Tiskane izdaje
»Skoraj istih let smo in počasi že tekmujemo, kdo ima več rezervnih delov in kdo bolje obnovljene kolke,« se je pred slavnostno akademijo ob 70-letnici lutkarstva na hrastniškem gledališkem odru smejal animator Roman Rupnik, upokojeni orodjar, lutkar pa od osnovnošolskih let. Pravi, da so ga lutke »zacoprale«, da ni bilo lahko priti zraven, da jih je v zaodrju najprej smel le podajati drugim, šele nato je smel tudi trpeti, to pomeni voditi jih tako, da je vso predstavo držal roke visoko gor.
Pri uroku Rupnik ni edini: »zacoprani« so bili že vajenci obrtne nadaljevalne šole, zaposleni pri rudniku, ki so se daljnega 1947. dobivali v takratnem rudniškem konzumu, in »zacopranih« je kakšnih 25 članov marionetnega gledališča Jurček, ustanovljenega pred sedmimi leti. Ti so v torek zaigrali Zvezdico Zaspanko, na kateri so svet že drugič ugledale njihove nove lutke. Imajo torej v Hrastniku tudi marionete otroke? »Bi se lahko reklo,« pravi Špela Ulaga, njihova prava »mama«, ki se usposablja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani (LGL). Od tam v Hrastnik prenaša znanje in ohranja tradicijo: tudi njene lutke so iz lipovega lesa, kot tiste nekoč. Novi časi so prinesli le to novost, da je nekdanje šivilje iz lokalne šiviljske zadruge zamenjal - krojač, Jože Bovhan, zaposlen v Tovarni kemičnih izdelkov.
Marionete ležale po vsem Hrastniku
Oseminsedemdeset marionet in javank - lutk na paličicah, 13 marionetnih glav ali vsega skupaj 120 eksponatov iz lutkovnega gledališča, ki so ga pred 70 leti ustanovili vajenci obrtne nadaljevalne šole, zasavski knapi, je za kustosinjo Zasavskega muzeja Trbovlje (ZMT) Jano Mlakar Adamič neprecenljiva kulturna dediščina in fundus, kakršnega ni najti na Slovenskem. Zdaj je varno shranjen na podstrešju hrastniškega muzeja. A vselej ni bilo tako. Margita Verdaj pripoveduje, kako so marionete in deli odra ležali po vsem Hrastniku, da je srce bolelo. Lutkarji so bili zagnani »le« prvih 30 let. O njih so v Hrastniku govorili kot o tistih knapih, ki imajo radi gospodo na vrvici, v resnici pa so se z lutkami, o katerih se jim do takrat ni sanjalo, začeli ukvarjati po naključju: ker se je prvi let letalskega modela ponesrečil, letalo se je razbilo, oni pa so nekaj morali početi. Takrat je uskočil učitelj Silvo Košutnik iz Prebolda in knape, tišlarje, štormarje, drejerje ... za tri desetletja »zastrupil«, da so živeli v pravljicah. Ali kot pravi Adamičeva: »Toliko o resnični zasavski trdosti ...«
Narodovo bogastvo
Z nekajletno izjemo je lutkarje neutrudno, od prve predstave Čarobni gozd leta 1947, vodil Vili Kohne. Tudi trupi za lutke so njihovo delo, le glave so zaupali mojstroma, kiparju Lojzetu Lavriču in rezbarju Antonu Jezovšku. Sredi 70. let prejšnjega stoletja so se hrastniški animatorji utrudili. Jerica Ulaga, prva dama gledališča Jurček, ki ima na repertoarju deset predstav, 25 članov z dušo, povprečne starosti 61 let, ki vsako leto 20-krat stopijo na oder, gledalce pa štejejo v tisočih, je imela to srečo, da je »stare« lutkarje še doživela. Vonj iz gašperja v konzumu in spomin na toploto, pravi, sta še živa. Prvi spomini Jane Mlakar Adamič na lutke so povsem drugačni. Odkrila jih je v 90. letih na podstrešju hrastniškega muzeja. »Razmesarjena trupelca,« se spominja. Ko so v 70. letih podirali rudniški konzum, so skoraj »pobili« tudi njih. K sreči so masaker opazili Hrastničani, ki so v lutkah videli narodovo bogastvo, kar je sprožilo muzejski radar tudi pri Adamičevi. Lutke so obnovili in sredi 90. let so doživele »novo premiero«. Stari lutkarji so na pobudo Darka Majcna spet potegnili za vrvice.
Za lutko skrbita dva
Vlečenja poln je bil hrastniški oder tudi v torek. Preden so gledalce spustili v dvorano, se je v zaodrju dogajala glasna predigra. Člani marionetnega gledališča Jurček so se konstruktivno pripravljali na uprizoritev Zvezdice Zaspanke. Zvočna proba je uspela in slavnostna akademija se je začela.
Roman Rupnik je v trenutku postal prva zvezdica, ki pa je zasijala šele, ko se je zlila z zvokom Jerice Ulaga. »Vse naše predstave so narejene tako, da za vsako lutko skrbita dva: eden jo animira, drugi recitira. Kar zahteva dvojni čas vadbe. V LGL sta tako narejeni le še Zvezdica Zaspanka in Žogica Nogica, ki ju sicer tudi mi igramo, le da po naše, bolj skromno,« pojasnjuje popolno sozvočje animatorsko-zvočnih parov v Jurčku Špela Ulaga, bodoča arhitektka, avtorica novih lutk. Zadnja dva meseca je bila osem ur na dan v pogonu. Pri čemer je sreča v nesreči, da Špela nima službe ...
Med lutkarje po naključju
Največ težav ji povzroča tisti del na obrazih lutk, ki nima imena: vdolbina med nosom in ustnicami. »Odkar izdelujem lutke, vsakogar najprej pogledam v to vdolbino. Ugotovila sem, da je vsi sploh nimajo ...« Zato je niti Špelini »otroci« nimajo vsi.
Špela je pri lutkarjih pred petimi leti pristala po naključju, ko jim je zmanjkalo rok za animacijo. »Za odrom sem drugim podajala lutke ... Lepega dne sem rekla, da to bi pa tudi kdo drug znal. In so rekli: 'V redu, torej animiraj,' in so mi v roke dali - Žogico Nogico, samo gori, doli, gori, doli - in je šlo.«
Nove lutke so se v Jurčku odločili ustvariti z enim samim namenom: da ne bi razočarali občinstva. »Želeli smo pripraviti novo predstavo, a uporabljali smo le kakšnih 15 eksponatov. Kljub drugačnim kostumom bi otroci najbrž kmalu opazili, da gre za iste obraze, in bi se nas zasitili.«
Tako so se novi hrastniški lutkarji z računalniško tehnologijo in stroji CNC lotili izdelave kopij »starih« obrazov mojstra Lavriča - in to zelo uspešno.
Za eno marioneto pravi umetniki, ki obraze obdelujejo z dleti, porabijo od 80 do 100 ur. Špela se jih z dleti še ne loteva, za svoj največji dosežek pa šteje komet Repatec iz Zvezdice Zaspanke. Ne zato, ker je izpadel pravi lepotec, temveč zaradi kolesa, s katerim se vozi ta vesoljski poštar. »Mehanizem je takoj 'zalaufal',« pove Ulagova.
Tudi »mehanizem« hrastniških lutkarjev je na najboljši poti, da teče kot namazan še dolga leta. Stik s profesionalci iz LGL je najboljše zagotovilo za napredek.
