in družino. Izkoriščevalskih razmer delavci ne prekinejo zaradi istih vzrokov, zaradi katerih so v njih vstopili, torej zaradi socialne odvisnosti od delodajalca,« je dejal dr. Aleš Bučar Ručman. Zaznali so tudi prakse, da so delavci morali plačati »agentom«, da so jih povezovali z delodajalci v Sloveniji.

Pritiski, fizična obračunavanja

»Domišljija delodajalcev nima meja. Delavce so silili, da so jim vnaprej podpisovali nedatirane odpovedi ali potrdila, ki so jih potem notarsko overili, o višjem dolgu do delodajalca ali celo pooblastila za upravljanje njihovega transakcijskega računa. Ali si predstavljate, v kakšni stiski je človek, da privoli v to? Tiste, ki so iskali pomoč, kontaktirali sindikate, javno spregovorili, pa so delodajalci kaznovali, z nekaterimi celo fizično obračunali,« je naštel avtor raziskave, katere naročnik je Urad vlade RS za komuniciranje. Sogovorniki so mu pripovedovali o tem, da so delavce silili, da so morali kljub bolezni ali poškodbi delati. Za primere, da se je kdo poškodoval na gradbišču, so imeli pripravljen osebni avtomobil, s katerim so človeka odpeljali v njegovo izvorno državo, in so ga tako vozili ure in ure, namesto da bi bil zdravniške oskrbe deležen v Sloveniji.

Številne kršitve je država v preteklosti omogočala in to počne še zdaj s pasivnostjo in kadrovsko podhranjenostjo nadzornih institucij, ki bi morale preverjati spoštovanje delovne, davčne in kazenske zakonodaje, so sklenili v analizi. Pa tudi na druge načine. Do aprila 2011 je, denimo, veljalo zakonsko določilo, da mora tuji delavec delati dve leti pri istem delodajalcu za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja. Torej kljub neplačilu ni mogel drugam, če je želel ostati v Sloveniji, kjer je imel kljub vsemu več možnosti kot doma. Včasih so to dobo, ko so imeli delavca na ta način priklenjenega nase, podaljševali tako, da so ga vmes brez njegove vednosti odjavljali iz zavarovanja. Sporne prakse so se po propadu velikih gradbenih podjetij še okrepile, zlasti pri napotitvah delavcev v Nemčijo. Delodajalci so nizali podjetja, jih na hitro zapirali in odpirali nova – kar jim zakonodaja omogoča v duhu spodbujanja podjetniške iniciative –, da so tako ustvarili obvode za plačevanje obveznosti. Sporno je, da so državni organi dovoljenja za napotitev v tujino izdajali določenim podjetjem z blokiranimi računi. Dogajalo se je tudi, da so slovenski posredniki od nemških naročnikov prejemali plačila po nemških tarifah, »svoje« delavce pa plačevali po minimalnih slovenskih tarifah ali pa sploh ne.

»Eksistenčna odvisnosti in ujetost v birokratska imigracijska pravila je delavce spravila v razmerja, ki jih lahko označimo kot novodobno suženjstvo. O istih rečeh govorimo že od leta 2010, danes je že leto 2015, a se ni nič spremenilo. Doslej ni bilo še nobene obsodbe zaradi ravnanja z delavci migranti,« je strnil dr. Aleš Bučar Ručman.