V Idriji ni ne izbire ne popravnega izpita

S koncem vzdrževanja nezalitega dela rudnika bi hitro izničili desetletne napore.

Objavljeno
04. februar 2015 22.17
Blaž Močnik
Blaž Močnik
Vlada je za 680.000 evrov postavila na kocko obstoj Idrije. Za rudarsko škodo je doslej namenila milijone, s prekinitvijo vzdrževanja nezalitega dela nekdanjega rudnika živega srebra pa bi v nekaj mesecih izničila desetletne napore, da bi se tla pod mestom stabilizirala.


O potencialni nevarnosti za mesto smo se pogovarjali s članom zapiralne komisije rudnika in predstojnikom katedre za tehnično rudarstvo in geotehniko ljubljanske naravoslovnotehniške fakultete prof. dr. Jakobom Likarjem.

Kdaj ste se srečali z vprašanjem, kaj bo z mestom, ki stoji nad rudnikom?

To vprašanje je bilo prisotno dolgo, takoj po drugi svetovni vojni in posebno v času intenzivnega odkopavanja v 60. letih. Premiki, ki so se zgodili v teh 100 letih na Polancovem griču, znašajo skoraj dva metra in pol.

Kako presenečeni ste bili, ko sta birokracija in politika drugič povozili stroko?

Ko se je pred dvema letoma prvič pojavil problem z denarjem, smo jasno napisali, kje je težava, kako se rešuje in kakšna je prihodnost. Mislil sem, da je to za nami. Večkrat sem opozoril, da v primeru Idrije popravnega izpita ni. Da je treba nadzirati premike terena in črpati vodo. To je proces, ki teče samo v eno smer.

Kaj je nastalo pod Idrijo v 500 letih rudarstva?

Okoli 700 kilometrov jamskih prog. Spodnji del jame je v trdnih kamninah in relativno stabilen, medtem ko je zgornji del v pogojno stabilnih hribinah, ki so same po sebi nizko nosilne. Predvsem so težava kontakti, saj je kamnina pod površino odložena na karbonske skrilavce, ki so problematični zaradi nizke strižne trdnosti. To je tako, kakor da bi nekaj namazali z milom, da bi bil potem strižni odpor bistveno manjši.

Pred kakšno dilemo ste bili, ko so se v 80. letih začela zapiralna dela?

Eni prvih smo naredili poskus v jami, ko smo del starih zasipov namočili z vodo in opazovali posledice. To se je neverjetno hitro posedlo. Takrat smo se odločili, da naj se čim bolj zasuje zgornji del jame, ki je problematičen glede stabilnosti, in da naj se dodatno utrdijo stari zasipi. V rudniku so uporabili 130.000 kubičnih metrov materiala za injektiranje. Zasuli so jamske proge in jaške z okrog 175.000 kubičnih metrov siromašnega betona, kjer je bilo to mogoče. Rezultati meritev kažejo na trend umirjanja tal, čeprav so posedki še prisotni. So pa manjši, kot so bili med intenzivnim odkopavanjem in pozneje. Premiki zdaj znašajo okrog centimeter na leto. Vplivno območje rudnika je veliko, malo manj kot kvadratni kilometer. Toda ko so jamo potapljali malo nad devetim obzorjem, so se znova pojavile deformacije na površini. Če bo še kdaj priložnost, da lahko dvignemo gladino vode v jami, bo to verjetno storjeno. Ampak višje od četrtega obzorja verjetno nikoli. Stroški utrjevanja bi presegli razumne okvire.

Voda v jami bi se brez črpanja menda dvignila za 15 centimetrov na dan in bi zelo verjetno v treh letih dosegla raven podtalnice. Kako hitro bi to ogrozilo življenje v Idriji?

Ne moremo govoriti natančno, kaj bi se zgodilo. Obstaja pa veliko tveganje zaradi poškodb objektov in morebitnih rušitev. Še bolj nevarno je to, da so plazovita območja Smukovega griča, Pronta in Polancovega griča potencialna nevarnost za globoko plazenje. Kot lahko danes simuliramo, je velika verjetnost, da bi se začeli pomiki velikostnega reda pol metra ali več. To za objekte pomeni konec.

Ko poročamo o možnih posledicah odvzema denarja za vzdrževanje, je katastrofa še najbolj blaga beseda. Torej je vse to realen scenarij?

Je. Na to je treba računati. Na območjih, ki sem jih omenjal, so izmerjeni tudi dvižki terena. To pomeni, da to hribovje zadaj pritiska na del, ki je preluknjan. In če ga zdaj namočimo še z vodo in poslabšamo kontakte, se lahko zgodi tudi katastrofa. Ni tako nemogoče, da se zgodi obširna porušitev območja, ki je potencialno nestabilno.

Ampak to ste vse predvideli že pred desetletji, danes pa je vlada pripravljena tvegati za znesek, ki je majhen še za povprečnega tajkuna.

To so, relativno gledano, res majhni finančni vložki, ki jih je treba porabiti, da se Idrija ohrani. Mislim, da to ne bi smel biti problem za državo, saj je mesto del Unescove svetovne dediščine. Obstaja pa še nekaj idej. Pod Idrijo je ogromna količina vode. S toplotnimi črpalkami bi lahko del tega območja ogrevali in nekako kompenzirali vsaj del stroškov, ki so vezani na črpanje in vzdrževanje. Temperatura vode v jami je med 16 in 18 stopinjami Celzija.

Iz Rusije je nekoč prišel predlog o preselitvi celotne Idrije. Kako ste ga sprejeli? Te dni se je preselitev spet omenjala.

No, jaz sem o njem le slišal. Pojavil se je po vojni, ko je v Idrijo prišla delegacija ruskih strokovnjakov. Takrat so ocenjevali, da se utegnejo pojaviti težave. Mesto naj bi prestavili proti Goram. Takrat to ni bilo mogoče, danes je verjetno še manj. Je pa res, da je v svetu nekaj primerov preselitev mest, zadnji takšen je švedska Kiruna.