Tiskane izdaje
Pobuda Slovenije za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel je dobila soglasno podporo delegatov 40. zasedanja konference organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu. Potrditev pobude pomeni zadnji, tretji korak v uradni obravnavi na ravni te organizacije. Pred tem so pobudo že dvakrat podprli njeni strokovni organi.
Obravnava se bo zdaj nadaljevala v New Yorku, kjer se dokončna potrditev novega svetovnega dne na generalni skupščini Organizacije združenih narodov (OZN) pričakuje decembra letos. Po besedah ministra za kmetijstvo Dejana Židana, ki se je udeležil zasedanja konference, je pričakovati, da bodo postopki na ravni OZN potekali hitro, saj so mu v predhodnih pogovorih podporo obljubili ne le delegati, ki bodo glasovali o pobudi, temveč tudi več držav.
Svetovni dan čebel je po prepričanju Židana na konferenci FAO, ki tokrat poteka na temo podnebnih sprememb v povezavi s kmetijstvom in prehransko varnostjo, dobil tako visoko podporo tudi zaradi zavedanja o odvisnosti pridelave hrane od opraševalcev. »Proizvodnja hrane se je v zadnjih 50 letih podvojila, število opraševalcev pa se je zmanjšalo. Slovenija je tako s svojo pobudo dobila pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in lakoti.«
Čebelarska zveza Slovenije, ki je pobudo sprožila ob podpori vlade, je 20. maj za svetovni dan čebel izbrala zato, ker se je nanj pred 283 leti rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša. Bil je prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju. Napisal je odmevni strokovni knjigi, Razpravo o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu, ki sta v takratno svetovno čebelarsko znanje prinesli več novosti in ovrgli nekatere zmotne prakse. Zdaj sta prevedeni v večino evropskih jezikov. Kot čebelar je Janša znan po spremembi velikosti panjev in njihove oblike, ki je omogočila skladanje v blok, kot akademsko izobraženi slikar pa po poslikavanju panjskih končnic z motivi iz vsakdanjega življenja v deželi Kranjski.
Pogubni neonikotinoidi
Od opraševanja je odvisna tretjina pridelane hrane. Čebele, tako medonosne, med katere spada kranjska sivka, druga najbolj razširjena vrsta medonosne čebele, kot divje, so ene najpomembnejših opraševalk. V zadnjem obdobju so predvsem na območjih z intenzivnim kmetijstvom vse bolj ogrožene. Njihov življenjski prostor se krči, medovitih površin je zaradi povečevanja širjenja monokultur in spremenjene ter intenzivnejše tehnologije pridelave travinja manj, zato čebelam zagotavljajo hrano le v krajših obdobjih in zmanjšani pestrosti kot nekoč. To slabi razvoj njihovih družin. Na slabšanje zdravja čebel vplivajo tudi nove bolezni in škodljivci ter globalizacija, ki podpira prenos škodljivcev na daljše razdalje.
O negativnem vplivu pesticidov na zmanjševanje števila opraševalcev znanstveniki še nimajo enotnega mnenja, agrokemična industrija ga seveda zanika, vendar je vse več dokazov, da je velik. Največ jih je povezanih z insekticidi iz skupine neonikotinoidov. Ti so nadomestili organoklorne insekticide (DDT), o posledicah katerih je pisala Rachel Carson v knjigi Tiha pomlad, njihova uporaba pa je v zadnjih dvajsetih letih pripomogla k povečanju kmetijske pridelave. Do zdaj so škodljivost neonikotinoidov za opraševalce potrdili z laboratorijskimi poskusi, pred kratkim pa prvič v dveh velikih poljskih študijah. Ena, ki sta jo financirala Syngenta in Bayer, objavljena pa je bila v reviji Science, je potekala na poljih oljne ogrščice v Nemčiji, na Madžarskem in v Veliki Britaniji. Pokazala je, da izpostavljenost neonikotinoidom zmanjšuje preživetje medonosnih čebel v dveh državah in uspešnost razmnoževanja pri divjih čebelah v vseh treh, medtem ko na čebele v Nemčiji deluje pozitivno.
Druga študija s koruznih polj v Kanadi je pokazala, da imajo čebele delavke, ki so izpostavljene neonikotinoidom v cvetnem prahu nekmetijskih rastlin v bližini kmetijskih površin, krajšo življenjsko dobo, njihove družine pa pogosteje izgubijo matice. To govori tudi o obsežnejši kontaminaciji okolja s temi pesticidi. Evropska unija jih je leta 2014 z moratorijem prepovedala na cvetočih kmetijskih rastlinah, a se še vedno uporabljajo na necvetočih.
Evropska agencija za varnost hrane trenutno vodi postopek ponovne presoje njihove varnosti. Njena ugotovitev bo podlaga za odločitev evropske komisije, ali naj se prepoved podaljša oziroma ali naj bo njihova uporaba v kmetijstvu popolnoma prepovedana.
Slovenija zase ne
Slovenija je s petimi čebelarji na tisoč prebivalcev najbolj čebelarska država v Evropski uniji, kažejo podatki statističnega urada. S čebelarstvom se ukvarja več kot 10.000 čebelarjev, ki povprečno čebelarijo s po 16 panji.
Prireja medu precej niha – leta 2015 je znašala 2047 ton –, poraba pa se povečuje. Od leta 2000, ko je ocenjena poraba medu na prebivalca znašala nekaj več kot kilogram, se je v zadnjih letih povečala na okoli 1,4 kilograma. Povečuje se tudi uvoz medu, saj je domača prireja medu manjša od skupne porabe. V zadnjih letih ga največ uvozimo iz Nemčije, izvažamo pa ga na Kosovo in Japonsko.
V Evropski uniji je nekaj več kot 600.000 čebelarjev, kar povprečno znaša 1,2 čebelarja na tisoč prebivalcev. Leta 2015 so pridelali skoraj 270.000 ton medu, kar zagotavlja le okoli 60-odstotno samopreskrbo. Čebelar v EU čebelari povprečno s 26 panji. Največji čebelarji so v Španiji (povprečno več kot 103 panje na čebelarja), najmanjši pa na Irskem (povprečno pet panjev na čebelarja). Na svetu se po ocenah FAO pridela več kot 1,5 milijona ton medu.
V zadnjih letih se prireja medu močno povečuje predvsem v Aziji, v Evropi pa se nekoliko zmanjšuje.
