Tiskane izdaje
Seme razdora je pred pol leta zasejal občinski svet v Podbonescu, ko je sprejel tezo, da se v njihovi občini govori poseben jezik, ki se imenuje po nediško. Po mnenju predlagateljev ne gre za slovensko narečje, temveč poseben avtohtoni jezik doline. Italijanska desna sredina želi takšno tolmačenje vsiliti vsej Benečiji in tudi Reziji, so si enotni v slovenski zamejskih organizacijah, vendar so prepričani, da gre le za politično manipulacijo, ki nima nikakršne znanstvene podlage. Sprejetje takšnih dokumentov ne more vplivati na morebitno spreminjanje zaščitnih zakonov slovenske manjšine, dodajajo, lahko pa vpliva na razdeljevanje prispevkov, namenjenih kulturnemu delovanju.
Resolucija o jeziku
S takšnim argumentom se je nasproti dreškemu predlogu postavil vodja večine v občinskem svetu Miha Koren, sicer eden najbolj zavednih Slovencev v Benečiji. Pripravil je namreč resolucijo, v kateri je navedeno, da se v Dreki govori slovensko in ne nediški jezik. Takšno resolucijo pa je svet tudi potrdil.
Koren je namreč spomnil na dokument, ki ga je leta 2006 izdalo Italijansko slavistično društvo (Ais). Strokovnjaki so takrat poudarili, da hoče izkrivljena definicija teh narečij (po našin, nediški ...) in ljudi, ki jih govorijo (slovansko govoreči, avtohtono prebivalstvo slovanskega rodu ...), načrtno zanikati pripadnost omenjenih narečij in ljudi slovenski jezikovni in kulturni skupnosti.
Vse več zanimanja
Ais je na kongresu v Vidmu pravzaprav samo ponovil stališče iz leta 1989, ko je društvo potrdilo, da Slovenci v Videmski pokrajini govorijo tri različna narečja, ki skupaj z narečji v Goriški in Tržaški pokrajini spadajo v skupino narečij, ki jih društvo imenuje primorska narečja: »Pripadnost teh narečij slovenskemu jeziku je dokazana na osnovi vrste znanstvenih in uveljavljenih študij, ki so rodile svoj sad z izvirnim raziskovanjem jezikoslovcev ter italijanskih in tujih slavistov. Skromno razširjenost slovenskega knjižnega jezika v preteklosti in arhaičnost slovenskih narečij, ki jih uporabljajo v omenjenih krajih pokrajine, je treba pripisati predvsem zgodovinskim in politično-upravnim okoliščinam, ki so bile odločilne za današnjo jezikovno stanje, in ne domnevnim in znanstveno netočnim pogledom na nepripadnost teh narečij slovenskemu jeziku. Značilnost slovenskih narečij v Videmski pokrajini in njihov poseben zgodovinski razvoj ne morejo biti razlog za neko izumetničeno razlikovanje teh govoric od ostalega dela slovenskega jezika ali povod za diferencirano izvajanje zaščitnega zakona.«
Društvo še dodaja, da se je v zadnjih desetletjih s pomočjo slovenskih kulturnih društev in dvojezične šole v Špetru okrepila navezanost na lokalne različice narečij in na njihovo uporabo tudi v pisni obliki, hkrati pa se je precej povečalo zanimanje za osnovni slovenski jezik in njegov študij.
