Učitelj naj le slepo sledi navodilom

Ljubljana – »Od učitelja se v zadnjem času pričakuje, da pridno in skrbno izpolnjuje obrazce, ne ugovarja ravnatelju oziroma ministru, skratka, slepo sledi navodilom nadrejenih in ne razmišlja s svojo pametjo,« pripoveduje učiteljica Simona Jerčič Pšeničnik.

Nekoč je veljalo, da učitelj glavno skrb namenja poučevanju, danes ima zanj vse manj časa. Da se je papirologija zalezla v vse šolske pore, opozarjajo tudi učitelji in strokovni delavci v osnovnih in srednjih šolah, celo vzgojiteljice v vrtcih. Učitelj matematike Marko Basej pravi, da je bilo treba včasih v letnih pripravah zapisati samo časovni razpored ur, zdaj pa morajo snov razdelati po urah in zraven napisati še kompetence in minimalne standarde. »Zadnje čase sem vedno več za računalnikom, da izpolnim vse, kar moram. Veliko podatkov se podvaja in vnašati jih moram v različne tabele.«

O vsem se odloča na podlagi papirjev

Vse bolj zapleteni in številčni obrazci ter drugi papirji onemogočajo kakovostno delo v razredu in s posamezniki, tako z učenci kot s starši. Celo tisti učitelji, ki pravijo, da nimajo preveč dela s papirji, opozarjajo, da imajo z njimi veliko dela, kadar morajo izreči kazen. »Če imam srečo in imam opraviti le s kultiviranimi dijaki, ki si želijo nekaj znati, pridobiti dobre ocene in kar se da uspešno opraviti poklicno maturo, je s papirji malo dela. Na začetku leta vpišem osnovne podatke v redovalnico, potem zapisujem podatke o napredku, preverjam prisotnost. Letos uporabljamo elektronski dnevnik, ki je zelo olajšal moje delo. Več dela je pri prekrških, ker se je treba o incidentu pogovoriti, zapisati ugotovitve in sklepe. Na srečo se s tem ne srečujem prepogosto,« pripoveduje profesorica za slovenščino Špela Kajič, ki uči slovenščino v programih strojni tehnik in kemijski tehnik.

Njihovi pogledi se morda razlikujejo v tem, ali jim je sodobna tehnologija olajšala spopadanje s papirji. Eni pravijo, da jim je elektronski dnevnik olajšal delo, drugi, da zanj porabijo enako ali celo še več časa, saj morajo poleg vseh papirjev izpolniti še podatke v programu e-asistent. »Na začetku ure porabim pet ali več minut, da vpišem v računalnik vse, kar moram, in včasih traja več kot minuto, da se stran odpre. Toliko sem nekoč porabil, da sem izpolnil papirnati dnevnik. Zanimivo je, da se ob pritožbah najprej pogleda, kaj je napisano v dnevniku, ali ima učitelj vse zapisano v letnih pripravah, redko pa se vpraša druge dijake, kaj se je zgodilo. O vsem se odloča skoraj samo na podlagi papirjev,« pravi Basej.

Načrtovanje, spremljanje in evidentiranje dela učiteljev in šole je nujno ter pogoj, da se procesi lahko kvalitetno odvijajo, pravi filozof in pedagog dr. Bojan Borstner z mariborske filozofske fakultete. »Najbrž pa v šolah obstaja kup obrazcev in drugih zapisov, ki so mogoče tudi nepotrebni. Uvajanje e-poslovanja je prineslo neko racionalizacijo, problem pa je, če se ohranja tudi vse staro in se zadeve vodijo na več načinov. Hkrati pa e-delovanje večkrat sledi logiki digitalnega področja; zasnovali so ga informatiki, ki pedagoško področje slabo poznajo. Proces vodijo po načelih, ki so pedagoškemu načrtovanju tuji in vsebinsko prazni. Program e-asistent za pedagoško načrtovanje in spremljanje pouka je že dober primer. Osebno pa me veliko bolj vznemirja, da s pomočjo formaliziranih postopkov, ki na administrativni ravni pokrijejo vsakršno delovanje učiteljev, omogočamo razvijanje uradno priznane nevednosti,« pravi Boštjan Borštner.

Pristni odnosi zamirajo

Šole težijo k odličnosti in ker se ta v današnji družbi izkazuje z brezhibno izpolnjeno dokumentacijo, zamirajo tudi pristni človeški odnosi. »Usposobili smo se v elektronskem komuniciranju, v odnosu do sočloveka pa se ne znajdemo več,« dodaja Simona Jerčič Pšeničnik. »Najuspešnejši so danes učitelji, zaprti v kabinetih ob računalnikih, ki sproti vstavijo vse, kar sodobna tehnika od njih zahteva. Toda v resnici so najboljše in najustvarjalnejše tiste ure, ko tehnika nekje v kotu počiva, ko se v razredu razvije ustvarjalni duh in ko znamo drug drugega poslušati in izražati svoje mnenje. Uspešnega učitelja si predstavljam kot člana družine, v kateri veljajo osnovna pravila, ostalo pa je prepuščeno posamezniku. Birokracija vzame preveč dragocenega časa, zato bi bilo treba premisliti, koliko pravil postavljati, da ne bodo učitelja 'ubila' do te mere, da bo postal le še birokrat, njegovo pedagoško delo pa postranska zadeva.«

Zakaj se stvari ne spreminjajo na bolje, če se učitelji strinjajo, da preveč birokracije ubija njihov pedagoški duh? In kam pretirana papirologija vodi? »Silnice, ki vzdržujejo tradicionalne načine dela in odnosov pri pouku, so žal mnogo močnejše kot tiste, ki spodbujajo k pozitivnim spremembam, zaradi katerih bi bil pouk bolj osredotočen na učence in kakovostno učenje ter znanje,« pravi dr. Barica Marentič Požarnik. Pouk je po njenih besedah že brez odvečne papirologije, ki jemlje čas in voljo učiteljem, premalo življenjski. Ne obravnava aktualnih problemov sodobnega sveta, ne aktivira kritične presoje učencev in njihovega samostojnega povezovanja in povzemanja bistva. Ker so se učitelji v zadnjem desetletju prelevili v birokrate, ki vodijo in izpolnjujejo različne obrazce v stari, papirni, za vsak primer pa še v elektronski obliki, jim zmanjkuje časa za delo za bistveno, za delo z otroki. Otroci so tako žal pristali na stranskem tiru.