Tiskane izdaje
Kako hitro se bo privadil na prvo daljšo ločitev od staršev, se seznanil z novim okoljem, neznanimi ljudmi, spremenjenim dnevnim ritmom, je težko napovedati, preden vstopi v vrtec, a strah in negotovost bodo otroku pregnale tudi igrače in prirojen raziskovalni duh.
V podporo vam je lahko tudi statistika enega od ljubljanskih vrtcev, po kateri se polovica otrok prilagodi na dnevno rutino vrtca v treh tednih.
Ko smo, denimo, preverjali med kolegi na Delu, se je izkazalo, da so rezultati še boljši, a brez neutolažljivega joka ni šlo povsod. Nekaj mamic in očetov naše časopisne hiše smo vprašali po izkušnjah z uvajanjem in kaj pomembnega so se naučili iz tega poglavja v življenju.
Vrtec kot dragocena priložnost
»Otroke sem uvajala z enajstimi meseci, ker sem morala v službo in nisem imela drugega varstva. Prvi dan sem bila z otrokom pol dneva, potem pa po navodilih vzgojiteljice vse manj. Drugi dan sem še pomagala pri hranjenju, tretji dan sem bila samo uro, nato pa se je v enem tednu vse uredilo. Pri drugem in tretjem otroku je bilo zelo podobno, morda le še krajše. Moj nasvet je, naj starši čim manj komplicirajo, naj zaupajo vzgojiteljici, še posebej če nimajo razloga, da ji ne bi (in morda ga nikoli ne bodo imeli, ker bo vzgojiteljica krasna, tako kot so bile vse naše). Na vrtec sem gledala kot dragoceno priložnost, da lahko hodim v službo z zavestjo, da je moj otrok medtem na varnem in da mu je prijetno, saj so ob njem zaupanja vredne strokovnjakinje.« (S. M.)
Očetje lahko odigrajo pomembno vlogo
»Med porodniškim dopustom sva s prvim otrokom imela številne stike in druženja z drugimi otroki, a bil je dokaj občutljiv in jokav otrok, zato sva se z možem odločila, da vrtec za leto in pol odloživa. Tudi pri dveh letih in pol je bilo uvajanje stresno. Bolje bi bilo, če bi ga takrat uvajal mož, in ne jaz, saj smo mame preveč občutljive in ranljive, slabo skrivamo nelagodje, ki ga čutimo, ko otroka oddajamo tujim ljudem v tuje okolje, in to otrok zagotovo (za)čuti. Ko je začel otroka v vrtec voziti mož, je bilo bolje. V garderobi sta se poslovila, objela, nato ga je – in to ne v naročju, sicer se utegnejo še dodatno oklepati staršev – prepustil vzgojiteljici. Če je ta empatična in ve, kdaj je otrok v stiski, se zelo dobro obnese, če ga takoj samo malo objame, poujčka, pa je lahko kriza en dva tri mimo. Pri nas je sicer kar trajalo, da je otrok začel z veseljem obiskovati vrtec, dobro leto, nato pa ni bilo več nobenih solz, nobenega upora. Pri drugem otroku sva ubrala podobno pot, a sem ga že prvi dan lahko pustila do kosila, ne le obvezne pol ure. Zapodil se je med igrače in se nemudoma vživel. Dobro pa se je pripraviti tudi na morebitne naporne popoldneve po prihodu iz vrtca; številni otroci namreč šele doma sprostijo morebitno nelagodje, stres, utrujenost ..., ki so se nabrali v vrtcu čez dan, kar se lahko izkaže kot pretirana jokavost, občutljivost, večja potreba po crkljanju ... Kot pri vsem bo potrebne nekaj potrpežljivosti, v tolažbo pa nam je vedno lahko dejstvo, da vse te stvari prej ali slej minejo, saj otroci še prehitro (z)rastejo.« (J. Z. G.)
Uvajanje brez solz
»Moja dva otroka sta popolna cigančka, ki jima je pomembno, da imata družbo in se jima dogaja. Prva je bila stara enajst mesecev, ko sem jo uvajala, tretji dan je v vrtcu že prespala in nikoli ni potočila niti ene solze. Bil pa je december, ko so bili vsi njeni sovrtičkarji že uvedeni. Drugo sem uvajala, ko je bila stara petnajst mesecev, ker prej nismo dobili prostora v vrtcu. Bilo je septembra, ko se je skupaj uvajala cela skupina, pa je prav tako tretji dan že prespala in nikoli ni bilo niti ene solzice. Obe sta vedno stekli v objem vzgojiteljicam, ko smo zjutraj prihajali. Nobenih priprav na vrtec nismo imeli in se tudi nisem kaj dosti pogovarjala z drugimi mamami. Zame je bil to normalen prehod v neko novo obdobje življenja in kaže, da sta hčerki doživljali enako. Malima je bilo očitno super, meni pa ob tem tudi.« (B. H.)
Odhajanje in prihajanje je del vsakdana
»Prvo uvajanje je bilo v resnici 'NEuvajanje', saj je vzgojiteljica suvereno in ljubeče vzela našega otroka v naročje in nam prišepnila, da bo vse v redu. In je bilo res. Vzgojiteljici sem na prvo besedo verjela oziroma sem ji želela verjeti, ker me je – priznam – zelo vleklo nazaj v službo. Pri drugem otroku je bilo enako. Najboljša lekcija, ki sem jo zaradi želje po lažjem premagovanju vseh družinskih prelomnic ponotranjila, je naslednja: takšna, kakršna je psihologija, s katero pospremiš otroka bodisi prvič v vrtec, kolonijo ali prvo nočno varstvo, takšno bo doživljanje otroka. Konkretno: otroci staršev, ki so negotovi, ki se jim otrok smili, ker bo ves dan preživel v tujem 'naročju', bodo v novih okoljih in okoliščinah resnično trpeli. Če pa so starši samozavestni in se jim zdi vrtec super stvar, ki pomaga ustrezno socializirati otroka, ki mu ponudi redne obroke, družbo vrstnikov, razna doživetja, se bo tudi otrok hitreje in lažje privadil na novo okolje. Sama imam rada urejen družinski (bio)ritem in se mi zdijo odhajanja in prihajanja družinskih članov obvezna oprema normalnega in prijaznega ter prijateljskega vzdušja znotraj osnovne celice. Navsezadnje si moramo dovoliti, da v življenju odigramo različne vloge, in to lahko storimo le v različnih okoljih.« (P. K.)
Vse se je spremenilo prvi dan vrtca, a brez panike
»Na uvajanje v vrtec sva imela s partnerko precej drugačen pogled, medtem ko je njo skrbelo, sem bil sam prepričan, da sinu ne bo hudega. Navsezadnje se je pri trinajstih mesecih, kolikor je bil star pred uvajanjem, brez zadržkov samostojno preganjal po igriščih. Vse to se je spremenilo prvi dan vrtca. V pogovoru z vzgojiteljicama sem zagotavljal, da je otrok samostojen, in verjetno je bil zaradi tega tudi izbran tudi v prvo skupino štirih, od katerih smo se starši poskusno ločili za dvajset minut. Po desetih minutah je na moje veliko presenečenje pome prišla vzgojiteljica, češ da Gaj neutolažljivo joče. Težavo smo rešili tako, da smo mu dali njegovo priljubljeno plišasto igračo. Naslednji dnevi so bili sestavljeni iz podobnih vzorcev: ločitev, jok, pomiritev, zamera ob snidenju. V skupnem času staršev in otrok sem se držal pri strani in pustil, da spozna nov prostor, otroke in igrače, nekateri starši so se medtem zavzeto igrali s svojimi malčki (kar se mi je zdelo nekoliko skregano z duhom uvajanja v vrtec). Uvajanje smo končali v manj kot tednu dni. Moj nasvet? Brez panike. Pripravite se na jok, malo čustvenega izsiljevanja, a jima ne podležite. Dolgoročno bo tako bolje za vas in vašega otroka.« (J. B.)
Bodite odločni, a ljubeči
»Uvajanja v vrtec smo se pri obeh lotili premišljeno, a smo se trudili, da pri tem nismo pretiravali. Pomembno nam je bilo predvsem, da se čim prej in čim bolje vklopita v družbo vrstnikov, pri čemer so nam bile vzgojiteljice v veliko pomoč. V obeh vrtcih smo poslušali enak nasvet in ta prehod izpeljali postopoma, tako da je bil eden od staršev nekaj časa z otrokom, nato pa ga je za čedalje daljše obdobje puščal samega v skupini. Privajanje na vrtec je v obeh primerih potekalo razmeroma hitro in enostavno. Se mi pa zdi starše, ki jim je ta izkušnja nova, primerno opozoriti, da nestresno prvo privajanje še ne pomeni, da se kriza v takšni ali drugačni obliki ne bo pojavila pozneje. Pri hčerki se je to zgodilo, ko so se pojavile težave v odnosu z nekaterimi drugimi otroki, a smo se pogovorili z vzgojiteljicama in težave so se kmalu končale. Potem so tukaj še občasne težave, ko otrok iz bolj trenutnih vzgibov noče v vrtec, toda te rešujemo bolj brezkompromisno – v vrtec je pač treba iti in pika. Kot vsak starš sem imel težavo, ko sem otroka pripeljal v vrtec, pa je nato izbruhnil v jok in se me oklepal, naj ga ne puščam tam (to se mi je pogosteje dogajalo s sinom). Poslušal sem nasvet vzgojiteljice, ki mi je povedala, da dlje časa ko traja prepričevanje otroka pred vrati vrtca, dlje traja tudi njegovo umirjanje, ko se je enkrat prisiljen sprijazniti, da bo moral vendarle ostati tam. Zato tovrstna 'pogajanja' rešujemo hitro in odločno, čustvenemu stresu navkljub – in pristop deluje, otrok se po ljubečem, a odločnem slovesu starša dejansko hitro umiri in začne igrati z vrstniki.« (A. M.)
In še nasvet z drugega konca: Zaupajmo otroku, da zmore
Kako bo otrok sprejel vrtec, vzgojitelje in otroke, je odvisno predvsem od tega, kako smo pripravili sebe in nanj na to, da bo začel obiskovati vrtec. Pri tem je pomembno tudi, v kakšnih razmerah in okolju je otrok bival pred vstopom v vrtec. Naloga vseh odraslih je, da mu pomagamo prebroditi stiske, vendar da mu tudi zaupamo, da bo zmogel.
Zagotovo je zelo pomembno tudi to, da zaupamo vrtcu, v katerega vključujemo svojega otroka. Vsak dvom, ali strah, ali nezaupanje staršev se prenaša tudi na otroka, tako da je zelo pomembno, da celotna družina z zaupanjem sebi, otroku in vrtcu ta korak čim laže in čim bolje opravi. Če tako ravnamo, potem je prilagoditveno obdobje lahko kratko. (Božena Bratuž, predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije)
