Umetnina je vredna ali 2,75 milijona ali 7300 evrov

Kakšna je vrednost umetnine? Od nič, če zanjo ni interesa, do statusa neprecenljivosti, kadar je umetnina izjemna, predstavljena, denimo, v javnem muzeju in s tem izvzeta s trga. Med obema skrajnostma je nešteto finančnih odtenkov, o konkretni finančni vrednosti umetnine pa je mogoče govoriti le ob realizacijah prodaj. Te se pred očmi javnosti dogajajo le na dražbah, na katerih najrealnejšo ceno postavijo interesenti.

Drugo so uradne cenitve vrednosti umetnin, sorodne cenitvam drugih premičnin ali nepremičnin. Trenutno je v imeniku sodnih cenilcev na ministrstvu za pravosodje za področje umetnosti evidentiranih enajst poznavalcev, a če pri cenitvah nepremičnin pomisliš, da je vrtno uto težko oceniti za palačo, tokratna skoraj štiristokratna razlika med cenitvama iste likovne zbirke, ki sta ju opravila dva sodna cenilca iz istega imenika – lastnik jo na podlagi mnenja Janeza Mesesnela ocenjuje na 2,75 milijona, dr. Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije pa na največ 7300 evrov – kaže, da je na abstraktnejšem področju vrednotenja umetnin to mogoče.

Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada so leta 2013 podali kazensko ovadbo zoper zastopnika gospodarske družbe, tedaj še neuradno Franca Riemerja, zaradi suma poslovne goljufije, ker je leta 2009 pri sklenitvi in izvajanju pogodbe za skoraj osemmilijonsko posojilo preslepil uslužbence NLB glede vrednosti slike, ki jo je zastavil v zavarovanje posojila. Po sklenitvi pogodbe njegova družba denarja ni vrnila, banka pa je pri poskusu unovčenja zavarovanja s prodajo zastavljene slike ugotovila, da je njena vrednost neznatna. Ovadili so tudi sodnega cenilca, Mesesnela, razpleta na sodišču še ni, po naših informacijah bi lahko tožba že prihodnje leto zastarala.

»Banke so ravnale zelo neprevidno, celo naivno, ker niso poskrbele za drugo cenitev zastavljenih predmetov, ampak so se zanašale na cenitev, ki jo je predložil kreditojemalec. Zato je treba odgovornost iskati tudi pri bankah, ki so ravnale poslovno sporno, zdaj pa se sprenevedajo in prelagajo odgovornost na javna sredstva,« komentira dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, v kateri po odločitvi ministrstva za kulturo in v dogovoru z različnimi uradi, carino ter policijo deponirajo predmete, ki so zaplenjeni, predmet stečajnega postopka ali kako drugače problematični. »Prvi večji korpus smo prevzeli leta 1999, to so bile zaplenjene ikone, znatno pa se je povečal pretok tovrstnih predmetov po letu 2012. Največkrat so to domnevno Mušičeva dela, domnevni francoski impresionisti ali druga razvpita imena. Letos je šlo skozi naše depoje že več kot sedemdeset takšnih predmetov,« dodaja.

Da so bile vzrok za slabe naložbe v bankah očitno tudi slabe, nepopolne ali dvomljive cenitve, je prepričan tudi Aleksander Bassin, prav tako sodni izvedenec in cenilec. »Naša mnenja morajo imeti glavo in rep, kar konkretno pomeni: da je izvedensko mnenje verodostojno, če v uvodu jasno označi, kateremu umetniku kot avtorju je treba umetnino pripisati, če je podpisana ali ne – kar mora izvedenec pisno dokazati ne samo z dozdevanjam (ali z besedami, kot »če je ta slika originalna, potem …«), ampak podpreti z materialnimi dokazi (skupaj z restavratorsko ekspertizo). Zaključek take utemeljitve, ki naj se ne izgublja v skoraj srednješolsko obarvani deskripciji, kaj vidi izvedenec na sliki, je jasno zapisana vsota, ki v cenitvenem izvidu označuje tržno ceno določene umetnine. Žal v teh primerih, ki se odpirajo kot po tekočem traku in dobivajo širše dimenzije, tudi napovedi kazenskih obtožnic, pristojni oddelki za odobravanja posojil očitno niso upoštevali tako utemeljenih in izdanih strokovnih mnenj in cenitvenih izvidov.«

Kakšno težo imajo cenitve na realnem trgu? »Po naših izkušnjah večina cen, realiziranih na trgu, niti približno ne dosega vrednosti iz cenitev. Še posebej se izogibamo cenitev in mnenj o znanih in dragih mednarodnih avtorjih, o katerih se v urejenem svetu natančno ve, katera mnenja so res verodostojna, naših cenilcev pa ni na teh seznamih,« pravi Jaka Prijatelj, lastnik ljubljanske Carniole Antique in organizator dražb. »Pri nas cenilci pišejo mnenja, ki po naših informacijah in izkušnjah nimajo enake teže kot certifikati, ki so bolj poglobljeno delo z navedbo dokazov in virov. Kar zadeva pravno odgovornost cenilcev, ne poznamo primera, da bi cenilec za napačne atributacije in cenitve odgovarjal.«