V mrzlih globinah Kanina v lovu za rekordom

Jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana so v dveh raziskovalnih akcijah v preteklih dveh mesecih našli za nov kilometer in pol rovov v Renejevem breznu. Dosežki jamarje opogumljajo, da bi nekoč brezno povezali z Malo Boko, s čimer bi potrdili teorije potencialno najglobljega jamskega sistema na svetu.

Renejevo brezno je za zdaj s 1320 metri druga najgloblja jama pri nas, kar hkrati pomeni, da je tudi med najglobljimi na svetu. Novembra in decembra so se Matic Di Batista, Tomaž Krajnc, Jaka Flis, Matej Blatnik in Špela Borko s pomočjo jamarskih šerp in kolegov iz JD Dimnice Koper, JK Železničar, DZRJ Simon Robič Domžale in KŠJK Speleos-siga Velenje podali v do takrat neznane rove, brezna in dvorane. Do tabora, ki je dober kilometer niže od vhoda na nadmorski višini 2250 metrov na severozahodnem delu kaninskih podov, je utrujajočih 12 ur.

Leta 2006 so raziskave v Renejevem breznu nekoliko zastale, ko so jamarji prišli do sifona. V dveh izjemno zahtevnih potopih nato niso našli novih prehodov, a so vzporedno s potopi pregledovali tudi možna suha nadaljevanja v spodnjih delih. »Bili smo uspešni in našli nekaj potencialnih nadaljevanj ter potrdili prepih, ki ponavadi pomeni suhe prehode. Že na prvi ekspediciji smo našli prehod v zgornje fosilne rove, kjer voda ne teče več,« je nove začetke opisal Matic Di Batista.

Brez razgledov, mrzlo, mokro

Peterica je znotraj Kanina v dveh šestdnevnih obiskih vsakokrat odkrila po dobrih 700 metrov novih povezav. Konec decembra so se ustavili pred oviro podrtih balvanov. Zaradi nestabilnih skal jamarji niso upali stopiti v podor, za nadaljevanje pa imajo dve možnosti. »Potrebujemo norca, ki upa potrditi, da se zadeva ne bo sesula, ali pa širiti skalni blok, ki z ene strani zapira rov,« je povedala Špela Borko in po decembrskih doseženih 700 metrih dodala: »Še petkrat toliko pa smo v Mali Boki.«

Raziskovanje kaninskega osrčja, ki ga jamarji odkrivajo šest desetletij, je vse prej kot izlet. V jamah se temperatura ne dvigne na več kot tri stopinje Celzija, za nameček so še mokre. »To zna precej zbiti moralo jamarju. Na bivaku, kjer smo preživeli večino časa na zadnji ekspediciji, smo bili od površja oddaljeni dva dni napornega plezanja. To zna vzbuditi precej tesnobne občutke. Vendar se jih da z novimi odkritji in odlično družbo hitro zatreti,« pojasnjuje Di Batista. Poleg tega lahko tudi v temnih globinah razsaja bolezen s površja. »Poleg suše so bili v jami še virusi trebušne gripe. Zadnji oboleli je na Gabrčku izbruhal želodec, oblekel pas in v mukah prižimaril na sončno popoldne na silvestrovo. No, zadnji smo na novega leta jutro trpeli še na površju, a tu ne izključujem posledic praznovanja,« je bila slikovita Špela.

Priporočljive sanje

Povezovanje Renejevega brezna, ki je z novimi odkritji postala tretja najdaljša jama na kaninskih podih, in Male Boke s 1319 metri globine je tako za zdaj na polovici. »Če nam bo sreča naklonjena in na poti ne bo večjih ovir, smo lahko na povezavi kaj kmalu. V nasprotnem primeru se lahko raziskave razvlečejo na še kar nekaj let,« predvideva Di Batista. Za primerjavo – prvi raziskovalci so za Reneja potrebovali približno pet let, da so dosegli staro dno. »Potenciala do doline je še veliko. Glede na smer novih delov in na prepih, ki je tam prisoten, je možno, da se bomo nekoč povezali z jamo Mala boka. To so sicer optimistične sanje raziskovalcev, saj je med jamama še kar nekaj neraziskanega terena. Vendar če ne bi sanjali, ne bi našli niti tega, kar smo do zdaj.« S povezavo obeh jam bi jamarji postavili svetovni rekord v višinski razliki zgornjega in spodnjega vhoda, saj bi ta znašala več kot 1800 metrov. Prav tako bi Renejevo brezno postalo druga najgloblja jama na svetu.