Trikrat več ljudi, kot je prostora

Ljubljana - »Ne glede na to, da je v Grčiji bistveno večje število ljudi, je situacija v kontekstu, da so mnogi v negotovosti in bi načeloma želeli iti kam drugam, precej podobna kot v Sloveniji,« ocenjuje Franci Zlatar, ki vodi program Migracije pri Slovenski filantropiji, po vrnitvi z grškega otoka Lesbos.

Ekipa Slovenske filantropije, ki projektno sodeluje z mednarodno človekoljubno organizacijo Zdravniki sveta, je bila pred kratkim na študijskem obisku v begunskih centrih Moira in Kara Tepe na grškem Lesbosu, kjer so si ogledali, kako konkretno deluje sistem tam in v kakšnih razmerah so tako ljudje, ki prihajajo na otok, upajoč, da bodo nadaljevali pot v obljubljeno Evropo, kot humanitarni delavci, ki jim skušajo pomagati, in domačini.

Otok Lesbos je v središču poročil, povezanih z migracijami v Evropo. Kako se je situacija spremenila v primerjavi z lani ob istem času, ko je bila begunska kriza na vrhuncu?

Intenzivno smo se pogovarjali z vsemi stranmi, ki bi nam lahko orisale širšo sliko. Zdaj je Lesbos tako imenovani hot spot center, torej kot registracijski center za EU, medtem ko je bil do letošnjega februarja prehodno taborišče, kjer so ljudje ostajali po nekaj dni. Pred dogovorom EU-Turčija je bilo torej taborišče odprtega tipa. Zdaj je situacija bistveno drugačna, ljudje so precej bolj nemirni, negotovi, saj ne vedo, kaj jih čaka. Čuti se nervoza. Mnogi so prepričani, da so zamudili priložnost, po zaprtju evropskih meja. Kljub temu, da so poti naprej zelo omejene, prihajajo novi, zato sta centra bistveno bolj polna, kot je njuna kapaciteta.

V begunskem taborišču Moira biva danes okrog 4000 beguncev, dejansko pa naj bi bilo tam prostora za 1500 ljudi. Grška vojska, ki jih oskrbuje s hrano, razdeli 2400 obrokov na dan, hrano pa zagotavljajo še nekatere nevladne organizacije. V minulih tednih jih je običajno prihajalo po nekaj deset dnevno, zadnje čase se število povečuje, tudi do 200 na dan. Izvedeli smo, da so se tihotapci sedaj organizirali tako, da begunce prevažajo na otok s posebnimi skuterji, s katerimi se lahko pelje hkrati do osem oseb. Takšna pot naj bi stala 1000 evrov.

Kakšen je bil vaš vtis?

Vtisi so mešani. Samo taborišče je grozno, z visokim zidom in ograjo z rezalno žico na vrhu. Mladoletniki brez spremstva so, na primer, nameščeni v nekem osrednjem delu, v barakah, ki so z ograjami ločene od ostalega taborišča. Kot nekakšen zapor znotraj zapora. Je neka logika v tem, da so mladoletniki posebej varovani, a v tem primeru so prav zaprti noter. Zastrašujoč občutek dobiš.

Po drugi strani je delovanje državnih inštitucij in humanitarnih organizacij znotraj taborišča dokaj organizirano, ni kaotično. Vsaj na vzven je vtis, da so reči pod nadzorom. Vzpostavili so koordinacijo različnih akterjev, ki so povezani z begunci. Vodi jo Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR).

Kaj pomeni, da je hot spot center?

Begunski center Moira deluje kot registracijski center, kjer se odloča o usodi beguncev, ki vstopajo v trdnjavo Evropo. Je neke vrste pol zaprti center z več oddelki. Vsi begunci, ki pridejo na Lesbos, morajo v taborišču ostati 25 dni. V tem času se opravi njihova identifikacija. Ker imajo v Grčiji dvostopenjski azilni postopek, v tem obdobju odločijo, ali lahko posameznik v Grčiji sploh zaprosi za mednarodno zaščito. Če se pristojni odločijo, da lahko, dobi po 25 dneh dovoljenje za prost izhod. Mladoletnike brez spremstva in družine po tem ponavadi prestavijo v kako nastanitev, ki je namenjena posebej za njih.

Tiste, ki jim ne dovolijo vložitve prošnje, premestijo v poseben zaprt in zelo varovan sektor v taborišču, kjer bivajo do vrnitve v Turčijo. Zdaj jih vračajo večinoma z letalom iz Aten, prej so jih s Frontexovimi ladjami. Večino ljudi vrnejo. Uradno so postopki individualni, vendar je neformalno slišati, da je praksa takšna, da gre za ločevanje na podlagi nacionalnosti. Če nisi Sirijec ali Iračan, praktično ne moreš priti v azilni sistem, v shemo za premestitev v drugo državo in je zelo velika verjetnost, da boš vrnjen. To sicer ni pravilo, so tudi izjeme, a zelo redke. Posebej med Afganistanci in Pakistanci, ki jih je tam veliko, je stopnja dovolitve dostopa do statusa zanemarljivo nizka.

Bili ste tudi v taborišču Kara Tepe, ki je namenjeno ranljivim skupinam.

Drži. Tu pa je ozračje precej drugačno. Po zunanjem videzu spominja na izpostavo azilnega doma v Logatcu, v zelenju, bolj prijazno. Lokalna skupnost tam izvaja več programov.

Glede ranljivih skupin, smo se precej ukvarjali s tem, kako obravnavajo mladoletnike brez spremstva, predvsem s postopkom ugotavljanja starosti. Organizacija Zdravniki sveta, ki je vključena v to, izpostavlja celo vrsto etičnih dilem ob tem. Po zdravniškem pregledu in pogovoru s psihologom se potrjuje, ali je oseba, ki to trdi, res mladoletna. Če tudi po tem obstaja dvom, jo pošljejo v bolnišnico v redni sistem, kjer pa večinoma opravijo rentgen in pregled zobovja. Ti pregledi niso nujno zanesljivi. Oni predlagajo, da bi se zadeve lotili na drugi način, in sicer že v izhodišču z multidisciplinarnim timom.

Kako je z ugotavljanjem starosti pri nas?

Pri nas je po zakonodaji mogoče ugotavljanje starosti in je v preteklosti že bilo nekaj primerov, ko so bili napoteni na to ugotavljanje. Potekalo je na različne načine, od tega, da je zdravnik pregledal posameznika, do tega, da so uporabljali neke modele, s katerimi so merili velikost testisov, kar se je nam zdelo posebej diskriminatorno. Pri nas so bili zakoniti zastopniki navzoči in so zdravniki z njimi zelo sodelovali, tako da doslej ni prišlo do kake take odločitve, ki bi bila zares v škodo prosilca. V zadnjem času takih primerov ni bilo. (Obravnava in obseg pravic mladoletnikov brez spremstva so bistveno večji kakor za odrasle; pogosto to vpliva tudi na vsebinsko odločanje o prošnji za azil, zato države sprejemnice pogosto preverjajo starost, op. a.)

Kakšen je odnos lokalnega prebivalstva na Lesbosu? Kako se oni počutijo?

Taborišči Moira in Kara Tepe sta iz Mytilinia, glavnega mesta Lesbosa, oddaljena le nekaj kilometrov. Lani septembra je bilo v mestu z 45.000 prebivalci kar 35.000 beguncev, a je bilo, po besedah sogovornikov iz organizacije Zdravniki sveta, čutiti naklonjenost domačinov. Po dogovoru EU-Turčija, ko se pričakuje, da ti ljudje ne le potujejo mimo, ampak tudi ostajajo, pa je čutiti vse več ksenofobije. Tudi zato, ker se je zaradi podobe o »splošni preplavljenosti« otoka z begunci, število turistov znižalo za skoraj 80 odstotkov. Skrb za begunce je vlada v Grčiji je v zadnjem času v veliki meri preložila na lokalne skupnosti. S tem je do neke mere povezana tudi naraščajoča nenakonjenost do njih.

Že nekaj časa je iz različnih virov slišati napovedi o novem valu beguncev pri nas. Se vam to zdi verjetno?

Zdi se mi, da se, po eni strani, po nepotrebnem ustvarja neka panika, po drugi strani pa je seveda res, da je potrebno, da se določene organizacije in ministrstva pripravijo, če bi se kaj takega zgodilo. Meni se v tem trenutku ne zdi zelo verjetna ponovitev lanskih prizorov, lahko pa pride do povečanega števila prosilcev za azil, a ne v takem številu kot lani. Zdaj so države na balkanski poti zelo odločene, da ne bodo več omogočale prehodov prek svojih ozemelj. Če se bo na relaciji EU-Turčija kaj drastičnega spremenilo, bo pa situacija drugačna, a je vprašanje, kako bi se odzvale evropske države.