V Pomurju gradijo največja namakalna sistema

Da bi se zavarovali pred sušo, Panvita pri Rakičanu in Beltincih gradi 730 hektarov namakalnih površin.

sre, 30.07.2014, 09:00
V Sloveniji je delujočih 57 velikih in okrog 400 malih namakalnih sistemov, ki omogočajo namakanje okrog 7500 hektarov zemljišč. To pomeni možnost namakanja slabih dveh odstotkov kmetijskih površin, kar nas uvršča na sam rep med evopskimi državami. Evropsko povprečje namakanih površin je že leta 2007 bilo 8,7 odstotka vseh kmetijskih površin. Po ocenah strokovnjakov bi teoretično pri nas lahko namakali od 190.000 do 210.000 hektarov.

Rakičan − Že junija so na Panvitinih poljih v okolici Rakičana in med Nemščakom ter Beltinci zabrneli Pomgradovi gradbeni stroji in začeli graditi dva doslej največja namakalna sistema v Sloveniji. Eden bo obsegal 430, drugi pa 300 hektarov obdelovalnih površin, na katerih si v Panviti obetajo boljše donose in stabilnejšo pridelavo.

Že po hudih sušah v letih 2007 in 2008 so v Panviti pripravili dolgoročni strateški načrt, s katerim so si zadali, da bodo v desetih do petnajstih letih zgradili namakalne sisteme za tisoč hektarov polj, ki so zaradi lahkih in prodnatih tal najbolj izpostavljena posledicam suše.

»Odločili smo se za dva projekta: Müzge - Rakičan na 430 hektarih in Nemščak - Beltinci na 300 hektarih površin in takoj začeli pridobivati potrebno dokumentacijo. Toda pet let je trajalo, da smo dobili vse potrebne papirje in dovoljenja in da smo junija letos lahko začeli tudi fizično graditi oba sistema,« pravi direktor Panvitinega Poljedelstva Branko Virag.

Največ težav so imeli s pridobivanjem vodnega dovoljenja oziroma koncesije za rabo vode za namakanje, pravi. Čeprav so začeli že leta 2008, so vodna dovoljenja dobili šele konec leta 2012. »Vmes se je leta 2010 spremenil še zakon o gradnji objektov, ki zdaj gradnjo namakalnega sistema enači z gradnjo stavbe v urbanem okolju in zahteva enake postopke. To je še dodatno otežilo in podaljšalo pot do začetka gradnje,« pravi Virag.

Pet milijonov za dva namakalna sistema

Oba sistema skupaj bosta stala predvidoma dobrih pet milijonov evrov. Panvita se je prijavila na razpis Agencije za kmetijske trge in si zagotovila 80-odstotno sofinanciranje naložbe iz evropskih skladov. Toda naložbo bodo morali izvesti z lastnim denarjem in šele potem bodo lahko uveljavljali evropsko subvencijo.

»To je prineslo nove težave in zamude zaradi pogajanj z bankami za premostitvena posojila. In takšen način financiranja je tudi eden od razlogov, da v Sloveniji ne gradimo več namakalnih sistemov. Občine, ki bi naj bile najpogosteje investitorice v komasacije in namakalne sisteme, zaradi svoje majhnosti in finančnih omejitev tega preprosto ne zmorejo,« pravi Virag.

Sistema, ki naj bi ju dokončali do pozne jeseni letos, se bosta napajala z vodo iz gramoznice ob Bakovski cesti v Murski Soboti in iz štirih vodnjakov, prek podtalnice, povezanih z reko Muro pri Nemščaku. Dobili so dovoljenje za črpanje 160 litrov na sekundo pri prvem in 130 litrov vode na sekundo pri drugem namakalnem sistemu, obenem pa bo Panvita sama morala poskrbeti za merilna mesta za nadzor gibanja podtalnice na teh območjih. Če bo podtalnica padla pod kritično mejo, bodo morali prenehati črpanje in namakanje. »Toda hidrološke študije kažejo, da s podtalnico ne bi smelo biti težav,« pravi Virag.

V Panviti nameravajo poleg donosnejših vrtnin iz obeh sistemov namakati tudi klasične poljščine, kot so pšenica in koruza. »Naši izračuni kažejo, da se dolgoročno izplača tudi namakanje teh kultur. Sicer pa bomo del pridelave prestrukturirali in začeli pridelovati donosnejše kulture, kot je semenska koruza, vrtnine na prostem, stročnice in drugo. Širili bomo tudi kooperacijsko pridelavo vrtnin, saj bo v nova namakalna sistema z okrog 60 hektari površin vključenih tudi okrog 40 manjših zasebnih kmetov.«

Direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda pri KGZS v Murski Soboti Franc Režonja, ki je še lansko poletje odločno nasprotoval morebitnemu namakanju koruze ali pšenice, se s takšno usmeritvijo Panvite strinja. »Sicer se namakanje samo klasičnih poljščin zaradi nizkih odkupnih cen še vedno ne izplača, če pa se v kolobar na namakanih površinah vključijo tudi donosnejše poljščine in vrtnine, je slika drugačna,« pravi in pritrjuje Viragu glede nezmožnosti malih občin za gradnjo namakalnih sistemov.

Širitev projekta na regionalno raven?

»Zato smo za program razvoja podeželja v prihajajoči finančni perspektivi predlagali, da bi se tega lotili na regionalni ravni. Občine bi morali povezati, ustanoviti skupno gospodarsko družbo in tako skupno kandidirati za sredstva za večje, skupne komasacijske in namakalne projekte,« pravi Režonja. V obdobju med letoma 2014 in 2020 bi na tak način po njegovem mnenju lahko zgradili kakšnih 2000 hektarov namakalnih sistemov.

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje v letih do 2020 predvidevajo gradnjo novih in posodobitve starih namakalnih sistemov v dveh dokumentih: strategiji za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 in v programu razvoja podeželja 2014−2020. Do leta 2020 naj bi tako v državi zgradili in posodobili do 4000 hektarov namakalnih sistemov, kar nas nikakor ne bi dvignilo z dna lestvice evropskih držav z najmanjšim deležem namakanih kmetijskih površin.

V programu razvoja podeželja je v zadnjem obdobju država za gradnjo in posodabljanje namakalnih sistemov dodelila nekaj čez 13 milijonov evrov nepovratnih sredstev, kar je zgolj polovica od zneska, predvidenega za te namene za obdobje 2007−2013.

Prijavi sovražni govor