Tiskane izdaje
Ljubljana – V enem letu od uveljavitve zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, sta bili na upravnih enotah podani 6602 vlogi za denarno odškodnino. Skupna vsota doslej priznanih odškodnin znaša okoli 20 milijonov evrov.
Zakon o povračilu škode izbrisanim, ki se je začel uporabljati 18. junija lani, omogoča osebam, ki so bile 26. februarja 1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, da v treh letih vložijo zahtevo za denarno odškodnino.
Upravičeni do povračila škode so le tisti, ki so v tem času pridobili državljanstvo oziroma dovoljenje za prebivanje, in tudi tisti, ki so za status zaprosili po prvotni zakonodaji, a ga niso dobili, po prenovljeni zakonodaji pa zanj niso zaprosili. Ocenjujejo, da je takšnih 12.000.
Ministrstvo ocenjuje, da bo letos za odškodnine potrebovalo sedem milijonov
Doslej so upravne enote odločile v 6318 primerih – 1297 zahtev je zavrnjenih, 81 zavrženih, 73 ustavljenih in 4867 ugodenih, od tega je 4436 pravnomočnih odločb. Skupna vsota doslej priznanih odškodnin znaša 19.919.350 evrov. Upravne enote so lani izplačale skupaj 3.977.200 evrov, letos pa 1.121.048, skupaj torej 5.098.248 evrov.
Ministrstvo za javno upravo ocenjuje, da bo letos za odškodnine potrebovalo sedem milijonov, ki so v celoti zagotovljeni na proračunskih postavkah upravnih enot. Tisti, ki jim je bila priznana odškodnina nad tisoč evrov, pa jo bodo prejeli v enakih obrokih v prihodnjih največ štirih letih.
Sodišča so državnemu pravobranilstvu vročila 29 tožb, v katerih izbrisani zahtevajo odškodnino po zakonu, državno pravobranilstvo pa je prejelo tudi 19 zahtevkov v predhodnem postopku, v katerih vlagatelji zahtevajo odškodnino. »Število je nizko zato, ker je krog upravičencev zelo ozek,« poudarja Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. Marsikateri od njih z zahtevkom odlaša, ker čaka na odločitev ESČP, kjer je vloženih še več kot tisoč zahtevkov.
Za leto dni brez statusa 600 evrov
»Odškodnine, ki so dostopne v Sloveniji, so namreč občutno nižje od tistih, ki jih je priznalo ESČP. Mnogo prenizke so glede na škodo, ki je ljudem dejansko nastala s tem, ko so bili izgnani ali jim je bila preprečena vrnitev, niso mogli videti svojih družin, ostali so brez vseh političnih in eksistencialnih pravic ter bili potisnjeni v življenje v ilegali. Človek, ki je bil brez statusa celo leto, je upravičen samo do odškodnine v višini 600 evrov. Če bi preostali dvojni znesek terjal pred sodišči, kot omogoča zakon, bi lahko dobil 1800 evrov. To pa je skoraj toliko, kot bi porabil za sodne stroške, čeprav lahko škoda, ki mu je morda nastala, sega v desettisoče evrov.« To, po mnenju Kogovšek Šalamonove, kaže, kako absurdna je ureditev. Na Mirovnem inštitutu zato nestrpno pričakujejo odločitev odbora ministrov pri Svetu Evrope o tem, ali je povračilo škode v Sloveniji primerno urejeno. Nujno pa je, da bi o tem čim prej odločalo tudi naše ustavno sodišče.
»Prav iz tega razloga nas je negativno presenetila odločitev varuhinje človekovih pravic, da na ustavno sodišče ne vloži zahteve za presojo ustavnosti, kot je predlagalo Društvo izbrisanih prebivalcev. Razlogi, ki jih je navedla, so nas razočarali, saj so nekateri prav nesmiselni, drugi pa v nasprotju sami s seboj«, meni direktorica inštituta.
Spomnimo, da je ustavno sodišče na začetku leta zavrglo zahtevo društvo izbrisanih za ustavno presojo zakona, ker še niso izčrpali vseh upravnih in sodnih poti. »Zato bi moral kateri od izbrisanih vložiti najprej pritožbo in nato tožbo zoper priznano odškodnino in peljati postopek naprej prek upravnega in vrhovnega sodišča do ustavnega sodišča,« pravi Neža Kogovšek Šalamon.
