Turnšek: Z izdajalci sprava ni mogoča

Brez boja proti nacizmu in fašizmu, bi Slovence doletela usoda Judov, je prepričan predsednik ZZB.

Objavljeno
22. marec 2015 20.46
jesenica
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin

V gorski vasici Jesenica na Cerkljanskem se je več kakor tisoč ljudi poklonilo 106 partizanom, ki so jih pred 70 leti pobili esesovci. Slavnostni govornik predsednik zveze borcev Tit Turnšek je opozoril na vnovičen vzpon fašizma tudi pri nas in odločno zavrnil spravo z domobranci.

Tradicionalnemu letnemu pohodu na Porezen, kjer so nemške nacistične sile ob koncu marca leta 1945 po bitki zajele 146 partizanov, je sledila še bučna slovesnost ob spomeniku padlim v Jesenici. Spomin na tragični dogodek sicer poteka vsakih deset let. Predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tit Turnšek je izpostavil, da letos praznujemo 70. obletnico zmage nad nacizmom in fašizmom v vojni za obstoj naroda: »S Štajerske so nas izseljevali. Bili smo na tem, da izumremo, doletela bi nas usoda Judov. Primorci natančno vedo, kaj je fašizem, 20 let so ga doživljali.«

Dregnil se je ob narodno spravo. »S kom naj se spravimo? Nacistično Nemčijo, Italijo? To so bili sovražniki. Domobranci so bili del pomožnih policijskih enot eses. Sprave s temi ljudmi ni, sprave z izdajalci ni. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« je bil odločen.

Dodal je, da še danes nekateri trosijo sovraštvo in laži o preteklih dogodkih in zahtevajo opravičilo od borcev, medtem ko se druga stran še ni opravičila. »Imamo inštitut za narodno spravo, ki pa seje razdor. Borcem očitajo zločine, toda zakon vojne pravi, da se ovaduhe in izdajalce postreli, zato da se zaščiti lastne ljudi, lastne borce,« je bil neposreden Turnšek.

Zanj je odraz današnje solidarnosti, da je 350.000 Slovencev pod pragom revščine in vstajanje fašizma v Evropi: »Fašizem vstaja tudi pri nas doma. Imamo desne ekstremne skupine, ki vadijo z orožjem, toda nihče ne reagira - ne sme reagirati. Potem pa novinarji to objavijo in jih dajo pred sodišče, namesto da bi tja poslali tiste, ki se ne odzovejo. To je danes slika naše uboge domovine.

Rešitev je bil lahko zgolj 

Ko se je vojna bližala koncu, je 19. marca 1945. leta je iz Škofje Loke, Kranja, Krope, Radovljice in Bohinja proti Sorici, Jelovici in Blegošu krenilo pet esesovskih policijskih polkov. V lovu na partizanske borce je 600 sobvražnikovih policistov, ki jih je vodil škofjeloški domobranec, se je na vrhu Porezna 24. marca vnela bitka, po kateri je bilo zajetih 146 partizanov. Vse so še isti dan zaprli v hlev Feltrinove domačije v vasi Jesenica.

Naslednji dan, na cvetno nedeljo, so nacisti 110 mladih fantov in mož določili za usmrtitev, medtem ko so ostale prepeljali v Baško grapo, kjer so jih izročili domobrancem. Partizane so usmrtili v petih skupinah na obrobju vasi, medtem ko se je štirim uspelo čudežno rešiti (eden izmed njih se je v hlevu zakopal v gnoj). Po poboju so vaščani želeli mrtve pokopati, vendar so z nasprotnega hriba nanje streljali domobranci. V skupna grobišča so jih pokopali šele po petih dneh.

Julijan Torkar se je spominskega pohoda udeležil že 40-krat: »Predvsem mi veliko pomeni to, ker sem bil takrat mlad fant, star sedem let. 26. marca sem bil tudi jaz na Poreznu. Videl sem tam partizane, ki so ležali po tleh. Dobro spominjam enega primera, ko je mrtev ležal na vrhu in je imel daljnogled na prsih. Starejši sestri sem rekel, da ne potrebuje več tega daljnogleda, da ga jaz lahko vzamem. Pa je rekla - ne, to je lahko peklenski stroj.«