Tiskane izdaje
Grad na Goričkem - Upkač so na Goričkem poimenovali projekt, s katerim naj bi v treh letih pripomogli k ohranitvi in delni obnovi tradicionalnih visokodebelnih sadovnjakov. Ti sadovnjaki imajo v krajinskem parku veliko estetsko in ekološko vrednost, sedaj bi radi poiskali tudi gospodarske motive za njihove lastnike.
Upkač je prekmursko ime za smrdokavro, ptico, ki je življenjsko odvisna od travniških sadovnjakov v tradicionalni krajini in postopoma izginja skupaj s temi sadovnjaki.
Snovalci nekaj več kot milijon evrov vrednega evropsko sofinanciranega čezmejnega projekta, med katerimi so RRA Mura, Krajinski park Goričko, madžarski narodni park Örszeg, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in drugi, so projekt poimenovali po tej ptici prav zato, ker so hoteli poudariti ekološki pomen travniških sadovnjakov.
Še pred petnajstimi leti je namreč na Goričkem gnezdilo od 210 do 250 parov smrdokavre, lansko leto so jih našteli le še nekaj čez petdeset. V tem času so se stari, predvsem jablanovi nasadi umikali intenzivnim sadovnjakom ali pa so jih lastniki izsekovali kar tako, zaradi lažje košnje travnikov. Po grobi oceni je na Goričkem ostalo le še kakšnih 10.000 starih jablan.
»Verjetno bi od lastnikov preostalih starih sadovnjakov zaman zahtevali, da jih ohranjajo in vzdržujejo samo zato, da bi ohranjali življenjsko okolje za ptice in žuželke ter da bi prispevali k lepšemu videzu krajine. Zato s projektom Upkač poskušamo najti še druge, bolj gospodarske motive,« pravi direktor Krajinskega parka Goričko Bernard Goršak.
Tako so doslej za vse, ki jih to zanima, že pripravili brezplačne delavnice obrezovanja starega sadnega drevja in delavnice cepljenja, cilj projekta, ki se izteče čez dobro leto, pa je med drugim obrezati in pomladiti 2000 starih dreves in jih 200 zasaditi na novo.
Poleg tega so osnovali matični sadovnjak s 60 drevesi 20 različnih, tradicionalnih sort, iz katerega bodo lastniki sadovnjakov lahko brezplačno dobivali cepiče, in kolekcijski sadovnjak, v katerem si bo mogoče ogledati najpogostejše tradicionalne sorte jablan in hrušk.
V sklopu projekta poudarjajo tudi pomembno vlogo starih jablan, ki s svojim razvejanim koreninskim sistemom na strmih terenih varujejo pred plazenjem.
V sklopu projekta so že kupili tudi kosilnico, ki je primerna za košnjo v takšnih sadovnjakih in drobilec vej, do jeseni pa bodo dobili še 80.000 evrov vredno mobilno stiskalnico in polnilno linijo za jabolka. S slednjo bodo za simbolično odškodnino v prihodnje na več koncih Goričkega lastnikom iz njihovih jabolk stiskali sok, namen te linije pa po Goršakovih besedah ni gospodarska dejavnost, ampak vzpodbuda komu drugemu, da bi se tega lotil kot podjetnik.
Prav pri tem pa se v stroki pojavljajo pomisleki, saj se na Goričkem že dve sadjarski družini ukvarjata tudi s storitvenim stiskanjem jabolčnega soka na lastnih napravah, ki pa resnici na ljubo niso mobilne in morajo stranke jabolka pripeljati do njih.
Tudi sicer so mnenja o gospodarski koristi travniških sadovnjakov v Prekmurju deljena oziroma negativna. Iztok Keuschler, drevesničar in sadjar iz Veržeja tako pravi, da intenzivne pridelave jabolk v sodobnih nasadih in tradicionalnih visokodebelnih sadovnjakov po gospodarskih merilih ni mogoče primerjati.
To sta po njegovem dve zelo različni dejavnosti z zelo različnimi cilji: kakovostna, tržno zanimiva jabolka je mogoče pridelovati le v intenzivnih sadovnjakih, v visokodebelnih starih pa je pridelek majhen, nereden in primeren kvečjemu za predelavo v žganje, vino ali sok in le v manjši meri kot sadje za prodajo.
Poglavitna vloga takšnih sadovnjakov je lahko le ekološka in estetska in za to bi morali lastniki, ki se jih trudijo ohranjati, tudi kaj dobiti, meni Keuschler. Nepotrebno podvajanje pa se mu zdi osnovanje matičnega sadovnjaka, saj ima sadjarski center Gačnik že enega na Goričkem, pa tudi sam se pripravlja na to, da bi zasadil profesionalni matični sadovnjak s starimi sortami jabolk.
