V tihožitju z gozdom Medved sestavlja mega kopo
Oglarjenje je vse bolj tržno zanimiva dejavnost. Dvanajst kilometrov krožno po oglarski poti.
Odpri galerijo
Izdelava oglarske kope je zahtevno opravilo. Postopek je povezan s pripravo kopišča, pripravo lesa, zlaganjem in pokrivanjem kope, kuhanjem in na koncu razdiranjem kope. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Na Dolah pri Litiji kope rastejo kot gobe po dežju, o čemer so se lahko prepričali tudi številni pohodniki, ki so prejšnjo soboto že zarana krenili na približno 12 kilometrov dolg krožni pohod po oglarski poti, ki je speljan po vaseh v tem delu Posavskega hribovja. Iz velikih črnih gmot se je širil dim z vonjem po lesu. Znašli so se v samem osrčju dežele oglarjev, kjer kuhajo oglje po stari recepturi, ki se prenaša iz rod v rod.
Zdi se, kakor da se je čas ustavil v tistih davnih časih sredi 19. stoletja, ko so tehniko kuhanja oglja in poogljevanja v pokončnih kopah v te kraje zanesli italijanski oglarji. Izdelava oglarske kope je zahtevno opravilo, postopek pa je povezan s pripravo kopišča, pripravo lesa, zlaganjem in pokrivanjem kope, kuhanjem ali oglenitvijo in na koncu razdiranjem kope. Oglar za celoten postopek porabi pri povprečno veliki kopi okoli štirideset dni, pri večjih kopah, ki dajejo do osem ton oglja, pa blizu petdeset dni. Streljaj od starta na Kalu je Anton Lavrič na Berinjeku, v navzočnosti pohodnikov, skupaj z litijsko kmetijsko pospeševalko Sonjo Zidar Urbanija zakuril svojo prvo kopo v letošnji sezoni, iz katere si obeta pet ton oglja.
Oglarska pot je odprta skozi vse leto in je tudi dobro obiskana, pohodnike pa usmerjajo lično izdelani smerokazi in markacije z belim krogom in rdečo črto. Nad potjo in prikazanim sta bila navdušena zakonca Irena in Primož Žirovnik iz Mengša, ki razgibane pohodne ture nista mogla prehvaliti. Predvsem jima je bil všeč prikaz oglarjenja, zaradi česar se bosta prihodnje leto sprehoda po naravi zagotovo spet udeležila. Neokrnjena narava je nekoč, ko sta v deželi Kranjski še vladala čast in pogum, občasno prignala v te kraje tudi barona in polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je imel v Zavrhu svoj lovski dvorec, v katerem zdaj že dobro stoletje živijo potomci lastnika Franca Bostiča. Za prazne želodčke obiskovalcev z mesnatimi kmečkimi dobrotami poskrbijo na kmečkem turizmu Pr'Krjan v Dobovici, ki obratuje vse dni v letu.
Na območju Dol kuha oglje še dvanajst domačij, ki si s to dopolnitveno dejavnostjo režejo boljši kruh in medse rade sprejmejo obiskovalce ter jim predstavijo tradicijo oglarjenja. Oglarska domačija Brinovec s Slavine pa vse od marca do novembra sprejema tudi skupine. Pri njih so pogosto predšolski in šolski otroci iz Zasavja, Dolenjske in Ljubljane. Po besedah oglarja Mirija Brinovca traja program od tri do štiri ure, za kar je treba z oglarsko malico vred odšteti pet evrov, družbo pa jim pri spoznavanju te obrti dela še palček Oglarček.
V Sloveniji zadnja leta kuha oglje še približno sto oglarjev, ki ga skupaj pridobijo okoli 500 ton (samo na Dolah ga skuhajo 180 ton) na leto in tudi vse prodajo. Povezani so v Klub oglarjev Slovenije, ki deluje v okviru Turistične zveze Slovenije in Zavoda za gozdove in so ga ustanovili leta 2009 z namenom oživljanja te dejavnosti in zaradi turistične promocije.
»Oglarstvo vse bolj postaja tržno zanimiva dejavnost,« je prepričan vodja Kluba oglarjev Slovenije Jože Prah. Priložnost za to gospodarsko panogo vidi tudi v pohodniškem turizmu, ki ga na Dolah organizirata Društvo oglarjev in Športno društvo Dole. Prav zato vsako leto v 20 krajih v turistične namene zakurijo vsaj eno kopo in tako obiskovalcem omogočijo ogled celotnega postopka pridobivanja te črne snovi, brez katere si je nemogoče zamisliti druženja na pikniku. Septembra nameravajo ustanoviti Zvezo oglarjev Slovenije, ki se bo nato vključila v evropsko zvezo oglarjev.
Celoten postopek kuhanja oglja je preprost, a zahteva zvrhano mero potrpežljivosti in natančnosti pri zlaganju drv v obliko stožca in njihovem prekritju z zemljo. Ko kopar kopo prižge, napravi zgoraj v isti višini odprtine – oduške, in ko se iz njih modro pokadi, je to znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih z zemljo zapre in nekoliko niže odpre nove. Ko se iz odprtin čisto pri tleh začne viti moder dim, je oglje kuhano in takrat je pravi čas, da si ogljekuh v miru privošči šilce žganega. Nato sledijo razkopavanje kope, hlajenje oglja z vodo in pakiranje v vreče.
Brez koparja Janeza Medveda iz Suhadol bi bil pohod, ki se ga je letos udeležilo več kot 500 hoježeljnežev, kar malce okrnjen, saj ima možakar v srednjih letih še polno idej, ki jih nato tudi uresniči. Lani, denimo, je zakuril kopo, v katero je zložil celih 150 metrov drv in nato skuhal 14 ton oglja. Letos pa v tišini gozda pridno zlaga polena v obliko stožca in ta kopa bo zagotovo največja, kar jih je kdaj zakuril kak Slovenec, morda celo Evropejec, saj namerava pridobiti neverjetnih 20 ton oglja. Za oglarjenje ga je navdušil njegov oče, to je družinska tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Najraje dela v gozdu, saj ga zelena barva listja in ptičje petje zelo pomirjata, zato raje sestavlja kope, kakor pa krmi živino v hlevu. Pri svojem oglarskem opravilu se je srečal že tudi z medvedom. In kaj se je zgodilo? »Nič, spogledala sva se in jo nato ucvrla vsak na svojo stran,« je povedal Medved.
Zdi se, kakor da se je čas ustavil v tistih davnih časih sredi 19. stoletja, ko so tehniko kuhanja oglja in poogljevanja v pokončnih kopah v te kraje zanesli italijanski oglarji. Izdelava oglarske kope je zahtevno opravilo, postopek pa je povezan s pripravo kopišča, pripravo lesa, zlaganjem in pokrivanjem kope, kuhanjem ali oglenitvijo in na koncu razdiranjem kope. Oglar za celoten postopek porabi pri povprečno veliki kopi okoli štirideset dni, pri večjih kopah, ki dajejo do osem ton oglja, pa blizu petdeset dni. Streljaj od starta na Kalu je Anton Lavrič na Berinjeku, v navzočnosti pohodnikov, skupaj z litijsko kmetijsko pospeševalko Sonjo Zidar Urbanija zakuril svojo prvo kopo v letošnji sezoni, iz katere si obeta pet ton oglja.
Učne ure oglarja Mirija
Oglarska pot je odprta skozi vse leto in je tudi dobro obiskana, pohodnike pa usmerjajo lično izdelani smerokazi in markacije z belim krogom in rdečo črto. Nad potjo in prikazanim sta bila navdušena zakonca Irena in Primož Žirovnik iz Mengša, ki razgibane pohodne ture nista mogla prehvaliti. Predvsem jima je bil všeč prikaz oglarjenja, zaradi česar se bosta prihodnje leto sprehoda po naravi zagotovo spet udeležila. Neokrnjena narava je nekoč, ko sta v deželi Kranjski še vladala čast in pogum, občasno prignala v te kraje tudi barona in polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je imel v Zavrhu svoj lovski dvorec, v katerem zdaj že dobro stoletje živijo potomci lastnika Franca Bostiča. Za prazne želodčke obiskovalcev z mesnatimi kmečkimi dobrotami poskrbijo na kmečkem turizmu Pr'Krjan v Dobovici, ki obratuje vse dni v letu.
Pohodniki so si z zanimanjem ogledovali kopo. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Na območju Dol kuha oglje še dvanajst domačij, ki si s to dopolnitveno dejavnostjo režejo boljši kruh in medse rade sprejmejo obiskovalce ter jim predstavijo tradicijo oglarjenja. Oglarska domačija Brinovec s Slavine pa vse od marca do novembra sprejema tudi skupine. Pri njih so pogosto predšolski in šolski otroci iz Zasavja, Dolenjske in Ljubljane. Po besedah oglarja Mirija Brinovca traja program od tri do štiri ure, za kar je treba z oglarsko malico vred odšteti pet evrov, družbo pa jim pri spoznavanju te obrti dela še palček Oglarček.
V Sloveniji zadnja leta kuha oglje še približno sto oglarjev, ki ga skupaj pridobijo okoli 500 ton (samo na Dolah ga skuhajo 180 ton) na leto in tudi vse prodajo. Povezani so v Klub oglarjev Slovenije, ki deluje v okviru Turistične zveze Slovenije in Zavoda za gozdove in so ga ustanovili leta 2009 z namenom oživljanja te dejavnosti in zaradi turistične promocije.
Začetki oglarskega turizma
»Oglarstvo vse bolj postaja tržno zanimiva dejavnost,« je prepričan vodja Kluba oglarjev Slovenije Jože Prah. Priložnost za to gospodarsko panogo vidi tudi v pohodniškem turizmu, ki ga na Dolah organizirata Društvo oglarjev in Športno društvo Dole. Prav zato vsako leto v 20 krajih v turistične namene zakurijo vsaj eno kopo in tako obiskovalcem omogočijo ogled celotnega postopka pridobivanja te črne snovi, brez katere si je nemogoče zamisliti druženja na pikniku. Septembra nameravajo ustanoviti Zvezo oglarjev Slovenije, ki se bo nato vključila v evropsko zvezo oglarjev.
Vinka Brinovca smo na Slavini zmotili pri zlaganju polen v kopo. FOTO: Bojan Rajšek/Delo
Celoten postopek kuhanja oglja je preprost, a zahteva zvrhano mero potrpežljivosti in natančnosti pri zlaganju drv v obliko stožca in njihovem prekritju z zemljo. Ko kopar kopo prižge, napravi zgoraj v isti višini odprtine – oduške, in ko se iz njih modro pokadi, je to znak, da je kopa na tej višini dozorela, zato jih z zemljo zapre in nekoliko niže odpre nove. Ko se iz odprtin čisto pri tleh začne viti moder dim, je oglje kuhano in takrat je pravi čas, da si ogljekuh v miru privošči šilce žganega. Nato sledijo razkopavanje kope, hlajenje oglja z vodo in pakiranje v vreče.
Medved se je ustrašil Medveda
Brez koparja Janeza Medveda iz Suhadol bi bil pohod, ki se ga je letos udeležilo več kot 500 hoježeljnežev, kar malce okrnjen, saj ima možakar v srednjih letih še polno idej, ki jih nato tudi uresniči. Lani, denimo, je zakuril kopo, v katero je zložil celih 150 metrov drv in nato skuhal 14 ton oglja. Letos pa v tišini gozda pridno zlaga polena v obliko stožca in ta kopa bo zagotovo največja, kar jih je kdaj zakuril kak Slovenec, morda celo Evropejec, saj namerava pridobiti neverjetnih 20 ton oglja. Za oglarjenje ga je navdušil njegov oče, to je družinska tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Najraje dela v gozdu, saj ga zelena barva listja in ptičje petje zelo pomirjata, zato raje sestavlja kope, kakor pa krmi živino v hlevu. Pri svojem oglarskem opravilu se je srečal že tudi z medvedom. In kaj se je zgodilo? »Nič, spogledala sva se in jo nato ucvrla vsak na svojo stran,« je povedal Medved.
