Tiskane izdaje
Recimo, da je težko, bilo pa bi tudi nekorektno dokončno oceniti kandidate za novega predsednika države, še preden so ti imeli fer možnost za predstavitev. Predsedniška volilna kampanja je pač namenjena temu in tja do za to določenega 27. septembra se bo za svojo priložnost očitno želelo potegovati okoli dvajset kandidatov. Že zdaj pa je mogoče reči, da se v letošnji kampanji državniška raven spušča in da je na tej nedoločljivi ravni standarde v minulem mandatu in pred njim postavil Borut Pahor.
Občutek in mera za državništvo je seveda prvi presejalni test za kakršnokoli kritiko kandidatov. Ni pa to nujno kriterij elektorata. Prav tako to ni populistični kriterij in zdi se, da najmanj polovica, če ne več, od najavljenih kandidatov meri predvsem v to polje. Ena največjih težav razumnega volivca se bo – vsaj v prvem krogu volitev – motivirati, da bi sploh šel na volitve in oddal svoj glas. Premislek o vsebinski teži kandidatur pa bo šel tudi po drugih miselnih smereh.
Kandidate, ki se že v izhodišču prištevajo k »nepolitikom«, prav tako v izhodišču ne kaže vzeti resno. Predsednik države vedno je in mora ostati politični subjekt. Država je politična tvorba in državniške zadeve so vedno in po definiciji politične zadeve. Zato so tako imenovani nepolitični, estradni ali kakorkoli že eksotični kandidati – in teh je vsaj polovica – problematični v izhodišču in so bržkone narobe razumeli Pahorjev politični populizem kot vrženo rokavico na tekmovanju, s katerim država in državništvo nimata ali vsaj ne bi smela imeti ničesar. Obstaja prostor za od neposredne politike neodvisne kandidate, toda ta je povezan s prostorom zavzemanja za človekove pravice, za družbeno strpnost, za humanistično inovacijo in predvsem za dejanja, ki bi doslej že morala govoriti sama zase.
Potem so tu politični kandidati, ki gredo v dve skupni. Eni so predlagani po načelu strank, drugi – na primer Boris Popovič – bolj kakor ne slonijo na samopromociji, zavedajoč se, da za končno zmago nimajo realnih možnosti. Potem so tisti, ki predstavljajo najmočnejše in najvplivnejše stranke, pa po naši presoji kandidirajo predvsem s predlagateljevo figo v žepu. V tem vzorcu vidimo SMC in Majo Makovec Brenčič, tu je SDS in Romana Tomc, pa SLS in Suzana Lara Krause. Tu je nazadnje Angelca Likovič (Glas za otroke in družine). Same ženske.
Končno imamo kandidate, ki se predstavljajo s težo in obrazom stranke, ki z najvišjega kadrovskega vrha predstavlja svoj program ne glede na zmago. Tu sta LDS in Luj Šprohar in tu sta NSi in Ljudmila Novak. Njuna kakovost je pač v tem, da sta s svojima strankama pripravljena na najvišji interni ravni zastaviti se v programski in ne populistični debati.
Taka so naša medetapna opažanja, kar ne pomeni, da ne more pozitivno presenetiti še kak drug neodvisni kandidat, na primer Valerija Korošec, ki pozornost vzbuja z idejo temeljnega univerzalnega dohodka.
