Tiskane izdaje
Vodstvo kobilarne bi uvedlo certificirane intenzivne izobraževalne programe za jahače in formalno srednje- in višješolsko izobraževanje, kar bi prineslo denar, sčasoma pomladitev jahačev, jahačem pa tudi ustrezno motivacijo in karierno pot. Toda program je obležal na ministrstvu za finance. V Lipici se bojijo, da bi privatizirali tudi tržne dejavnosti kobilarne.
V. d. direktorja Kobilarne Lipica Boštjan Bizjak (eden od kondidatov za direktorja) in strokovni vodja kobilarne Janez Rus prevzemata pobudo. »Stopiti moramo dva koraka nazaj, da se razmere umirijo, vzpostaviti pregledno organizacijo poslovanja od temeljev navzgor in letošnje leto posvetiti izdelavi dolgoročnega, kontinuiranega koncepta razvoja Lipice. Ta bo temeljil na kobilarniški in ne na turistični dejavnosti in ne bo odvisen od vsakokratne menjave direktorja,« je včeraj novinarjem povedal Bizjak.
Toda ovira za želje vodstva, da bi se zadeve v lipiški kobilarni uredile, so še vedno pri lastnici, državi. Program za leto 2013 v skladu s tem konceptom sta direktor in strokovni vodja že pripravila, toda tudi pri tem programu, ki ga je sprejel svet javnega zavoda Kobilarna Lipica, potrdilo pa ga je tudi resorno ministrstvo za kmetijstvo in okolje, se zatika. Obležal je v medresorskem usklajevanju, na ministrstvu za finance, kobilarna pa je na začasnem financiranju.
Kot pravi Bizjak, bi nekateri na tem ministrstvu tudi tržne dejavnosti, ki jih izvaja Kobilarna Lipica, to so na primer šola jahanja, vožnje s kočijo, marketing in trženje, prenesli na nekoga drugega oziroma jo sprivatizirali. »Državni uradniki sami ponavljajo, kako je država slab gospodar, kar je nesmisel,« opozarja Bizjak, kajti tudi država je lahko dober gospodar, če hoče biti. Omenjene dejavnosti namreč pomenijo prihodek za javni zavod, Bizjak pa je še opozoril na primer, da bi marketing, ki ga je prej za velike denarje izvajalo zunanje podjetje, z veliko manjšimi stroški in uspešno izvajali kar zaposleni v javnem zavodu. »Nikjer v svetu ni tega, da bi produkte, ki jih pripravljajo znotraj kobilarne, tržil nekdo drugi«, opozarja Rus.
Vprašljivo je tudi, v kakšnem finančnem položaju se bo znašla Kobilarna Lipica, ko bodo med njo in hčerjo Lipico Turizem razmejili tudi stroške. »Izvedli smo strogo ločitev prihodkov med javnim zavodom in Lipico Turizem, nismo pa še ločili stroškov. Pojavljajo se vedno novi. Vse izgube prireditev so se na primer prenašale na Lipico Turizem. Celo veterinarska ambulanta je delovala pod streho Lipice Turizem. Uprava kobilarne gostuje v hotelu Maestoso, kjer stroški ogrevanja na sezono znašajo 100.000 tisoč evrov, delavci javnega zavoda malicajo v Lipici Turizmu.«
Direktor Bizjak celo meni, da bi bilo ob pogoju, da bi bila popolnoma jasna pravila upravljanja, mogoče, da bi tudi gostinsko-turistična dejavnost ostala pod streho Kobilarne Lipica, vendar da je bila razprava o tem doslej vsakokrat onemogočena.
Sicer pa vodstvo bodočnost kobilarne, kulturnega spomenika, vidi predvsem v razvoju konjereje in kobilarniških dejavnosti, saj je lipiški lipicanec, kot sta se Bizjak in Rus pred kratkim lahko prepričala tudi na svetovnem sejmu Equitana v Essnu, še vedno zelo visoko cenjen. »Tujci nam očitajo, da smo postali turistična »štala«, je dejal Rus. »Nihče v svetu več ne nudi enournega jahanja kadarkoli komurkoli. Takšni jahalni turistični produkti so Lipici prinašali več kot 40.000 evrov minusa. Jahače, ki bi k nam prišli na dvo ali tritedenske tečaje, ne zanima najbolj, kakšna je soba, predvsem ga zanima jahanje. Takšne dejavnosti pa nam odpirajo tudi trg za konje.«
V Lipici imajo od nemških agencij, ki so nekdaj že tržile lipiške storitve, že zagotovila za bodoče sodelovanje, če bo to temeljilo na tem, kar želi razvijati lipiško vodstvo in kar vse je že zapisano tudi v vseh dokumentih Kobilarne Lipica, pa tega doslej nihče ni izvajal.
