Ljubljana - V začetku prihodnjega leta naj bi vlada v parlamentarni postopek vložila predlog ustavnih sprememb, ki zadevajo položaj in pristojnosti ustavnega sodišča (členi 160, 161 in 162). Njihov temeljni cilj je razbremenitev ustavnega sodišča, njegova osredotočenost na pomembna ustavnopravna vprašanja in diskrecijska (izbirna) pravica ustavnega sodišča. Ali bomo s spremembami dosegli ta cilj, smo povprašali tri nekdanje ustavne sodnike, in sicer Toneta Jerovška, Janeza Čebulja in Matevža Krivica.
Tone Jerovšek pozdravlja spremembe ustave, predvsem izbirno pravico sodišča in s tem osredotočenje na res pomembna vprašanja, ki imajo tudi učinek erga omnes in ne le inter partes. In druga pomembna sprememba je po njegovem prenos odločanja o podzakonskih predpisih (razen o prostorskih izvedbenih aktih, ki preidejo v presojo upravnega sodstva) na redno sodstvo.
Čebulj: Sodišče se ne bo »zaprlo«
Predlagane spremembe ustave podpira tudi Janez Čebulj, ki sicer pravi, da je do precejšnje razbremenitve ustavnega sodišča prišlo že z uveljavitvijo novele zakona o ustavnem sodišču julija 2007, ki je že dala ustavnemu sodišču precejšnje možnosti za »selekcijo« tako ustavnih pritožb kot tudi pobud. »Vendar se letošnji pripad še vedno giblje okrog številke 1500, kar je glede na vlogo, ki naj bi jo imelo ustavno sodišče, še vedno preveč. Še posebno, če se zavedamo dejstva, da so na podlagi 125. člena ustave varuh ustavnosti in zakonitosti ter seveda človekovih pravic tudi redna sodišča na vseh stopnjah.«
Po Čebuljevi presoji bodo predlagane spremembe ustave ustavno sodišče dodatno razbremenile na dveh področjih. S spremembo 161. člena ustave se uvaja možnost prenosa presoje posameznih vrst podzakonskih predpisov na redno sodstvo, ki bi v takšnem primeru imelo pri njihovi presoji v temelju enaka pooblastila kot ustavno sodišče, pri tem pa bo to obdržalo pristojnost, da tudi samo presoja te predpise, če bi nanje trčilo ob presoji ustavnosti zakona ali pri odločanju o ustavni pritožbi.
S spremembo 162. člena ustave pa se uveljavlja možnost diskrecije, ki jo bo imelo ustavno sodišče pri izbiri pobud, s katerimi posamezniki in pravne osebe izpodbijajo predpise, in pri izbiri ustavnih pritožb zoper sodne odločitve. »Gre za popolno diskrecijo, ki ni pogojevana s pomembnostjo zadeve ali kakšnim drugim kriterijem. Menim, da pri tem ne bi smelo biti posebnih težav. Ustavno sodišče je že po uveljavitvi novele v okviru svoje ustavnosodne prakse izoblikovalo vsebino kriterijev za sprejetje oziroma nesprejetje ustavne pritožbe oziroma pobude v obravnavo.
Tudi stališča, po katerih je treba že v postopku pred rednimi sodišči zatrjevati neustavnost oziroma nezakonitost predpisa oziroma kršitve človekovih pravic, so postala ustaljena ustavnosodna praksa. Prepričan sem, da jih bo ustavno sodišče upoštevalo in razvijalo tudi po sprejemu predlaganih ustavnih amandmajev. Zato tudi menim, da ni bojazni, da bi ustavno sodišče preveč 'zaprlo' dostop do ustavnosodne presoje, ali pa da bi popustilo pri stališčih o 125. členu ustave in s tem povezani vlogi rednega sodstva.«
Krivic: Končno!
Prosta izbira pobud in ustavnih pritožb v obravnavo je sploh edina realna pot do zastavljenega cilja - da bi preprečili dokončno degradacijo ustavnega sodišča v »avtomat za dajanje rutinskih odgovorov na utemeljena in neutemeljena vprašanja« in da bi mu omogočili, da bi se lahko v celoti posvetilo oblikovanju vrhunskih strokovnih odgovorov na najzahtevnejša ustavnopravna vprašanja, pravi Matevž Krivic. To pa niso samo vprašanja skladnosti zakonov z ustavo, ampak morda še bolj vprašanja kršitev ustavnih pravic pred rednimi sodišči, ki jih pred ustavnim sodiščem sprožajo prizadeti posamezniki s svojimi ustavnimi pritožbami.
»In za moderen pristop k varstvu ustavnih pravic je zelo zastarelo stališče, naj ustavno sodišče odloča samo o morebitni neskladnosti zakonov z ustavo - varstvo ustavnih pravic posameznikov pa naj se konča v rednem sodstvu. Praksa najpomembnejših ustavnih sodišč jasno kaže, da se večina kršitev ustavnih pravic ne dogaja zaradi neustavnih zakonov, ampak zaradi nerazumevanja in nespoštovanja ustave pri reševanju povsem konkretnih problemov. In da se prav pri tem marsikdaj šele jasneje pokažejo tudi slabosti zakonov, katerih spornim določbam se redna sodišča marsikdaj mnogo preveč nekritično podrejajo, namesto da bi v takih primerih sama zahtevala presojo ustavnosti takih zakonov pred ustavnim sodiščem. Prav tu pa trčimo na navidezni paradoks: če je tako, zakaj pa naj potem ustavno sodišče ne bi več ohranilo dosedanje dolžnosti, da razsodi prav o vsaki vloženi ustavni pritožbi? Zato, ker o 2000 zadevah na leto preprosto ni mogoče kvalitetno odločiti. Edina rešitev je, da se sistem obrne na glavo.
In množica pritožb, ki ne bodo sprejete? Še vedno bolje, da ostanejo takšne (tako bodo še lažje šle naprej v Strasbourg), kot pa da bi bile površno in formalistično zavrnjene kot domnevno neutemeljene. Kvalitetno rešene najtežje zadeve pa bodo postale hkrati vodilo za reševanje vseh drugih zadev na rednih sodiščih. Sam se za to v Sloveniji zavzemam že od leta 2000. Če bi to naredili vsaj pet let prej, kot se zdaj obeta, bi ustavnemu sodišču že prej lahko vrnili tisto vlogo, ki jo po ustavi mora igrati. In bi za ustavne sodnike tudi lažje pridobili vrhunske ustavnopravne strokovnjake, ki jih za malo smiselno garanje v sedanjem sistemu žal ni mogoče pridobiti.«
Iz torkove tiskane izdaje Dela