Tiskane izdaje
V zadnjem času so se skokovito povečali izdatki za bolniška nadomestila. Zakaj je toliko bolnih?
Za povečanje izdatkov je najpomembnejša sprememba starostne strukture zaposlenih, ki se je zgodila po sprejetju zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju leta 2012. Opažamo, da je v primerjavi z letom 2003 ali letom 2011 zaposlenih veliko več prebivalcev, starih več kot 50 ali 60 let ter precej manj starih do 25 let. Starejši obolevajo veliko več. Zpiz 2 je prinesel podaljšanje delovne dobe, po drugi strani se je starostna pokojnina zmanjšala, to pomeni, da so ljudje manj zainteresirani, da bi se starostno upokojili. Če so bolni, pa vendarle še ne izpolnjujejo pogojev, je zanje bolje, da koristijo bolniški stalež, kot da bi šli v pokoj. Težava je, da se delovna mesta hkrati s podaljšanjem delovne dobe niso prilagodila. V Sloveniji imamo tudi zelo slabo poklicno rehabilitacijo.
Kako bi bilo treba prilagoditi delovna mesta?
Starejši bi se morali naučiti več specifičnih veščin, ki jih prinašajo spremembe delovnega procesa. Več je digitalizacije, marsikje se pojavlja zahteva po tem, da je zaposleni delodajalcu na voljo 24 ur sedem dni v tednu, zahtevajo se nova znanja – vsemu temu starejši ne morejo slediti.
Kaj bi lahko naredili?
Več različic je. V nekaterih primerih bi bilo treba zaposlene izobraževati na način večgeneracijskega sodelovanja – povratnega mentorstva. Drugod bi jih bilo treba razbremeniti, mogoče premestiti na delovno mesto z drugačnimi obremenitvami. Glede na to, katere bolezni so vodilne pri staležih, bi bilo treba delovna mesta ergonomsko izboljšati.
Mislite na kakovost in višino stolov, miz, delovnih pultov?
Tako je. Predvsem bi bilo treba vključiti več sodelovanja medicine dela. Ko pride nekdo v stalež zaradi mišično-kostne bolezni, bi morali prej vključiti strokovnjaka, ki bi sodeloval z delodajalcem, da se delovno mesto in delovni proces prilagodita.
Po številu bolnih najbolj izstopa rudarstvo. To je razumljivo, a vse bolj zbolevajo tudi v javni upravi, zdravstvu, šolstvu. Zakaj?
Večje zbolevanje v javnem sektorju pripisujemo številnim ukrepom Zujfa (op. a. zakon o uravnoteženju financ), ki je število zaposlenih v javnem sektorju nenehno zmanjševal, zaposlovanje je bilo prepovedano, nalog pa je – tudi zaradi vstopa v Evropsko unijo – vse več. Zaposleni so bili zato podvrženim vse večjim pritiskom, vse večjim zahtevam. Prav tako v zdravstvu. Precej večje obremenitve, večji pritok bolnikov, zaposleni so preobremenjeni, posledica je bila izgorelost. Od posameznika se pričakuje, da je v službi od jutra do večera. Seveda so med ljudmi razlike, a tiste, ki so pripravljeni in sposobni več delati, se obremeni do konca.
Kako se kaže preobremenjenost?
S kopičenjem stresa, najprej z nemirom, slabšim spanjem, nato začnejo zbolevati. Bolezenska stanja so zelo različna. Ko preobremenjeni zbolijo, se pozneje vrnejo na delo, ne glede na to, kakšno je bolezensko stanje.
Zaradi katerih bolezni so dolgo bolni?
Na prvem mestu so mišično-kostne bolezni, med njimi so bolečine v hrbtenici, ki pomenijo kar od 80 do 90 odstotkov vzrokov za bolniško. Sledijo bolečine v sklepih, nezmožnost gibanja. To so tipične bolezni zaradi nenehno ponavljajočih se gibov, položajev, določenih preobremenitev, so tudi velika težava pri ljudeh, ki pri delu veliko sedijo. Za te bolezni je zelo pomembno zavedanje o zdravem načinu življenja, o gibanju. A z zdravim načinom življenja je treba začeti, preden zboliš, ne šele ko si star 50 let in že zboliš.
Kakšno je kakovostno delovno mesto?
Pomembno je, da je delovno mesto urejeno v smislu ergonomije, higiensko-tehničnih okoliščin, najpomembnejši pa so odnosi. To je ključno. Gre za odnose med zaposlenimi, med vodjem in zaposlenimi, zelo pomemben je način vodenja, da je delavec prepoznan kot pomembna oseba v procesu, in seveda, da ima zaposleni veščine, ki jih potrebuje za delo, da torej zna delati, kar se od njega zahteva. Jasno je, da je treba za vsako novo zahtevo zaposlenega usposobiti. Zelo pomembno je tudi, da delodajalec prepozna delavčeva pričakovanja. Pomembna je promocija zdravja na delovnem mestu, ki spodbuja tako način zdravega življenja kot prepoznavanje stresa, generiranje različnih aktivnosti, da lahko obvladuje stres, ter spoštovanje do vseh zahtev varnosti pri delu. Nekaj primerov dobrih praks promocije zdravja na delovnem mestu obstaja. Prek razpisov jih je financiral ZZZS. Delodajalci pa se nasploh kljub temu premalo zavedajo, kako pomemben je odnos do zaposlenega in kako pomembno je vlagati v zdravje zaposlenih. To je ključno.
Najbrž računajo na to, da bodo delavca zamenjali, ko bo obnemogel?
Morda. A če se sredstva za zdravljenje zmanjšujejo in je zdaj že več kot deset odstotkov denarja za zdravljenje porabljenega za bolniški stalež, je to alarmantno.
Zakaj?
Vse večja poraba sredstev za bolniška nadomestila pomeni, da bomo imeli vse manj denarja za zdravljenje bolnih. Zdravstvena blagajna je v osnovi namenjena za plačilo preventivnih storitev in zdravljenja posameznikov. Zdaj pa denar, zbran na socialen, solidaren način, porabljamo za bolniški stalež, ki je večinoma posledica neprilagoditve delovnih mest, slabe poklicne rehabilitacije, za kar je navadno odgovoren delodajalec. To je začarani krog. Če bomo imeli še manj sredstev v zdravstveni blagajni, ki je že tako ali tako zelo podhranjena, jih bo posledično še manj.
Kaj svetujete?
Delodajalce v vseh sektorjih pozivamo, da delovna mesta čim prej prilagodijo strukturi zaposlenih. Vse več je starejših, vse več starejših tudi bo, ne samo v Sloveniji, v vsem razvitem svetu. Po drugi strani pa moramo bolniški stalež omejiti in tudi omogočiti, da se pohitrijo postopki za oceno delazmožnosti, za prehod zaposlenega bodisi v invalidsko stanje bodisi v določeno kategoriji invalidnosti, s katero je še sposoben delati.
V Sloveniji je kar nekaj ljudi na bolniški več let, eden celo devet let. Kako je v drugih državah?
Bolniška traja od šest mesecev do enega leta, nato so zaposleni preusmerjeni ali v prekvalifikacijo ali pa se jim določi različna stopnja invalidnosti. Slovenija in Bolgarija sta edini državi z neomejenim trajanjem staleža. Podrobnih podatkov po državah, kako to rešujejo po preteku, sicer nimamo. Slovenija pa je najbrž edina država, ki ima neomejena povračilo sredstev v času bolniške. To je nujno potrebno spremeniti, ker koristimo za bolniški stalež denar za zdravljenje.
Veliko je bilo govora o zlorabah bolniškega staleža. Kako je zdaj s tem?
ZZZS ves čas preverja bolniške staleže in izvaja tudi laične kontrole - preverjamo, ali so ljudje na bolniškem staležu res bolni ali pa morda nekdo na bolniškem staležu izvaja pridobitno delo. Kršitev je vse manj: bilo jih 17 odstotkov, zdaj pa so se ustalile na šestih do sedmih odstotkih. Treba je vedeti, da je vedno več prijav sosedov, sodelavcev, če nekdo v času bolniškega staleža kaj dela.
Kako vplivajo čakalne dobe na daljše bolniške odsotnosti?
Tudi vplivajo. Za zdravstveno blagajno so zelo pomembni ukrepi za skrajševanje čakalnih dob, da bolnik na čakanju ne troši denarja za bolniško nadomestilo plače. Opozorili smo, da je treba posebno pozornost posvečati mišično-kostnim boleznim in boleznim veziva, torej boleznim, za katere potrebujemo zdravnike ortopede, travmatologe, revmatologe. In seveda rakavim boleznim vseh vrst. V zdravstvu imamo ekstremen kadrovski problem. Če en ali dva zdravnika iz neke stroke zbolita, se čakalne vrste hitro podaljšajo.
Omenili ste, da v Sloveniji šepa poklicna rehabilitacija. Kako je v tujini?
Zelo nam manjka vključenost medicine dela. Dobra poklicna rehabilitacija pomeni, da delavca, ki je v dolgotrajnem staležu, čim bolje pripraviš na novo delo, ki ga bo opravljal. Da oceniš njegove sposobnosti, da ga naučiš dodatnih veščin, če je treba, in da mu delovno mesto prilagodiš. To naredijo skupaj delavec, strokovnjak medicine dela in delodajalec. V Avstriji je tako, da zavarovalnica sama po mesecu bolniške poišče zavarovanca in pogleda, kaj je narobe. A tam je tudi kultura delodajalca drugačna: ve, da bo zdrav zaposleni pomenil tudi večji dobiček.
