Uspehi v medicini sad dolgotrajnega načrtnega izobraževanja

Za dobrega zdravnika in dobro zdravstvo je najpomembnejša edukacija, torej vzgoja in izobraževanje zdravnikov, je dejal prof. dr. Marko Hawlina iz UKC, predstojnik katedre za oftalmologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, nekaj let predsednik evropskega okulističnega odbora za izobraževanje očesnih zdravnikov. Na letošnjem evropskem specialističnem izpitu je bila med 651 zdravniki iz vse Evrope najboljša Slovenka.

Mladi slovenski okulisti dosegajo na evropskem izpitu že dlje časa odlične rezultate. Kaj je najpomembnejše za ta uspeh?

Rezultati na evropskem specialističnem izpitu niso naključni, pač pa rezultat dolgoletnega načrtnega dela. Odločilen je bil nov program specializacij, s katerim smo pričeli leta 2000 v okviru zdravniške zbornice. Pred tem so bile specializacije zastavljene tako, da so mladi zdravniki specializirali v regijskih bolnišnicah, na kliniko v UKC Ljubljana pa so prišli samo za šest mesecev. Polovico tega časa so se učili za izpit, imeli še kak študijski dopust, tako da je bilo šest mesecev zelo hitro mimo. O okulistiki so znali, kar so se naučili doma, v svoji regijski bolnišnici. Znanja so bila različna, zato smo imeli takrat po bolnišnicah zelo različno okulistiko.

Kako je sedaj?

Z novim programom specializacije smo leta 2000 podiplomsko izobraževanje postavili na način, da se je vsak specializant lahko naučil vse. Elemente, ki jih lahko pokrivajo določene regijske bolnišnice, smo pustili tam, ostalo pa prenesli v Ljubljano. Določili smo kompetence bolnišnicam glede na to, kateri del programa izvajajo. Najzahtevnejše posege in najtežje bolezni zdravimo na kliniki v Ljubljani, nekaj menj dejavnosti pokriva UKC Maribor, regijske bolnišnice pa poleg operacij sive mrene in oskrbe bolnikov s starostno degeneracijo rumene pege izvajajo še nekatere osnovne diagnostične in terapevtske posege, subspecialističnih dejavnosti pa ne. Upam, da novela zakona o zdravniški službi ne bo vsega tega obrnila na glavo.

Zakaj takšna razdelitev dela?

Pomembno je, da je najtežja kazuistika skoncentrirana na enem mestu, da je lahko oskrba bolnikov in tudi edukacija zdravnikov boljša. Specializanti pridejo k nam za dve ali tri leta in v tem času se učijo v subspecialističnih ambulantah in pri subspecialističnih operacijah. Namen tega izobraževanja ni, da bi vsak sam vse te primere kasneje delal, ampak zato, da bi v regijskih bolnišnice znali pravilno obravnavati bolnike, ki jih iz klinike odpustimo že prvi, drugi ali tretji dan po operaciji, ne da bi prišlo do zapletov. To pomeni, da je terciarna bolnišnica - klinika - bolj pretočna, da lahko zdravi več bolnikov in so ti prej na vrsti za najzahtevnejše posega. Sistem je zastavljen tako, da morajo znati kolegi okulisti v ambulantah na terenu dobro prepoznavati stanja bolezni in znati voditi bolnike, ki jih k njim pošljejo iz regijskih bolnišnic, da bolniki niso predolgo v bolnišnici in ni treba naslednjim bolnikom preveč čakati na sprejem v regijsko bolnišnico.

V zadnjem času so povsod nastale dolge čakalne vrste bolnikov. Zakaj?

Čakalne dobe v zdravstvu se začnejo z napotnico, ki jo izda splošni zdravnik. Napotnica je pot za raven višje. Kdaj bo splošni zdravnik napisal napotnico za okulista, je odvisno od tega, kaj zna sam narediti, kaj misli, da mora napotiti takoj, kaj pa čez dva ali tri mesece. Za zdravnike na vseh ravneh - primarni, sekundarni in terciarni – je pomembno izobraževanje skozi vse življenje. Na kliniki pridobivamo najpomembnejša znanja na kongresih. Tu pa je vedno težava, kako priti na kongrese, kje dobiti denar.

Koliko denarja dobite skozi redni sistem financiranja zdravstva?

Po zdravniku približno 500 evrov na leto, kar ne zadostuje niti za nakup ene letalske karte. In zato ne moremo drugače, kot da smo naslonjeni na farmacijo. In tu je jedro problema, ki se preliva skozi razne javne razpise. Farmacija lahko reče, da bo znižala ceno, ampak potem ne bo šel nihče več na noben kongres. Kdo pa se bo potem še izobraževal in kje? Kje bomo pridobili terciarna znanja, če ne bomo hodili na kongrese? Če želi iti v korak s časom, mora vsak vrhunski zdravnik na dva ali tri mednarodne kongrese na leto, vsaj na dveh mora biti aktiven, torej predstavljati lastno razvojno oziroma raziskovalno delo. Ne vem, kako bo družba to uredila, a ta hip ne gre drugače kot s pomočjo farmacije. To ne pomeni, da so zdravniki koruptivni, ampak da se izobražujejo na način, ki je edini možen in je v naši družbi običajen. Zagotovo da imajo zaradi tega nek odnos do dobaviteljev, ki je bolj ali manj neobremenjen. Vsak od vrhunskih zdravnikov želi delati z dobavitelji glavnih firm, ki dobavljajo najboljši material. Zakaj bi delal z nekimi dobavitelji iz Indije, čeprav bodo poceni ponudili in imajo vse certifikate, če pa njihov material ni preizkušen in ti ne bodo dali možnosti za izobraževanje? Zdravniki bi šli veliko raje na izobraževanje preko UKC, torej neodvisno, kot s farmacijo, vendar je to v naši družbi tako sistemsko urejeno. To je glavni problem izobraževanja v medicini, ki je splošen, enak za vse stroke. Če rečejo, da je to koruptivno in da je treba takšno prakso presekat, je nujno treba prej najti način, kako bomo to nadomestili, sicer se bo razvoj ustavil.

Govorite zdaj o centraliziranih razpisih?

Govorim na splošno. Dokler je sistem tako postavljen, bo v ceni vedno vključeno izobraževanje, ki je temelj za razvoj medicine. Nižanje cen je absolutno nujno, kjer gre za visoke provizije in konflikte interesov, zavedati pa se je potrebno, da popolna izključitev stroškov izobraževanja iz strukture cen lahko pomeni tudi manj izobraževanja in slabšo medicino. Enkrat bo treba o tem spregovoriti na neobremenjen način, ne pa, da se na zdravnike s prstom kaže, kako hodijo na kongrese, ki jih sponzorira farmacija. Moramo hoditi, če hočemo pridobiti znanje za paciente.

Kaj pa znanstveni članki?

Še bolj pomembno je objavljati članke, ker na tem temelji osnova medicinskega znanja. V tujini in tudi pri nas vodijo klinike zdravniki, ki so znani predvsem po lastnih objavah in so zato strokovne avtoritete. Vendar pa pri nas objav ne stimulirajo, največkrat je to prepuščeno osebni prizadevnosti in možnosti akademske kariere. Akademsko pot na klinikah stimuliramo na način, da mlade kolege povabimo, da kandidirajo za nazivne asistente na fakulteti. Za napredovanje v docenta in profesorja pa so potrebne objave člankov. To je potem glavni motor za razvoj medicine pri nas, saj vsak članek vključuje tudi raziskovalno delo. A za to je treba imeti čas. V UKC ga nimamo. Povsod se napiše univerzitetni, mi pa v rednem delovnem času nimamo za to določenega časa. Naš delovni čas je zakupljen od ZZZS, za raziskovalno delo in učenje pa v rednem delovnem času ni posebej določen.

Dve leti ste bili v Angliji. Kako je z delovnimi procesi tam?

V Angliji je zelo jasno: toliko delaš za državo, toliko za fakulteto, toliko za projekte. Z vsakim skleneš posebno pogodbo. Kot konzultant lahko delaš, denimo, tri dni za državni zdravstveni sistem, en dan raziskovalno, en dan pedagoško, lahko pa delaš tudi za drugega plačnika ali kot zasebnik dopoldan. V Ameriki in tudi v Nemčiji pa je celo tako, da kot predstojnik klinike moraš imeti še svoj privatni del dejavnosti, ker je to zunanji pokazatelj, koliko si ljudem zanimiv, kako kotiraš. Pri nas vse to problematizirajo. Celo delo za fakulteto, čeprav je manj plačano kot v bolnišnici, velikokrat očitajo.

Zdravniki se pogosto izobražujete v Angliji.

V Angliji izobraževanju namenjajo zelo veliko pozornosti. Med rednim delom imajo vsak teden dva ali tri seminarje, kjer mlajši predstavljajo primere, ki so bili zanimivi tisti teden. Ta prežetost z izobraževanjem krasi angleško medicino, zato se vsi hodijo učit v Anglijo. Pri nas pa za kaj takega ni časa.