Minister za javno upravo Gregor Virant je bil po različnih merjenjih najbolj priljubljen minister v iztekajočem se vladnem mandatu. V tednu po volitvah smo se z njim pogovarjali o izidu volitev in o reformi plačnega sistema v javnem sektorju. Gregor Virant je doktor pravnih znanosti in je ob ministrskem delu tudi habilitirani univerzitetni učitelj na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. Čeprav je v strokovnem svetu SDS predsednik odbora za politični sistem in javno upravo, ni član te (niti kake druge) stranke. Pravi pa, da resno razmišlja, da bi se zaradi dogajanja v zadnjem obdobju in izidov volitev zdaj včlanil v SDS.
Za vami so naporni tedni volilne kampanje, hkrati pa še uvajanje novega plačnega sistema v javnem sektorju. Ste si že kaj odpočili od napornih dni?
Sem si. Zadnji mesec je bil v resnici izjemno naporen. Težko bi rekel, kateri od dveh projektov, ki ste ju omenili, je bil bolj naporen. Ta teden je napetost popustila na obeh področjih, tako da se danes počutim spočit in poln energije.
Na volitvah je zmagala leva opcija, stranka SDS je izgubila. Kaj je šlo narobe?
Zmaga SD in levega trojčka ni ravno prepričljiva. Za las je šlo. Če bi namesto razmerja poslanskih mest 30:29 v korist SD bilo to razmerje v korist SDS, in če bi Nova Slovenija dobila za malenkost več glasov in prišla v državni zbor, bi sedanja koalicija obdržala večino v državnem zboru. SDS je za relativno večino zmanjkal dober odstotek glasov. Stranka je ohranila svoj volilni rezultat s prejšnjih volitev in dobila večino v petih od osmih volilnih enot. Poraz je kvečjemu v tem, da verjetno ne bomo sestavljali vlade. Če je to poraz, smo bili poraženi za las. Sicer pa stari latinski rek pravi, da poraz ni v tem, da padeš, ampak v tem, da po padcu ostaneš na tleh. Mi smo se že pobrali in gremo polni pozitivne energije in s podporo velikega deleža volivcev - praktično enakega, kakor ga ima SD - naprej.
Pa vendar, kje vidite vzroke za to, da SDS ni dobila največ glasov na volitvah?
Poglejmo najprej, v čem so bili naši konkurenti uspešni. Za dobro taktiko se je izkazalo to, da so se tik pred volitvami močno povezali in dobili podporo Milana Kučana in Zorana Jankovića. Uspelo jim je tudi zelo močno mobilizirati svoje volivce. V zadnjem tednu pred volitvami se je trojček že začel prikazovati kot zmagovalec volitev. Nekaj podobnega je pomladnim strankam uspelo pred volitvami leta 2004 pod pokroviteljstvom Zbora za republiko.
Uspešna taktika je bila tudi v tem, da so bile v levem trojčku vloge zelo dobro razdeljene. Katarina Kresal in Gregor Golobič sta bila zelo kritična do vlade, na trenutke je bila ta kritika celo že agresivna, tako da je Borut Pahor lahko ohranil zmerno in nekritično držo. Uspešni so bili tudi v tem, da so polje volilne kampanje prenesli z diskusije o konkretnih rezultatih vlade in o konkretnih načrtih v programih političnih strank na nekatere stranske teme. Poudarek je bil na aferi Patria in na posamičnih problemih pri implementaciji plačnega sistema, ki je bil samo eden od projektov te vlade, in to - celovito gledano - uspešen projekt.
Poleg tega je bilo več diskusije o načinu vladanja naše vlade kakor o naših rezultatih. Zdi se, da je Borut Pahor bolj kakor v razpravi o rezultatih dela vlade in o programski in kadrovski ponudbi prepričal volivce z leporečjem o načinu dela vlade. Razprava o načinu vladanja pa je v veliki meri tridimenzionalna megla. To je področje, kjer rezultati preprosto niso merljivi. Kdo bo tisti, ki bo meril in presojal, ali bo kadrovanje nove vlade politično ali strokovno? Predpostavka, da so kadri, ki jih je nastavila sedanja vlada, politični, tisti, ki jih bo nastavila nova vlada, pa bodo strokovni, je veliko sprenevedanje. Iz lastne izkušnje lahko povem, da pri kadrovanju nisem dajal nobenega pomena politični pripadnosti, ampak izključno sposobnosti in privrženosti ciljem ministrstva.
V začetku mandata je ta vlada zamenjala veliko ljudi. Govorilo se je o kadrovskem cunamiju.
Vsaka vlada, ki prevzame odgovornost za izvedbo svojega programa, obljub, ki jih je dala volivcem, ima vso pravico, da na ključna mesta v javnem sektorju imenuje ljudi, za katere oceni, da bodo sposobni te cilje izvesti. Seveda mora izbirati predvsem po kriterijih sposobnosti in kompetentnosti, ker je to garancija za realizacijo programa. Ta vlada je z rezultati svojega dela dokazala, da kadrovanje ni bilo slabo - seveda pa ni bilo brez napak. Sodelavci, ki smo jih izbrali, so pripomogli k dobrim rezultatom vlade. Poglejte: znižali smo davke, ustvarili proračunski presežek, uvedli vinjete, spopadli smo se s cestnim lobijem. Na področju javnih naročil smo striktno uporabljali javne razpise, medtem ko so se v preteklosti mnoga naročila oddala brez njih. Zaključili smo številne investicije, ki so se vlekle 15 let in so bile že v izhodišču zavožene. Debirokratizirali smo upravo, uvedli sobotno delo uradov, zagotovili topli obrok za srednješolce, zastonj vrtec za drugega in naslednje otroke, sklenili smo kolektivne pogodbe v javnem sektorju in tu dosegli socialni mir. Prestrukturirali smo vpis v visokem šolstvu iz suficitarnih v deficitarne poklice. In tako naprej in tako naprej. Država beleži ugodno gospodarsko rast, realno rast plač in pokojnin, zmanjšanje brezposelnosti.
Če bi razpravljali o rezultatih, bi tej vladi težko pripisali slabo oceno. Razprava pa se je preselila s področja, kjer so rezultati merljivi, na neko mehko področje, kjer niso. Kriterij, ali neka vlada kadruje dobro ali slabo, ali nastavlja politično ali strokovno, je ohlapen in podvržen manipulacijam.
Pa vi veste, da je del javnosti ravno to, kar imenujete mehki kriteriji, sprejel zelo kritično, da je v tej vladi prepoznal nastavke nedemokratičnih, avtoritarnih potez, da se je celo ustvaril neki občutek strahu v državi?
Očitki o nedemokratičnosti vlade in celo avtoritarnem načinu vladavine so smešni. Ta vlada ni bila avtoritarna, bila pa je odločna. Zastavila si je cilje, ki jih je želela realizirati v korist državljank in državljanov. Pri tem se je neizogibno spustila tudi v nekatere konflikte. Vinjet v Sloveniji ne bi imeli, če ne bi za tem stala trdna odločitev predsednika vlade in če ne bi strli odpora zainteresiranih lobijev. Delovnih sobot v državni upravi ne bi imeli, če se ne bi spustili v konflikt s sindikati javnih uslužbencev. Poenostavitve v državni upravi so pogosto povzročile odpor birokratov. Mislim, da se tukaj mešata pojma odločnost in avtoritarnost. To, da bi bilo ljudi v državi strah povedati svoje mnenje, da bi državljanke in državljani čutili neko avtoritarnost, neki pritisk, pa se mi zdi popolnoma iz trte izvito.
Omenili ste afero Patria, ki je zaznamovala zlasti prvi del volilne kampanje. Kakšen učinek je po vašem mnenju imela na kampanjo, zlasti na rezultat vaše stranke?
Glavni učinek afere Patria je bil v tem, da je preusmerila pozornost. Namesto o rezultatih dela vlade, o programih političnih strank, o njihovi kadrovski ponudbi smo se velik del kampanje pogovarjali izključno o aferi Patria. Realne teme so se zameglile. Zelo malo časa je bilo zanje.
Je stranki afera škodila, ji je koristila?
Dvomim, da lahko komurkoli koristi, če padejo zoper njega tako težke obtožbe, kakor so padle zoper predsednika vlade in stranke.
Vendar se je, vsaj po sprotnih merjenjih javnega mnenja, ob pojavitvi afere rating stranke dvignil.
Ne vem, kakšne so bile javnomnenjske posledice afere Patria, dejstvo pa je, da je moral predsednik vlade med volilno kampanjo ogromno energije vložiti v to, da se je branil pred absurdnimi obtožbami, da je poskušal reševati ugled države, ki so ga v tujini žal oblatili naši sodržavljani, in da je ostalo toliko manj časa za debate o realnih vprašanjih.
Mnogi pravijo, da je bil odziv celo prekomeren.
Vsak, ki na svoji koži skusi tako neutemeljeno in absurdno obtožbo, kakršno je izkusil predsednik vlade, bi verjetno reagiral podobno.
Vi torej mislite, da delo vlade v iztekajočem se mandatu ni možen razlog za relativni neuspeh na volitvah?
Prepričan sem, da v preteklem mandatu prevladujejo uspehi, kar pa ne pomeni, da je bilo pri delu vlade vse idealno. Gotovo smo na nekaterih področjih zamudili priložnosti. Mislim, da se je prepozno začelo delati na pregonu gospodarskega kriminala in korupcije. Del mandata je bil izgubljen na področju zdravstva, kjer se je začelo premikati šele s prihodom nove ministrice Zofije Mazej Kukovič. Zelo podobno v resorju prometa, kjer so veliki premiki nastali, ko je na ministrstvo prišel minister Radovan Žerjav. Mislim, da je bilo tudi nekaj slabega marketinga sicer dobrih političnih potez. Tipičen primer je dohodnina, kjer mnogi davčni zavezanci mislijo, da so za leto 2007 plačali višjo dohodnino kakor za leto 2006, zaradi tega, ker so bile akontacije dohodnine nižje in poračuni višji. Čeprav je matematično dokazljivo, da se je dohodnina za vse davčne zavezance, razen za tistih nekaj tisoč, ki so uveljavljali stanovanjske olajšave, znižala. Morda bi bilo z vidika politične taktike tudi bolj modro, da bi plače v javnem sektorju po novem prvič izplačali v oktobru, ampak tu nas je vezala obljuba, ki smo jo dali sindikatom. Obljubili smo jim - in to zapisali tudi v zakon -, da bomo plače prvič po novem izplačali najpozneje tri mesece po tem, ko bodo podpisane kolektivne pogodbe. Ker so bile te podpisane junija, smo držali obljubo in plače prvič po novem izplačali septembra.
Ste analizo volitev opravili tudi v stranki?
Sam nisem član Slovenske demokratske stranke, torej ne sodelujem pri delu njenih organov. Zaradi dogajanja v zadnjem obdobju in rezultatov volitev pa resno razmišljam, da bi v stranko vstopil in da bi prevzel tudi del odgovornosti za vodenje njene politike. Ta stranka v tem trenutku potrebuje in si zasluži podporo.
Kako bi se po vašem mnenju SDS morala odzvati na volilni izid? Bi moral predsednik stranke Janez Janša odstopiti?
Predsednik Janša je v času mandata te vlade in tudi v volilni kampanji naredil vse, kar je bilo v njegovih močeh. Ves čas mandata je deloval odločno. Zavzemal se je za to, da se cilji, ki smo si jih zastavili, realizirajo, in to mu je v veliki meri tudi uspelo. Volilni rezultat stranke je dober. Če bi se v volilnem telesu za las premaknilo, bi Janša danes sestavljal vlado. Vsekakor SDS podpira 29 odstotkov volilnega telesa, samo en odstotek manj kakor SD. To je izjemno močna podpora, ki nam daje pozitivno energijo. Prepričan sem, da bo položaj že čez dve leti na lokalnih volitvah še boljši.
Izreden neuspeh pa je dosegla stranka Nova Slovenija, ki se sploh ni uvrstila v parlament. Kje vidite vzroke za to?
Nehvaležno je komentirati rezultate drugih strank. Mogoče je pri Novi Sloveniji problem v tem, da so bile poteze v njihovem najbolj izpostavljenem resorju, ki ga je vodil predsednik Andrej Bajuk, marketinško zelo slabo predstavljene. Minister za finance je v iztekajočem se mandatu znižal javno porabo za tri odstotne točke BDP. Predlagal je in uspešno izpeljal projekt znižanja davkov - dohodnine, korporacijskega davka in davka na izplačane plače. Uspelo mu je, seveda skupaj s preostalimi člani vlade, v letu 2007 ustvariti proračunski presežek - prvič v zgodovini Slovenije. Tudi letos bomo imeli proračunski presežek, kljub ujmam, ki so zajele Slovenijo in kjer bo vlada močno finančno participirala. Na javnofinančnem področju smo torej dosegli precej uspehov, a jih je minister Bajuk, morda tudi zaradi nespretnega nastopanja v javnosti, zapravil.
Po široko sprejeti razlagi je SDS počrpala dobršen del potencialnih volivcev NSi.
Za SDS šibkosti koalicijskih partnerjev niso nekaj pozitivnega, ampak so nam zmanjšale možnost uspeha na volitvah. Usihanje deleža podpore NSi in SLS je povzročilo tudi prehod volivcev v blok tako imenovanega levega trojčka. Prav gotovo pa ne drži trditev, da je SDS s svojo močjo in hegemonskim položajem v vladi zadušila druge koalicijske partnerje. Dokaz za to je uspeh DeSUS. Ta se je v koaliciji okrepil, predvsem zaradi sposobnosti, dobrega dela in spretnega nastopanja predsednika Karla Erjavca.
In še to. Večkrat se očita, da je premier vlado in koalicijo vodil avtoritarno. Ta koalicija je edina v zgodovini Slovenije, ki je zdržala ves mandat, četudi smo imeli v koaliciji DeSUS, v kateri sta dva poslanca nastopala zelo ideološko izključujoče in negativistično.
Kako pa gledate na SLS, ki se je sicer prebila v parlament, vendar s precej manj poslanci kakor doslej?
SLS je stranka, ki bo morala ponovno najti svojo identiteto. Ko jo je vodil Janez Podobnik, je to identiteto imela. To je bila tradicionalna konservativna stranka, stranka slovenskega podeželja, slovenskega kmetstva, in v tej bazi je imela izredno močno podporo. S prihodom Bojana Šrota na čelo stranke se je njena identiteta zameglila. Volivci so jo - predvsem zaradi sorodstvenih povezav predsednika stranke - povezali tudi s pojavom tajkunizacije.
No, k temu je prispevala tudi SDS, s tem ko se je v zadnjem času zelo osredotočila na boj proti tajkunom, še zlasti pa proti bratu predsednika SLS Bošku Šrotu.
SDS je dosledna pri kritiki pojavov hitrega bogatenja posameznikov, ki so do bogastva prišli z izkoriščanjem in zlorabo svojih pozicij v gospodarstvu in politiki.
Še pred nekaj leti je prav ta Boško Šrot kar dobro sodeloval z vlado.
Sam z Boškom Šrotom nikoli nisem sodeloval in ga sploh ne poznam, tako da bi njegovo sodelovanje z vlado težko ocenjeval.
Gotovo so vam znani podatki o sestanku pri predsedniku vlade, kjer so se dogovarjali o prodaji Mercatorja.
Nobeni podatki o tem sestanku mi niso znani, razen natolcevanj, o katerih se je lahko zelo veliko bralo v časopisih.
Vi torej mislite, da tega sestanka ni bilo?
Predsednik vlade je imel veliko sestankov, ampak to, o čemer se je natolcevalo, da je tako rekoč Janez Janša prodal Mercator Bošku Šrotu, ta pa se mi zdi debela.
Prav v začetek volilne kampanje je padla zaključna faza reforme plačnega sistema v javnem sektorju, ki je kmalu doživela precej kritik. Je tudi to prispevalo k slabšemu rezultatu SDS na volitvah?
Možno. Predvsem zaradi tega, ker so bili nekateri problemi, ki jih je implementacija plačnega sistema prinesla in smo jih vnaprej pričakovali, medijsko prenapihnjeni. Če vam dam samo en primer: v zadnjem tednu pred volitvami je stavka 37 medicinskih sester v Kliničnem centru, do katere na koncu sploh ni prišlo, postala nacionalna tema številka 1. Šlo je za relativno majhen problem v okviru implementacije plačnega sistema, problem, ki ni nastal danes ali včeraj, ampak se vleče v zdravstveni negi že 15 let in za katerega smo takoj našli tudi rešitev. Iz manjših problemov, ki so bili pričakovani, se je sklepalo na neuspeh celotne plačne reforme. Še vedno trdim, da je plačna reforma v javnem sektorju eden večjih dosežkov te vlade. Po šestih letih pogajanj smo sklenili pogodbe praktično z vsemi reprezentativnimi sindikati javnega sektorja. To plačno reformo je dobro zastavila prejšnja vlada, vendar je ni izpeljala do konca. Ni se jim uspelo izpogajati s sindikati. Nam je uspelo s socialnim dialogom doseči konsenz in socialni mir v javnem sektorju. To štejemo za velik dosežek in za dokaz, da je ta vlada delovala v duhu socialnega dialoga. Seveda pa je implementacija sistema, ki prinese drugačne plače za 160.000 zaposlenih, izjemno zahteven projekt. Sam sem pričakoval, da ne bo šlo vse gladko, da se bodo odpirali problemi, ki pa jih bo treba drugega za drugim reševati v okviru novega plačnega sistema.
Vendar je problem širši kakor samo 37 medicinskih sester. Določen del zaposlenih v javni upravi je septembra dobil manjšo plačo kakor prej, čeprav je bilo zagotovljeno, da se plače nikomur ne bodo znižale.
Vidite, to je pa dezinformacija. V zakonu o sistemu plač v javnem sektorju ne bi moglo biti bolj jasno napisano, da za poln delovni čas nihče ne more in ne sme dobiti nižje plače, kakor jo je dobival prej. Prejel sem kar nekaj tovrstnih ugovorov. Analizirali smo obračunske liste in vedno prišli do ugotovitve, da so si jih ljudje napačno razlagali. Prve plače po novem so bile izplačane v septembru za delo, opravljeno v mesecu avgustu, ko je bilo ogromno javnih uslužbencev na dopustu, kar pomeni, da je bil tudi obseg opravljenega dela manjši, da niso dobivali plačila nadur, povečanega obsega dela, da so bila plačila za prevoz na delo in za prehrano nižja kakor v drugih nedopustniških mesecih itd. Nihče za poln obseg dela ni smel dobiti nižje plače kakor prej. Je pa ogromen delež javnih uslužbencev dobil višje plače iz naslova odprave plačnih nesorazmerij.
Torej zagotavljate, da nihče nima manjše plače?
Zagotavljam, da nihče ne sme imeti manjše plače. Če pa je v posamičnih primerih zaradi šlamparije vodstev javnih zavodov, kadrovskih služb ali računovodstev prihajalo do napačnega obračuna plač, potem je te posamične napake treba odpraviti in vrniti ljudem denar s poračunom vred.
Kaj pa finančni učinki za proračun? Zagotavljali ste, da nov plačni sistem ne bo povzročil novih stroškov za proračun. Mitja Gaspari, ki se ga omenja kot možnega podpredsednika vlade, pa je pred kratkim nastopil z izračunom, da bo potrebnih za 1,2 odstotka BDP dodatnih sredstev v proračunu.
Plačni dvigi, ki jih prinašajo kolektivne pogodbe, so bili natančno izračunani. Gre za približno 13,5- do 14-odstotni dvig plačne mase v obdobju do marca 2010. Približno polovica teh sredstev je zbrana iz odpovedovanja vsakoletni uskladitvi plač z inflacijo. Velik del tega denarja so javni uslužbenci prispevali sami. Treba je vedeti, da so bile plače v javnem sektorju od leta 2002, ko so se pogajanja začela, pa do septembra letos praktično zamrznjene. Sindikati so privolili v zamrznitev plač, zato da se bodo tako zbrana sredstva usmerila v tiste dele javnega sektorja, ki so bili podcenjeni. Reforma je finančno vzdržna, obvladljiva. Da bi preprečili vpliv rasti plač na inflacijo, smo se s sindikati dogovorili za povišanje v štirih obrokih do marca 2010 in v dogovor vnesli tudi varovalko: če bi bila ogrožena makroekonomska ravnovesja, se bo tudi zadnje povišanje v letu 2010, ki je predvideno marca, zamaknilo na december.
Ali je ta denar, ki se je zbiral v preteklih letih, na posebnem računu? Tudi o tem so se pojavili dvomi.
Ta denar je še vedno na postavki ministrstva za javno upravo. Gre za 38 milijonov evrov za tisti del javnega sektorja, kjer se plače financirajo iz javnega proračuna. Za zdaj kaže ne samo, da bo ta denar zadoščal, ampak da ga bo na tej postavki celo nekaj ostalo.
Kako pa komentirate omenjene Gasparijeve trditve, da bodo za izpeljavo reforme potrebna mnogo večja sredstva?
Ta izjava kaže na popolno nepoznavanje plačne reforme in konteksta pogajanj v javnem sektorju. Gospod Gaspari mora pogledati podatke od leta 2002 naprej in se seznaniti s tem, kako je rast plač v javnem sektorju v tem obdobju bistveno zaostajala za rastjo plač v gospodarstvu. Če bi še naprej blokirali rast plač v javnem sektorju, bi bilo to izrazito nepravično do javnih uslužbencev. Ko bodo gospoda Gasparija strokovnjaki seznanili s podrobnostmi plačne reforme, bo stvari videl v drugačni luči.
Ali je novi plačni sistem pravičen? Je primerljivim poklicem dal enako ceno?
Absolutne pravičnosti pri razmerjih med plačami seveda ni, ker teh razmerij ni mogoče izmeriti z lekarniško tehtnico. Pravičnost in uspeh tega sistema je v tem, da je dogovorjen. Kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev v javnem sektorju so podpisali praktično vsi reprezentativni sindikati javnega sektorja. Pri implementaciji pa se je pokazalo, da so bile nekatere manjše skupine pri pogajanjih prezrte. Krivda je, če sploh lahko govorimo o krivdi, gotovo deljena med obe pogajalski strani. Recimo, v zdravstveni negi se je pokazalo, da je bil očitno prevelik poudarek dan višjim in diplomiranim medicinskim sestram in da se je prezrlo množico srednjih medicinskih sester, ki so z leti s prakso pridobile višjo stopnjo usposobljenosti in dejansko v praksi prevzemajo tudi zahtevnejše naloge, ki sicer sodijo v opis višjih in diplomiranih sester.
Borut Pahor glede reforme plačnega sistema ne napoveduje sprememb takoj po volitvah, ampak proučitev možnosti za drugačen plačni sistem v javnem sektorju. Zlasti se omenja, da bodo iz tega sistema izločeni nekateri poklici, ki ne sodijo v ožji javni sektor, denimo sodniki.
To bi bila velika napaka. O tem, da sodniki sodijo v javni sektor, ne more biti nobenega dvoma. Sodniki dobivajo plačo iz proračuna in opravljajo javno službo. Sodišča niso samo tretja veja oblasti, ampak so tudi servis za državljane in podjetja. Izvzetje ene skupine iz plačnega sistema javnega sektorja bo zanesljivo povzročilo plaz takšnih zahtev. Naslednji bodo želeli biti izločeni iz plačnega sistema javnega sektorja zdravniki, sledila jim bo vojska, tej policija in tako naprej. Takšne poteze odločno odsvetujem, ker bi lahko vodile v razsutje plačnega sistema, ki je bil s težko muko vzpostavljen in katerega solidni temelj je pravzaprav postavila vlada v mandatu 2000-2004.
Kot najverjetnejši naslednik na mestu ministra za javno upravo se omenja Bojan Bugarič. Kakšno je vaše mnenje o njem?
Bojan Bugarič je moj profesorski kolega, ugleden profesor in umirjen človek. V mojem mandatu smo dosegli veliko konkretnih rezultatov in to pričakujem tudi od njega, če bo minister. Njegovo delo in njegove rezultate bom kritično spremljal, pripravljen pa sem mu tudi konstruktivno pomagati.
Na splošno, kaj pričakujete od nove vlade?
Pričakujem konkretne rezultate. Tako kakor smo se mi štiri leta trudili, da bi naredili čim več koristnega za državljane in za gospodarstvo, pričakujem tudi od nove vlade čim več konkretnih projektov v korist ljudi - nižje davke, poenostavitve v birokraciji, več stanovanj za mlade družine, krajše čakalne dobe v zdravstvu in na sodiščih ... Tridimenzionalna megla »drugačnega načina vladanja« se bo kmalu razkadila in državljani bodo hoteli konkretne rezultate. Sicer pa se bo tudi to, ali so z obljubami o tem, da sposobnih kadrov ne bodo menjali, mislili resno, pokazalo zelo hitro - že na prvi seji državnega zbora. Če bo zamenjan generalni sekretar državnega zbora Lovro Lončar, ki je izvrsten strokovnjak in menedžer, cenjen v parlamentu, z bogatimi izkušnjami in visoko strokovno usposobljenostjo, potem bo glavna Pahorjeva obljuba prelomljena že na začetku mandata.
Kaj lahko pričakujemo od SDS kot opozicijske stranke?
SDS bo ostala zvesta svojim načelom, vrednotam in ciljem, ki so jasno in nedvoumno zapisani v volilnem programu, ki smo ga ponudili. Tega volilnega programa zdaj seveda ne bomo mogli izpeljati. Podpirali bomo vse dobre projekte in dobre poteze nove vlade, ki ji, mimogrede, želim uspešno delo v korist Slovenije in v korist državljank in državljanov. S svojimi predlogi bomo poskušali te projekte izboljšati, tam, kjer bodo šle stvari v napačno smer, pa bomo tudi odločni in argumentirani kritiki.
Vaš mandat se bo z izvolitvijo novega ministra za javno upravo končal. Kaj boste počeli potem?
Vračam se v svojo osnovno kariero, v profesuro. Trenutno še izbiram med nekaj ponudbami, ki so mi na voljo. Najbrž se bom ukvarjal tudi z delom na posameznih projektih v javni upravi in v javnem sektorju ter s svetovanjem. Zanesljivo bom imel več časa za družino in zase. To je tisto, kar se mi ta trenutek zdi najbolj pomembno. Iz politike pa se ne umikam.
Iz Sobotne priloge!