V postojnskem jamskem akvariju našteli že deset jajčec

Treba je vedeti, da je pot do razvoja mladiča in nato še do mladiča, ki preživi prvih nekaj let, zelo dolga.

sre, 10.02.2016, 10:27

Ob najdbi pokličite SOS Proteus

Visoke vode na krasu so spet narasle in se iz podzemlja prelile na površje. Voda s seboj na površje lahko prinese tudi človeške ribice. Jamski laboratorij Tular je tudi zatočišče za človeške ribice. Kdor jih najde na površju, naj pokliče SOS Proteus 031 804 163 ali Regijski center za obveščanje 112. Če je žival na suhem, jo čim prej in po možnosti s čistimi rokavicami, nežno prestavimo v čisto posodo z vodo iz okolice. Velja, da se ribice dotikamo le izjemoma.

Do oddaje zatočišču posodo z ribico postavimo v temo in v prostor s temperaturo od 5 do 15 stopinj celzija. »Reševalci« iz Tularja s pomočjo veterinarjev Zatočišča za zaščitene prostoživeče živali Golob iz Mute in pod okriljem Agencije republike Slovenije za okolje poskrbijo za veterinarsko oskrbo najdene živali. Nepoškodovane osebke vrnejo v matično populacijo, poškodovane pa zdravijo v Tularju. Njihova oskrba traja najdlje tri mesece, nato pa tudi te vrnejo v izvorno okolje.

Postojna − V Postojnski jami so danes našteli že deseto jajčece. Poročajo tudi, da jih mati proteus skrbno čuva, njihov razvoj pa je odvisen od številnih dejavnikov. A če bi kateremu jajčecu le uspelo razviti se v mladiča, bi bila to res senzacija. To bi pomenilo, opozarja Gregor Aljančič, da bi v primeru ogroženosti na primer črne človeške ribice, ki jo imamo le v Sloveniji in le eno populacijo, lahko obvarovali to vrsto v primeru onesnaženja njenega življenjskega okolja.

Že samo eno onesnaženje namreč lahko ogrozi populacijo črne človeške ribice, vsakršna onesnaženost kraške podzemne vode in z njo človeške ribice pa pomeni tudi ogroženost virov pitne vode za ljudi.

Postojnska medijska zvezda, človeška ribica, po napovedi biologov odlaga še nova jajčeca. Danes zjutraj so nam povedali, da so jih v akvariju do zdaj prešteli deset.

Javnost je imela v več kot 200-letni zgodovini opazovanja človeških ribic v laboratorijskih pogojih le redko priložnost opazovati jajčeca človeške ribice, v naravi pa sploh ne. Prvič se je to zgodilo v vedru jamskega vodnika Prelesnika v Postojnski jami že 25. septembra 1875, naslednjič nam je to omogočila šele digitalna tehnologija leta 2012. Video o človeški ribici si lahko ogledate na tej povezavi.

Jajčeca že četrtič »na ogled« javnosti

S pomočjo nemoteče infrardeče videokamere in neposredne internetne povezave je javnost takrat lahko opazovala odlaganje jajčec že druge generacije človeških ribic v Jamskem laboratoriju Tular. Leta 2013 je mati proteus v akvariju Postojnske jame izlegla vsaj 22 jajčec, nekaj od teh pa jih je zabeležilo tudi fotografovo/biologovo oko.

Lani jeseni je črna človeška ribica izlegla jajčeca v Jamskem laboratoriju Tular, izolirali pa so jih le zadnjih osem, ki jih niso uplenile druge človeške ribice. 

Zdaj pa so jajčeca že četrtič »na ogled« javnosti, tokrat spet v Postojnski jami in za zdaj tri jajčeca. A tudi tokrat lahko le upamo, kajti tako kot je propadel zarod, ki ga je človeška ribica izlegla v Postojnski jami, je za njim propadel, kot nam je povedal Gregor Aljančič iz Tularja, tudi zarod črne človeške ribice.

To govori o tem, kako delikatno, od mnogih dejavnikov odvisno je razmnoževanje človeških ribic, to dejstvo pa potrjujejo tudi dosedanje ugotovitve iz Tularja in podobnega francoskega laboratorija (Moulis), namreč, da do odraslosti pogosto ne preživi niti po ena žival iz vsakega legla. In zakaj je pomembno, da ljudje tako podrobno poznamo skrivnosti človeških ribic?

»Poznavanje življenja teh živali je osnova za uspešno varstvo teh živali. Če pa bi nam celo uspelo, da bi se črna človeška ribica uspešno namnožila v ujetništvu, bi to bilo pomembno z vidika ukrepanja v primeru, če bi bila ta žival, ki živi le v enem jamskem sistemu na približno 30 kvadratnih kilometrih pri Črnomlju, življenjsko ogrožena. Dovolj bi bilo le eno lokalno onesnaženje, da bi bila ta, edina v svetu znana populacija črnih človeških ribic za vedno izgubljena. Varstvo človeške ribice ni le varstvo jamske biodiverzitete, na kar opozarjamo tudi v filmu SOS Proteus, posnetem v okviru projekta S človeško ribico si delimo odvisnost od podtalnice.

Čeprav je v Sloveniji zavarovana že od leta 1922, zdaj pa kljub slovenski in evropski zakonodaji, bernski in ramsarski konvenciji, tako rekoč ni deležna naravovarstvenih ukrepov. Podzemna voda je v Sloveniji skoraj edini vir pitne vode, zato je varovanje življenjskega okolja človeške ribice ključno vprašanje javnega zdravja. Spomnimo se Krupe ali pa onesnaženja virov pitne vode Postojne in Pivke izpred nekaj let,« opozarja Gregor Aljančič ter upa, da se bo medijska pozornost vsaj toliko kot v vsakokratna jajčeca človeške ribice čim prej obrnila tudi v reševanje okoljskih problemov na Krasu.

Prijavi sovražni govor