Tiskane izdaje
Dr. Stane Južnič je bil legendarni profesor na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo, zdajšnji Fakulteti za družbene vede. Bil je erudit, slovel je po izvrstnih predavanjih, začinjenih z zanimivimi anekdotami, dovtipi, duhovitostmi in cinizmom. Slovel je tudi po zahtevnosti, neredko pretirani, in pri izpitih, do študentov, ki niso ustrezali njegovim merilom, ni poznal milosti.
Zaradi vseh teh lastnosti, seveda tudi še drugih, je njegovo ime znano daleč zunaj zidov fakultete. Njegova bibliografija obsega več kot dvajset znanstvenih monografij in visokošolskih učbenikov ter več sto znanstvenih člankov, ki govorijo o njegovih raznovrstnih zanimanjih od antropologije in politične zgodovine do jezikoslovja in pesnikovanja. Bil je bard slovenske antropologije.
Rodil se je v Fari pri Kostelu blizu hrvaške meje na Kolpi. Da bi dobil kakovostno izobrazbo, so ga starši komaj 11-letnega poslali v šolo v Ljubljano, kjer je obiskoval tedanjo osemletno klasično gimnazijo. Pozneje je študiral na diplomatski šoli v Beogradu in zatem diplomiral še na tamkajšnji filozofski fakulteti in na Visoki šoli za politične vede doktoriral iz geneze kapitalizma v nerazvitem svetu. Še ne šestnajstleten je postal partizan. Po vojni je delal na zunanjem ministrstvu in služboval v Angliji ter ZDA. Za seznanjanje z antropologijo je bil ključen prav London. Podolgem in počez je prepotoval Latinsko Ameriko, ki je bila pozneje v središču njegovega raziskovalnega zanimanja.
Nekaj let je v Beogradu vodil oddelek za nerazvite države na Inštitutu za mednarodno politiko in sodeloval v Ekonomski komisiji Združenih narodov za Afriko, ki je imela sedež v Etiopiji. Pri tem delu je spoznal Afriko, ki je nanj naredila izjemen vtis, predvsem pa je pridobil spoštljivost do drugačnosti. Zatem pa ga je pomembno oblikovalo tudi članstvo v številnih mednarodnih združenjih.
Leta 1968 se je zaposlil na FSPN, kjer je poučeval več predmetov: Socialna in politična antropologija, Nastanek sodobnega sveta, Civilizacije in Politična kultura. Rad je predaval, v tem je vidno užival in vsako predavanje si je prej napisal, česar pa zaradi njegove retorične spretnosti ni bilo opaziti. To govori o resnosti njegova pristopa k obveznostim in sistematičnosti kot eni od vrlin, s katero se je ponašal.
