Tiskane izdaje
Čeprav je rdečevratka tujerodna vrsta, pa njena prisotnost pri nas ni posebnost predvsem zaradi številnih nevestnih lastnikov, ki so želve preprosto spuščali v naravo zaradi hitre rasti ali tudi do njene 40 let dolge življenjske dobe. Drugim pa so preprosto ušle. Danes rdečevratko najdemo na Ljubljanskem barju in v Ljubljanici, Škalskem jezeru pri Velenju, v mariborskem mestnem parku, v Tivolskem in Koseškem bajerju, Škocjanskem zatoku tudi drugje.
Prodaja omenjene ameriške želvje vrste je v Evropi prepovedana od leta 1996, saj jo Svetovna zveza za varstvo narave uvršča med sto najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu. Rdečevratko samico sta ob izlivu potoka Kamnica v Sočo na skupnem ribolovu opazila ribiška vodnika agencije Soča Fly Gašper Jesenšek in Klemen Čibej.
»Čez oklep je bila velika približno 30 centimetrov. Stala je v precej hitri vodi, ampak se je potem premaknila s tokom in priplavala pred naju, tako da sva jo lahko fotografirala. Prav na podlagi fotografij smo kasneje ugotovili, da gre za neavtohtono rdečevratko. Verjetno jo je imel nekdo za hišnega ljubljenčka in mu je pobegnila ali pa so jo spustili v naravo. Ta želva zdaj še vedno veselo plava po Soči. Sam mislim, da nimamo težav, če je to primerek ene želve. Bo pač preživela, kolikor bo, če bi jih bilo več, pa bi se lahko že razmnoževale,« pojasnjuje Jesenšek in opozarja, da eksotičnih akvarijskih živali ne smemo spuščati v naravno okolje, ker da lahko porušijo naravni ekosistem: »Na srečo so naše reke dovolj mrzle, da večina rib ne preživi, vendar je vedno nevarnost, da se tujerodna vrsta tukaj zasidra, in ponavadi te vrste nimajo naravnih plenilcev.«
Razmnoževanje rdečevratk so pri nas prvič potrdili leta 2009 v Vipavski dolini, medtem ko so se razširile že skorajda po vsej Evropi, čeprav potrebujejo ugodne razmere za razmnoževanje. Za zdaj pri nas ni dokazov o invazivnosti vrste, nedvomno pa rdečevratka tekmuje za prostor za sončenje in hrano z avtohtono močvirsko sklednico, ki jo najdemo na seznamu strogo zavarovanih vrst vretenčarjev bernske konvencije.
To je tudi naša edina domorodna želva, njeno življenjsko okolje pa soLjubljansko barje, Bela krajina, porečje Save in Obala. Nekoč − morda še danes − tudi v Posočju. »Preden je bila Soča regulirana, je tukaj bila prisotna. Reka je ustvarjala mrtvice, temperatura in hitrost vode sta bili primerni, so pa sklednice menda še vedno tudi v Posočju ponekod prisotne,« dodaja Jesenšek.
