Ljubljana - Sreda, 18. februar 2009, je zagotovo datum, ki bo ostal zapisan v anale slovenskega parlamentarizma. Najmanj dva dogodka sta na novo izrisala razmerja v slovenski notranji politiki. Poslanci vladajoče koalicije so spet morali na »popravni izpit«; v ponedeljek so zavrnili in v sredo potrdili zahtevo Marjana Podobnika, da v sklep ob ratifikaciji vstopa Hrvaške v Nato navedejo tudi sporne točke na morski in kopenski meji. In še; prvič je postala edini in ultimativni sogovornik vrha slovenske izvršilne in zakonodajne oblasti stranka, ki na volitvah ni prestopila niti parlamentarnega praga.
Hrupni pogovori
Na eni strani pogajalske mize so bili tistega dne predsednik vlade Borut Pahor, predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl, zunanji minister Samuel Žbogar, s podporo dobre četrtine ministrov in večine poslancev slovenskega parlamenta. Na drugi stranki pa nekdanji politik Marjan Podobnik in Zavod 25. junij ter širši javnosti praktično neznana Stranka slovenskega naroda (SSN), ki je na zadnjih volitvah dobila 0,25 odstotka glasov volivcev, leta 2004 pa 0,02 odstotka več. »Hrupni,« je na vprašanje, kakšni so pogovori s skupino radikalnih ne-politikov, diplomatsko odgovoril koalicijski odposlanec za pogajanja s predlagatelji referenduma Ivo Vajgl.
Stranka slovenskega naroda se je v nekaj dneh, potem ko je vladajoča večina v celoti izpolnila zahteve Marjana Podobnika in se je ta, skupaj s SLS, umaknil iz referendumske zgodbe, izstrelila iz politične anonimnosti prav v središče političnega dogajanja v državi in tako tudi na mednarodno prizorišče. Analitik Matevž Tomšič pravi, da je »obskurna stranka dobila svojo priložnost za pet minut slave« in jo očitno želi izkoristiti do konca.
Za oblast sila nerodna reč, da ima namreč za sogovornika na nasprotni strani pogajalske mize skupino bolj ali manj anonimnih radikalnih »domoljubov in ne politikov«, kot jih je opisal zdaj že nekdanji predsednik SSN, je slabo sporočilo za prihodnost še sveže vladne ekipe. Je signal drugim interesnim skupinam, ki bodo, predvsem zaradi gospodarske krize, v prihodnjih mesecih verjetno množično naslavljale svoje zahteve izvršilni in zakonodajni oblasti.
»To, kar počne SSN, je legitimno. Skuša si pač zagotoviti še kakšen glas na volitvah,« meni analitik Matevž Tomšič. Konec koncev tudi parlamentarni stranki SLS in SNS uporabljata mejo s Hrvaško za večanje politične podpore. »Seveda pa je druga zgodba vprašanje, kaj to pomeni za kredibilnost države. Pahorjeva politika povezovanja in konsenza načeloma ni slaba. Zagotovo pa je slabo znamenje, če vsakdo, ki malo zaropota, doseže svoje,« pravi Tomšič. »To, kar se dogaja zdaj, lahko pomeni, da bo vsako majhno interesno združenje izsiljevalo državo,« meni tudi Darko Štrajn. Dobili bomo »veletok partikularnih interesov«, kar je popolno sprevračanje vloge civilne družbe, kot smo jo poznali v osemdesetih letih.
Kdo je kdo?
SSN je sicer že 18. januarja napovedala, da bo zbirala podpise za razpis referenduma o vstopu Hrvaške v Nato, parlament pa je imel prvič - zaradi obstrukcije SDS takrat brez epiloga - na dnevnem redu ratifikacijo protokola šele 29. januarja. Kaže torej, da bi SSN zbirala podpise za referendum v vsakem primeru, ne glede na to, kaj bi odločila zakonodajna oblast. SLS trdi, da so bili Marjan Podobnik in SSN med pogajanji v prostorih ljudske stranke »po naključju«, ker je pač Podobnik njihov član, in da s SSN »nimajo nič« in članov te stranke »sploh ne poznajo«. Toda prav zaradi prstnih odtisov ene od parlamentarnih strank je - ob dejstvu, da se je Slovenija znašla v časovni pasti - vlada od vsega začetka razumela akcijo SSN kot resno grožnjo. Kot se je izkazalo kasneje, upravičeno.
Zbiranje podpisov za razpis referenduma je v resnici samo ena od številnih pobud neparlamentarne stranke, ki jih v širši javnosti in v etablirani politiki doslej nikoli niso niti opazili. SSN je tako pred enim letom že zbirala podpise za referendum proti uveljavitvi lizbonske pogodbe. Spletna stran stranke je polna pozivov k podpisovanju različnih peticij: za odpravo trajnega sodniškega mandata ali v zadnjem času proti ureditvi statusa izbrisanih.
Širša javnost je šele v sredo zvečer prvič slišala za predsednika SSN Zdenka Vinkova Vincenca; ta je medtem zaradi sporov v stranki že odstopil. Bolj znano je ime Andreja Šiška, a predvsem zaradi nekaj let trajajočega sojenja za poskus umora, na katerem je bil tudi pravnomočno obsojen na 22 mesecev zaporne kazni. Šiška so mediji omenjali zlasti v rubrikah črna kronika: njegovo spektakularno aretacijo na predvolilnem soočenju na lokalni televizijski postaji pa »bližnje srečanje« s predsednikom države Danilom Türkom na pustnem karnevalu na Ptuju, kjer naj bi se v tistem času že obsojeni Šiško predsedniku približal s pobudo za razpis referenduma o lizbonski pogodbi v eni in s pištolo v drugi roki. Med pogajalci SSN najdemo tudi »pojočega majorja« Ladislava Troho, ki je po domnevni »samougrabitvi« pred leti utonil v anonimnosti.
Časovna past
»Na takšen zaplet bi vladajoča politika morala računati, pa ni,« pravi Matevž Tomšič, ki se strinja s prepričanjem v vladi in v opoziciji, ki sicer krivita druga drugo, da je bistvo problema z referendumskimi roki napaka v »timingu«, torej v prepozni uvrstitvi ratifikacije na dnevni red parlamentarnega odločanja. Čeprav je bil minister tudi v prejšnjem mandatu, je Karl Erjavec prepričan, da bi morala postopek začeti že prejšnja vlada, in to kljub volitvam, saj je prav Janševa ekipa dala v Bukarešti soglasje k vstopu Hrvaške v Nato. Če bi namreč Slovenija že takrat opozarjala na problem meje, tako kot je Grčija zaradi imena nasprotovala vključitvi Makedonije, bi članice zavezništva morda razumele sedanji zaplet, ki je zdaj videti že popolnoma iracionalen in neobvladljiv.
Erjavec je sicer pesimist in meni, da je ozračje v državi tako pregreto, da bi na referendumu državljani verjetno izglasovali blokado vstopa Hrvaške v Nato, čeprav bi s tem v resnici škodovali slovenskim interesom pri pogajanjih o meji. Nekdanji obrambni minister je tudi prepričan, da bodo posledice zapleta za Slovenijo lahko usodne: »Marsikatera vrata se nam bodo zaprla, tudi v ZDA. V času globalne krize si Slovenija tega ne more privoščiti.«
Po neuradnih informacijah sta se Borut Pahor in Janez Janša še pred imenovanjem nove vlade za zaprtimi vrati pogovarjala prav o strategiji reševanja mejnega vprašanja pred vstopom Hrvaške v EU in tudi o morebitnih zapletih ob ratifikaciji protokola o vstopu Hrvaške v Nato. Pahorjeva prva reakcija na novico, da so pobudniki že vložili zahtevo po zbiranju podpisov v parlament, da bo namreč »storil vse, da prepriča državljane« in ne morda predlagatelje referenduma, kaže, da se je izvršna oblast že pripravljala na najbolj črn scenarij. To je bil očitno tudi ključni razlog, da Janševa vlada ratifikacije ni začela pred volitvami, spet neuradno, s tihim Pahorjevimi soglasjem.
Tudi pravosodni minister Aleš Zalar sodi med tiste, ki menijo, da bi pobudnikom, čeprav referendumu nasprotuje celotna slovenska politika, lahko uspelo zbrati 40.000 podpisov. V sredo je spremljal parlamentarno dogajanje v vladnih klopeh. »Pravnih zadreg je veliko,« je povedal. »Imamo težave že z interpretacijo, ki jo je zavzelo ustavno sodišče o pravni naravi ratifikacijskega postopka, in načina, kako se do tega pride. Vendar se pravnih problemov v tem trenutku ne da odpraviti. Ni mogoče spreminjati zakona o referendumu, ko so že zbrani podpisi. Ne da se zavarovati interesov Slovenije tako, da bi sprožili postopek o ustavnosti referendumskega vprašanja pred ustavnim sodiščem. Po pravni poti se preprosto ne da narediti nič več. Zdaj je vse v rokah politike,« nam je povedal. In po glasovanju: »Politika je v okviru umetnosti možnega dosegla dogovor, ki pa ni nobeno jamstvo, da referenduma ne bo.«
Kaj je v resnici sklenil parlament?
»Niti poslanci ne vedo, kakšna je pravna narava sklepa, ki so ga sprejeli, in kakšne učinke naj bi imel,« je po izglasovanju sklepa, ki sta ga z grožnjo referenduma izsilila zlasti Marjan Podobnik in SLS, povedal pravosodni minister. Zalar najglasneje opozarja, da navajanje konkretnih spornih točk na meji lahko oteži morebitno mediacijo, za katero si prizadeva Slovenija.
»Ta sklep omenja konkretna območja. Če je to začetno izhodišče v postopku mediacije, je korekten. Težava pa lahko nastane, če se interpretira kot končno izhodišče. Kot je znano, je mediacija postopek, v katerem se išče kompromis. To pa pomeni popuščanje. Če popuščanja ni, potem seveda mediacija ne bo uspešna. Če ne bo uspešna, se postavlja vprašanje, kako naprej. Ostane nam le še arbitraža, ta pa trenutno bolj ustreza Hrvaški kot Sloveniji,« pravi minister Zalar. Arbitraža je za Slovenijo slabša možnost, »ker nekatere pravne analize kažejo, da bi bila brez uporabe načela pravičnosti, upoštevaje sodno prakso, denimo, mednarodnega sodišča v Haagu, najbolj verjetna odločitev o tako imenovani sredinski črti v Piranskem zalivu. Ta pa Sloveniji ne omogoča dostopa do odprtega morja, kar je naš strateški interes.«
Predsednik vlade sklep tolmači nekoliko drugače kot njegov minister. Pravi, da noben dogovor o meji ne bo mogel obiti volje parlamenta, sklep torej ni le izhodišče za pogajanja, ampak je končni cilj, od katerega Slovenija ne sme odstopiti. A s tem razlik v tolmačenjih še ni konec: ljudska stranka poudarja, da je parlament v sredo s podporo Podobnikovemu sklepu storil »državotvorno dejanje, kakršnih bi si morali želeti čim več in za katere v preteklosti ni bilo razumevanja«, Marjan Podobnik pa k temu dodaja, da mora zdaj Slovenija zahtevati, naj Hrvaške nemudoma odstrani sporne mejne prehode v Sečovljah in Hotizi, če ne, pa mora to storiti sama.
Vlada ima tako nenadoma odprte vse fronte, doma in zlasti na mednarodnem prizorišču. Referendumski zaplet o vstopanju Hrvaške v Nato se je za ambicijo Slovenije, da dokončno reši vprašanje južne meje še pred vstopom Hrvaške v EU, zgodil v najslabšem možnem času, priznava vlada.
Da sprejemanje dokumentov v parlamentu samo po sebi ne bo rešilo problema in da bo mejno vprašanje lahko končal samo dogovor, ki bo sprejemljiv za obe strani, pravi tudi SDS. »Če kdo misli, da se bo z blokado hrvaškega vstopa v Nato Slovenija približala svojim strateškim interesom, se moti,« opozarja Janez Janša. Pahor očitno računa, da bi bila SDS v morebitni referendumski kampanji najresnejši zaveznik vlade, ki mora za začetek prepričati domačo javnost, da vstopanje Hrvaške v Nato nima nobene zveze s pogajanji o meji in da bosta kar dve blokadi sosednje države Slovenijo usodno osamili na mednarodnem prizorišču.
Drugi popravni izpit
»To je narobe svet. S tem si parlament zapravlja kredibilnost, pod vprašaj postavlja svoje odločitve. Politično intrigantstvo in izsiljevanje se je naselilo v slovensko politiko in to je postala donosna politična obrt,« je po že drugem glasovalnem »popravnem izpitu« vladne večine v sredo dejal socialdemokratski poslanec Dušan Kumer. Dejstvo, da so koalicijske stranke zaradi »nacionalnih interesov«, po znamenitem zaključnem računu proračuna za leto 2007, spet popravljale lastno odločitev, je ostalo v senci referendumske grožnje, nezadovoljstvo med poslanci pa je bilo tokrat še bolj očitno.
»Preprosto neverjetno je, da lahko neka legitimna institucija izglasuje sklep, pa pride nekdo mimo in reče, to mi ni všeč, in se vse obrne na glavo!« je bil zgrožen poslanec LDS Tone Anderlič. Kumer ob tem ne dopušča nobenega dvoma, kdo je za to odgovoren: »Predvsem koalicija. Opozicija seveda poskuša doseči svoje z vsemi sredstvi. Ampak če privoliš v to, če zabrišeš mejo med pozicijo in opozicijo in zanikaš težo odgovornosti koalicije, pride do take situacije, kot je zdaj. V tem mandatu imamo pač vojno z opozicijo in očitno v moji koaliciji nekateri niso dojeli, s kom imajo opravka!«
Kumer in Anderlič sodita med tiste vladne poslance, ki tudi javno nasprotujeta dejstvu, da se parlament in vladna koalicija uklanjata zahtevam opozicije. Predsednik vlade Borut Pahor s tem nima težav; poudarja, da je pomembna prioriteta ciljev. Ker je bilo treba preprečiti mednarodni škandal in reševati, kar se je rešiti dalo, je vlada pač morala ravnati »odgovorno in zaščititi nacionalne interese«.
A vladni poslanci so bili v sredo zaskrbljeni. »To ne pomeni nič dobrega. Avtoriteta parlamenta je omajana, in to že pri tako enostavni odločitvi. Vlada si bo morala nastaviti ogledalo in ugotoviti, kako ravnati odslej vsaj pri ključnih stvareh.«
Strukturna napaka
»Ponovno glasovanje o že sprejetih odločitvah je nevaren precedens,« pravi Darko Štrajn, ki sicer meni, da je to, kar se je zgodilo v zadnjih v zadnjih dneh, neke vrste »strukturna napaka«. »Konstrukcija demokratičnih mehanizmov v državi je, kar je značilno za tranzicijske države, polna, lahko bi rekli, konstrukcijskih napak. Ena od njih je način, kako je urejen institut referenduma,« pravi Štrajn. Drugi razlog pa je po Štrajnovem mnenju razlika v načinu delovanja prejšnje in sedanje vlade. »Čeprav ljudje, ki niso v javnih službah, tega morda niso občutili, je bilo prejšnje obdobje neke vrste pol diktatura. Zdaj pa imamo predsednika vlade z dogmo o konsenzualnosti. V vmesnem prostoru, ki je nastal, lahko najdejo svojo priložnost lovci na medijsko pozornost.«
Predsednik vlade, ki bo šele čez dober teden sto dni na čelu izvršne oblasti, se je v teh dneh znašel pred doslej največjo preizkušnjo. Ali je dejstvo, da je doslej privolil v vse zahteve političnih tekmecev, omajalo njegovo avtoriteto in s tem avtoriteto vlade? Ali pa bo s tem, ko se iz dneva v dan brez zadrege enakovredno in spoštljivo pogovarja tudi z najbolj problematičnimi sogovorniki s političnega obrobja, krepi zaupanje državljanov v sposobnost politične elite, da »rešuje probleme«?
Štrajn načelno meni, da bo verjetno moral razmisliti o konceptu svoje politike. Prepričan pa je, da Pahor ne bo kar naprej vztrajal pri spravljivi drži, če ga bodo domnevni partnerji vedno znova prevarali.
Matevž Tomšič pravi, da je Pahorjeva konsenzualna drža državljanom simpatična. Toda Pahor je imel resne težave z avtoriteto že pred volitvami, saj so že takrat mnogi dvomili o njegovih voditeljskih sposobnostih. To, kar se zdaj dogaja, je zato logično; v opoziciji pa tudi v koaliciji mnogi iščejo koristi zase, na račun njegove šibkosti. In res je, da se pritiski nanj zato nevarno kopičijo.
Tihi glas razuma
Politika potihem priznava, da tokrat ne gre samo za bolj ali manj posrečene poteze nove vlade in njenega predsednika, za drobna in velika izsiljevanja opozicije ali za enega od številnih sporov med sosedama. »Stvari so ušle izpod nadzora,« pravijo naši sogovorniki iz vrha slovenske politike.
Ljubljana in Zagreb sta zdaj vsak na svoji strani okopa, glas ljudstva, ki se manifestira v spletnih forumih, kontaktnih oddajah in tudi v komentarjih resnega hrvaškega političnega tiska, pa zgornjo tezo vsak dan znova potrjuje. Vsaka družba ima skupine posameznikov, ki se zavzemajo za skrajna stališča, a ko ta stališča migrirajo v srce politične govorice in javnosti, potem imamo velik problem, saj »patologija postane norma«, pravi Aleš Debeljak.
»Jasno je, da politiki ne vidijo dlje od svojega nosu,« se strinja Debeljak. Bolj ali manj tiha privoščljivost zaradi moči, ki jo Slovenija manifestira z obema blokadama, je, zlasti zaradi arogance hrvaške politike, dokaj enakomerno razporejena po celotnem slovenskem volilnem telesu.
Hrvaška pa je pravkar zavrnila vse nasvete finančnih strokovnjakov, kako naj se brani pred recesijo in gospodarskim zlomom države. Spor s Slovenijo je tako priročna tema za odvračanje pozornosti od grozečih posledic recesije. Razmere so takšne, da se glasov razuma, ki opozarjajo na mrežo sodelovanja, ne samo gospodarskega, ampak tudi na drugih, nič manj pomembnih ravneh, kot so kultura ali šport, preprosto ne sliši, pravi Debeljak.
»Tu smo zato, da rešujemo probleme,« vsak dan znova poudarja Borut Pahor. Kar je popolnoma natančna definicija odgovornosti političnih elit v tem trenutku, na obeh straneh meje.
Iz Sobotne priloge