Tiskane izdaje
Slovensko župnijo sv. Cirila so ustanovili januarja 1926, zgradbo za cerkev kupili februarja, prvo mašo pa so v njej brali julija 1916. Zakaj praznujemo stoletnico oktobra?
Iz čisto praktičnih razlogov, poleti zaradi vročine in vlage v mestu ni skoraj nobenega našega farana (smeh).
Župan New Yorka Bill de Blasio je razglasil 16. oktober za dan cerkve sv. Cirila. Je to posebna čast?
To je lepa gesta župana, ta nedelja bo dan cerkve in vseh Slovencev v New Yorku. Tukaj živi pisana družba z vseh koncev sveta, mesto pa se zanima za njihove korenine. Tako tudi drugi vedo, kdo vse živi med njimi. V nedeljo bodo vedeli, da je tudi nekaj Slovencev.
Zakaj so pred sto leti izbrali East Village, je bilo tukaj naseljenih veliko Slovencev?
V New Yorku je živelo okoli 3000 Slovencev, nekaj na Manhattnu, veliko tudi v Brooklynu, ki se je nekaj let prej priključil mestu New York. Zato so brooklynski Slovenci sprva hoteli postaviti slovensko cerkev pri njih in so že napol kupili neko zgradbo. Potem so se le odločili za eno skupno cerkev. Sedanjo lokacijo so izbrali iz praktičnih razlogov, saj je mnogo vernikov pred tem obiskovalo nemško cerkev sv. Nikolaja, ker so kot državljani Avstro-Ogrske znali nemško. Ko so se odločili za svojo cerkev, so našli bližnjo stavbo in zanjo odšteli takratnih 19.000 dolarjev.
To bi danes zneslo okoli 420.000 dolarjev oziroma okoli 375.000 evrov, kar ni majhna vsota. Kako jo je uspelo zbrati ne ravno premožnim priseljencem?
Seveda, to je bila velika vsota. Če se prav spomnim, je bilo za polog potrebnih 5000 dolarjev. Velik del je prispeval bankir Frank Sakser, takrat eden najuspešnejših Slovencev v New Yorku. Pomagal je mnogim rojakom, ki so se lotevali svojega posla, vmes bankrotiral, a se potem znova postavil na noge.
Ali drži, da je veliko Slovencev prišlo iz okolice Domžal, ukvarjali pa naj bi se s pletenjem slamnikov?
Da, priseljevali so se konec 19. stoletja. Zanimivo je, da sta iz Domžal prišli sestri Roza in Johana Hribar. Roza je imela hčer Miro, ta se zdaj piše Myra Hesch in je decembra praznovala 99 let. To je naša najstarejša faranka, živi v New Jerseyju, še vedno je razmeroma dobrega zdravja in gre vsak dan maši. V nedeljo bo na gala sprejemu v imenu fare s šopkom nageljnov pozdravila kardinala Timothyja Dolana.
Verjetno je nova cerkev hitro postala središče slovenskega kulturnega življenja?
Ne samo to, otok Ellis je bil zbirališče vseh priseljencev iz Evrope, naši duhovniki pa so pomagali Slovencem ob prihodu v New York. Frančiškani so hodili po mestu in kar na cesti ustavljali ljudi ter jih prosili, ali bi bili uradni sponzorji za Slovence, ki so jih zadrževali v zbirnem centru. Posebej Kazimir Zakrajšek je bil zelo uspešen pri tem, zbral je kakšnih dvajset sponzorjev, odšel na otok in jih pripeljal v mesto. Slovenci so bili vedno dobro organizirani, cerkev pa je bila os, ki jih je povezovala. Ustanavljali so gledališka društva, pevske zbore, tamburaški orkester ... vse to jih je povezovalo in identificiralo kot Slovence.
Slišal sem zgodbo, da so imeli v kleti zanimivo dejavnost ...
Ljudski glas pravi, da so varili žganje, prepričan sem, da ga kljub čedalje strožjim predpisom še danes varijo marsikje po slovenskih kmetijah (smeh). To je del naše folklore, ampak Američani tega niso jemali tako zlahka in menda so jih nekaj za krajši čas celo zaprli.
Z leti je bilo število faranov vse manjše. Ko ste leta 1992 prevzeli vodenje župnije, so vas pravzaprav poslali zapret njena vrata?
Naše vodstvo ni pričakovalo, da bo skupnost še dolgo obstajala, rekli so mi, pojdi za dve, tri leta, potem pa se boš vrnil. Toda dobro smo sodelovali, osamosvojitev je zbudila novo zavedanje o slovenskih koreninah med Newyorčani, poleg tega je tukaj imelo predstavništvo precej naših podjetij, ki so ustanovila zbornico Slovenian Business Community. Organizirali smo kulturne prireditve, nanje so radi prihajali tudi uslužbenci teh podjetij, ta pa so finančno pomagala, da smo lahko izpeljali zastavljeno.
Niste oživili le skupnosti, leta 1997 ste obnovili tudi cerkev. Kako vam je to uspelo?
To je bil optimalen trenutek za kaj takega. Takrat sta bila moralni in čustveni zagon slovenstva še vedno tako močna, da so vsi hoteli pomagati. Stavba je bila v zelo slabem stanju, pomagala nam je slovenska vlada Janeza Drnovška.
Prišli ste za kratek čas, zdaj ste po 24 letih župnik z najdaljšim stažem ...
Tako kot večina naših izseljencev, ki je odšla z obljubo, da se bodo vrnili, potem so čakali, da otroci odrastejo, potem so prišli vnuki in čakanje na upokojitev, nazadnje so ostali ... Ne vem, kako bo z mano, ampak kakorkoli bo, bo prav.
Kako se je v poltretjem desetletju spremenila župnija?
Oh, ja, kar precej. Veliko dejavnosti, ki so jih gojili, je zamrlo, ker ni bilo ljudi. Nove generacije Avseniki ne zanimajo več, to niso več Slovenci v Ameriki, pač pa Američani slovenskih korenin, njihov materni jezik je angleščina. Kogar zanima, mu pomagamo ohranjati slovensko zavest. Za nas je značilno, da smo zelo zagreti za kakšne stvari, bolj kot marsikdo drug, a smo se pripravljeni hitro spreti.
Ko sem bil še v župniji sv. Jožefa v mestu Joliet pri Chicagu, so vsi vedeli, da se Slovenci ves čas nekaj cufajo med sabo, ampak prireditve smo imeli pa najboljše. Morda smo preveč obsedeni s perfekcionizmom, Američani bolj zlahka jemljejo stvari.
Cerkev verjetno najbolj zaživi ob nedeljah?
Maše pred dvajsetimi leti so bile vsako nedeljo polne, petdeset ali šestdeset ljudi, na kulturne ure jih je prišlo še več. Kadar smo imeli posebne goste, je bila dvorana nabito polna. Zdaj se vidi, da sem tukaj že 24 let, farani so se postarali, mnogo jih preprosto ne zmore več poti v cerkev. Tako je zdaj vse več dela z obiski po domovih, za največje praznike jih mlajši kot darilo spet pripeljejo v cerkev. To je kraj, kjer živijo njihovi spomini.
Zdi se, da sv. Ciril tudi za nove generacije priseljencev postaja kulturno središče v New Yorku, sploh odkar je država zaprla konzulat, je praktično edina slovenska stična točka?
Na srečo imamo dokaj lepo dvorano, tudi obnovljena cerkev je slovenski arhitekturni biser v mestu. V njej so gostovali številni umetniki, ob stoletnici je Manca Ahlin naredila čipko dobrega pastirja, ki pooseblja papeževo leto usmiljenja in je lepo darilo ob stoletnici.
Pred časom ste rekli,
