Zdi se, kot da se je Slovenija po 2. februarju zbudila iz globokega dremeža. Trije bulmastifi, ugleden zdravnik z dobrimi zvezami in odvetnikom ter sumi o spolnih zlorabah psov so se pomešali v eksplozivno mešanico, ki že več kot tri tedne histerizira Slovenijo. Pustimo ob strani, da se del politike in javnosti zgraža in naslaja hkrati nad demoni iz garaže, skrb zbujajoča so spoznanja, da je vplivnežem dovoljeno vse, preostali državljani pa kot da so prepuščeni samovolji omrežij, ki so se spletla med elitami. Tragedija z bulmastifi nas je znova prisilila k razmišljanju o omrežjih, ki Slovenijo prepletajo vse od osamosvojitve.
Afera Baričevič je stresla Slovenijo. Po tragični noči za lastnika treh bulmastifov, ki so ga obgrizli do smrti, se je v naslednjih dneh javnost ukvarjala z nočno moro omrežij. Zastavljala so se vprašanja, kako je mogoče, da so bili nevarni psi vrnjeni, ko pa je veterinarski inšpektor izdal kar tri izvršljive odredbe o njihovi usmrtitvi. V dolgem procesu vračanja psov se je najprej pojavila eno omrežje, nato so ga dopolnjevali z osebami druge politične opcije, v tretjem koraku pa se je pojavila nadgradnja, ki tako rekoč povezuje vse z vsemi. Je imel znani zdravnik s tragično zgodbo in dobrim odvetnikom tolikšno moč, toliko zvez in poznanstev (denar ni bil nikoli težava), predvsem pa, ali je tako prepletena mreža sploh mogoča, še zlasti za doseganje cilja, kot je vrnitev psov.
Slovenski Pajek
V družboslovju se že nekaj časa na znanstveni podlagi poigravajo s teorijo socialnih omrežij, ki bržkone lahko ponudi nekaj odgovorov. Teorija omrežij opisuje, kako je vse povezano z vsem na številnih družbenih in ekonomskih področjih, tudi v vsakdanjem življenju. Omogoča razumevanje kompleksnih sistemov, saj teorija izhaja iz podmene, da so omrežja povsod, med ljudmi po vsem svetu, da bi bilo vse skupaj laže razumljivo, pa posežejo tudi po sodobni računalniški tehnologiji pri kartografiranju omrežij. In da bo vse skupaj še bolj zanimivo, se z raziskavami metod in modelov socialnih mrež že leta ukvarjajo na fakulteti za družbene vede pod vodstvom prof. dr. Nuše Ferligoj v sodelovanju s skupino matematikov s fakultete za matematiko in fiziko pod vodstvom prof. dr. Vladimirja Batagelja. S skupnimi močmi so razvili program Pajek, ki je postal svetovna referenčna točka, knjigo o tem so pred kratkim objavili tudi v japonščini.
Ferligojeva pravi, da so socialna omrežja lahko osebna, med organizacijami, podjetji, univerzami, državami in tako naprej. Za vse je analiza precej podobna, je pa vse skupaj odvisno od izbora enot in domnev, ki jih želimo preverjati. Na naše vprašanje, ali je mogoče z njihovim modelom obdelovati slovenska aktualna omrežja, odgovarja pritrdilno. Pajek namreč omogoča vse to in še več: katera enota je najbolj središčna v omrežju ali, denimo, ali obstajajo v omrežju skupine enot, ki so enako ali zelo podobno povezane z drugimi skupinami enot. »Omrežja, ki jih videvamo po medijih, so zelo verjetno dobljena ad hoc. Zato bi se bilo treba najprej vprašati, po katerem objektivnem kriteriju (ki naj bi veljal za vse enote omrežja) so ocenjene povezave med enotami. Prav tukaj ponavadi obstaja največ težav, napak in pristranosti,« meni Ferligojeva pri ocenjevanju slovenske aktualnosti in realnosti.
Omrežje bulmastif
Neformalno omrežje v primeru bulmastifov je sestavljeno na podlagi nekaterih dejstev, na katere so obešene polinformacije, med nekaterimi povezavami je treba uporabiti precej domišljije, da bi dojeli vso njihovo razsežnost. Središča točka mreže bulmastif sta preminuli zdravnik Saša Baričevič in njegov odvetnik Miro Senica. Od prvega švigajo puščične povezave na vse strani, končna destinacija pa je omrežje okoli LDS, po svoje pa tudi SLS in SDS.
Najprej o LDS. Življenjska partnerka Mira Senice je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in hkrati predsednica LDS. Čeprav je ministrica večkrat dejala, da s tem primerom nima nič, ji opozicija v interpelaciji očita sum vpliva na policijsko preiskavo. Ministrski kolega Kresalove in pomemben član LDS Aleš Zalar je imel vlogo pri podajanju vročega kostanja (pooblastilo državnemu pravobranilstvu za varovanje javnega interesa pred sodiščem), pooblastilo je bilo v pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, ki mu načeluje Milan Pogačnik, sicer dolgoletni dekan fakultete za veterino, imel je tudi odločujočo vlogo pri nastavitvi direktorice veterinarske uprave Vide Čadonič Špelič. Pozneje se je tudi razkrilo, da je v senatu upravnega sodišča, ki je v četrti sodbi verjetno narobe tolmačilo zakonodajo, s tem pa na neki način omogočilo vrnitev psov, sedel Zalarjev brat. Kdor pozna način dela sodišč, pravi Kresalova, je to popolno naključje. Med izstopajočimi iz LDS je tudi podpredsednik Slavko Zihrl, ki je v primeru tožbe Stanislava Megliča, ki so ga bulmastifi oklali pred štirimi leti, proti partnerki Baričeviča, že pokojni Zori Roter, izdelal izvedensko mnenje o njeni nezmožnosti sodelovanja na sojenju. V politično zasebni shrljivki, kot jo prikazuje opozicija, je vpleten stric Kresalove Rajko Rotner, ki je izdelal mnenje o ustreznosti pesjakov, kjer so živeli trije Baričevičevi bulmastifi, ni pa odločal, ali naj se psi sploh vrnejo. Prek Senice vodijo povezave do drugega očitka, da je ministrstvo za notranje zadeve najelo poslovne prostore za potrebe novoustanovljenega Nacionalnega preiskovalnega urada pri podjetju Ram Invest, katerega lastnik je v poslovnih odnosih s Senico.
Baričevič je imel prijateljico Sonjo Bukovec, državno sekretarko na ministrstvu za kmetijstvo, ki je bila dolga leta članica SLS. V tej isti stranki je dolga leta delovala direktorica Vursa Čadonič Špeličeva, v SLS pa je bila včlanjena (po aferi je izstopila) tudi Baričevičeva sestra Dea Baričevič, ki so jo kamere na dan tragedije na Oražnovi v Ljubljani ujele v družbi z Bukovčevo. V LDS pa so opozorili še na dodatno dimenzijo mreženja, ki v preplet povezuje tudi vlagatelje interpelacij proti Pogačniku in Kresalovi. Državni sekretar na notranjem ministrstvu je Goran Klemenčič, njegova žena pa je znana odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki v več tožbenih primerih zastopa prvaka SDS Janeza Janšo, v obdobju njegove vlade pa je bil kmetijski minister Iztok Jarc, ki je leta 2008 z osebno intervenco preprečil usmrtitev psov, obstajajo pa tudi zapisi o Baričevičevih neposrednih stikih (pritiskih) z Jarcem. Jarc je kakršnokoli vpletenost po dolgem molku v tem tednu zanikal.
Gospodarska, orožarska ... omrežja
Vzniklo omrežje, pred katerim je javnost najprej onemela, nato pa je sledil njen val jeze, ki ga je opozicija zajahala z dvema interpelacijama, v slovenski poosamosvojitveni dobi ni nič novega. V devetdesetih letih je burila duhove lansirana udbomafijska hobotnica. Skozi leta tranzicije so se v političnih in gospodarskih prepletih oblikovali različni centri moči. Analitiki so zaznali dve gravitacijski polji, ki sta vlekli k preminulemu Janezu Drnovšku in upokojenemu Milanu Kučanu. Zadnji je formaliziral mrežo mrež pod imenom Forum 21, ko se je na ustanovnem zboru zbral cvet slovenske gospodarske, športne in kulturne elite. A se je Kučanova mreža po obdobju Janeza Janše razgradila v mrežico. V gospodarskih logih so se oblikovale različne mreže: eno predstavlja gorenjska naveza, drugo denimo »old boysi« ali stare sablje ali rdeči direktorji. Interesna sfera Janeza Janše je prevzela tehnologijo mreženja in jo izpopolnila do višje ravni, sledila je koncentracija piramidalne ureditve, od vrha navzdol. Ali kot je ugotavljal novinarski kolega Ali Žerdin, je s spremembo oblasti staro gospodarsko omrežje razpadlo, nastajati je začelo novo omrežje ekonomske elite, pri tem se je vloga politike povečevala. Z zadnjo politično spremembo se je začela tudi razgradnja »Janševega imperija«. Čez čas se bo pokazalo, kakšna politična-gospodarska-interesna mreža se bo vzpostavila pod aktualno vlado. Predsednik vlade Borut Pahor je na to temo javnosti obljubil marsikaj o drugačnem kadrovanju in upravljanju. Je pa že jasno, da se je v zadnjem času veliko govorilo o socialnem omrežju Yes, v katerem lahko denimo najdemo direktorja Kapitalske družbe Boruta Jamnika, notranjo ministrico Katarino Kresal, predsednika uprave Mercatorja Žigo Debeljaka ali direktorja Adrie Airways Tadeja Tufka. In kot je že znano, je yesovce nazadnje gostila odvetniška pisarna Senica. In, ne nazadnje, se po letih molka in vztrajnega zanikanja le razpleta izjemno neformalno omrežje, ki se je spletlo okoli nakupa oklepnikov 8x8 Patria. Omrežje starih orožarskih prijateljev in funkcionarjev naj bi vodilo v dele slovenskega političnega vrha.
Slovenija ni mrežokracija
Je mogoče v slovenski dvomilijonski družbi vse »zrihtati«, urediti, »zglihati«, skleniti s pomočjo vez in poznanstev? Je Slovenija mala srečna družina, kjer se vse uredi v družinskem krogu? Lobista s kilometrino Božo Novak iz Spema in Franci Zavrl iz Pristopa se s tem izhodiščem ne strinjata. »Nismo ne ena družina ne skupek družin, temveč smo razvita postmoderna družba, v kateri se svobodni posamezniki občasno združujejo zdaj z enimi, zdaj z drugimi ljudmi. Ko govorimo o mrežah, pa je tako: mreže so metafora za opisovanje povezanosti med ljudmi, pa tudi analitično orodje za proučevanje teh povezav. Ne sodim med tiste, ki menijo, da je mogoče z nekaj telefonskimi pogovori vse urediti. To je utvara. Premnogi so mislili, da so vse uredili, pa so se iz gospodarskih strani le preselil na strani črne kronike. Družba ni marionetno gledališče. Taki pogledi so zelo zastareli. Slovenija ni nikakršna mrežokracija; sodim, da je še vedno partitokracija - vrhovi političnih strank obvladujejo nesorazmerno velik delež celotnega družbenega življenja,« razmišlja Zavrl, ki je vsem dobro znan iz obdobja četverice JBTZ in demokratizacije Slovenije. Ocena, da je v Sloveniji vse omreženo, je zanj pretirana. »Slovenci se povezujejo kot katerikoli drugi zahodnjaki - naša civilizacija stoji na podmeni svobodnega posameznika, ki se lahko po svoji pameti povezuje z drugimi. Poskusi kriminalizacije tega vodijo v omejevanje naših najbolj temeljnih človekovih pravic. Ljudje, ki so si družbeno blizu, se poznajo in so tako ali drugače povezani. V tem ne more biti nič spornega. Problem je povsem drugje: če v družbi ni pravne kulture in pravosodje ni uspešno ali učinkovito, potem iskanje krivca v mrežah ni prava pot v boljšo prihodnost. Pravna država mora delovati ne glede na to, kdo je kdo in kdo koga pozna. V tem je njeno bistvo.«
Pomembnih je deset ljudi
Božo Novak o svojih izkušnjah z mreženjem in lobiranjem pravi, da ima v svojem telefonu shranjenih 2652 številk. »Tega nikoli ne izrabljam. Zaradi narave dela pač poznam zelo veliko ljudi. Poznansto je prvi pogoj, ni pa razlog za uspeh. Štejeta samo vsebina in interes,« meni Novak in odgovarja, da smo po teoriji mreženja res vsi povezani. Ampak, »teoretično smo res vsi povezani in vse poti peljejo v Rim, a ključni so samo pravi odločevalci. Iz teorije elit je ključnih samo 2000 posameznikov ne glede na velikost države. Pa še znotraj tega števila je samo deset najpomembnejših. Po mojih izkušnjah to niso formalni vplivneži, ampak neformalni. Pri Anteju Markoviću [nekdanjem predsedniku izvršnega sveta SFRJ] je bil to Vukobrat, pri Drnovšku Rigl. Te lahko omenim, ker so časovno distancirani. Zanimivo pa je, da je bil Rigl nekoč celo zaposlen pri Vukobratu.« Novak opozarja na razlike med lobiranjem in mreženjem. »Lobiranje je storitev, ki ima pravila, etične kodekse, naročnike in izvajalce storitev. Je usmerjeno komuniciranje z vplivnimi javnostmi in metoda legalnega pritiska na zakonodajalca. Lobiranje je funkcija menedžmenta in je poklic. Slovenski lobisti smo tudi ustanovni člani obeh bruseljskih lobističnih asociacij, SEAP in FELPA. To, kar se imenuje mreženje, pa smo v prestolnici Jugoslavije v Beogradu imenovali VIP, veze in poznanstva. Spomnim se vsakodnevnih letov z letalom Jata med Mariborom in Beogradom. Vsi štajerski direktorji so s seboj vozili viski in kavo iz Lipnice, da so laže prišli do uvoznih dovoljenj. Mreženje lahko da rezultate, a samo v nepreglednih časih,« pravi Novak.
Histerizacija javnega mnenja
Slovenija kot celota ni velika srečna družina, pojasnjuje dr. Igor Pribac, docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti. Po obdobju relativne enotnosti konec osemdesetih so nastajali normalni prepiri in razcepi. Začela se je zgodba o nastajanju majhnih srečnih družin, katere nevarnosti smo, kakor meni Pribac, podcenjevali. »Zaradi pomanjkljive državljanske kulture mlade demokracije, številčne omejenosti, ki se kaže v zmanjšani konkurenci na vseh področjih življenja, so se v varni razdalji od soja javne pozornosti začele oblikovati neformalen strukture, ki so ščitile svoje vrtičke ali pa jih ustvarjale. Tudi če za hip zanemarimo problem zakonitosti in koruptivnosti njihovega delovanja, je nesprejemljivost teh neformalnih struktur družbene moči že v tem, da rušijo državljansko enakost in s tem zaupanje v institucije države. Ekonomske in druge neenakosti lahko poteptajo politično enakost ljudi,« pravi Pribac.
A profesor na filozofski fakulteti ne opozarja le na problem družbene neenakosti, problematizira tudi reakcijo javnosti ob aferi bulmastifi. Histerizacija javnega mnenja ob odkritju neformalnih mrež mogočnikov iz ozadja, ki jih je afera izbezala na plano, po njegovem zgovorno priča o velikem sprenevedanju družbe. »Ne gre za to, da te mreže ne bi obstajale, gre za to, da so obstajale vseskozi in da vsi, ki smo dovolj stari, to vemo. Na čem sicer sloni ugled Kosove komisije? In kdo še ni videl nikogar, ki se pri zdravniku ali kje drugje sprehodi mimo vrste? Sprenevedanje, da smo obstoj takšnih mrež odkrili šele zdaj, je treba brati dvojno. Po eni strani prikriva minule podobne nečednosti. Po drugi je sprenevedanje simptom, ki pri dežurnih moralistih prikriva njihov vojeristični interes za spotakljive podrobnosti tragedije. Postali smo kolektivni gledalci krvavega resničnostnega šova in zdi se, da si želimo nadaljevanja te rihte,« pravi Pribac.
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge