Vabilo iz New Yorka je prispelo v malo ljubljansko stanovanje

Obiskovalci newyorškega Muzeja ameriške ilustracije si bodo do konca februarja lahko ogledali razstavo več kot sto let delujočega združenja ilustratorjev, Society of Illustrators. Na njihovi letni razstavi tokrat izstopa naša ilustratorka Alenka Sottler, ki je ena od treh dobitnikov zlate medalje in edina slovenska častna članica združenja. Nagrado je prejela 5. februarja za ilustracijo Evridike za knjigo s pesnitvijo Pesem za liro Bine Štampe Žmavc. Z umetnico smo se pogovarjali pred njenim odhodom v New York.

Sedeminpetdesetletna Alenka Sottler ni ponosna le na častno članstvo v tem prestižnem ameriškem združenju in zlato medaljo, pač pa pove veliko naslednji podatek: vsako leto se več tisoč avtorjev poskuša uvrstiti na njihovo letno razstavo, uspe le 400 kandidatom. Priznanje ni le eno najprestižnejših v Združenih državah, ampak v svetovnem merilu. Prav pred našim kulturnim praznikom je lahko ta novica spodbuda za razmišljanje o prodoru naših umet­nikov v svet in negovanju slovenske kulture.

Od takrat, ko ji je Boris A. Novak naročil prve ilustracije za revijo Kurirček, minevajo tri desetletja, in kot pravi, je »od takrat ilustrirala in ilustrirala. Nikoli ne bom mogla prešteti vseh ur, ki sem jih preživela ob lučki za pisalno mizo. Počasi so se začele črte in barve postavljati na svoje mesto, razmišljanja in čustva so dobila smisel, vse se je začelo sestavljati v smiselno celoto.« Ljubezni do besede se je navzela po mami, uslužbenki časopisno-založniške hiše Delo, ki je znala zabavno in lepo opisovati živ­ljenje in je domov prinašala revije in knjige, ljubezni do risanja, ustvarjanja in najrazličnejših materialov pa v očetovem kiparskem ateljeju, kamor se je najraje izmuznila. Ljubezen do izumljanja in reševanja problemov je prišla menda od obeh, je zgovorna glede otroštva. Res je, ilustriranje je reševanje problemov, tako je bilo zagotovo tudi za nagrajeno ilustracijo, ki prikazuje Evridiko, ko umre po kačjem piku.

Morda veste, kako poteka izbor za medalje?

Kot vem, povabijo največje svetovne strokovnjake: umetniške direktorje in ilustratorje ter zadnjega nagrajenca. Žirija dela točkuje na razpredelnici, seveda pa vsak član žirije po svoje oceni vsako od njih. Najvišje točko­vana dela se uvrstijo naprej in tako do najožjega izbora za medalje.

Kako ste postali častna članica tega društva?

Pred desetimi leti, potem ko so me prvič izbrali za letno razstavo v New Yorku, sem dobila uradno pisno vabilo predsednika društva, na moj naslov je prispelo, v moje malo ljub­ljansko enosobno stanovanje, ki je hkrati atelje. Ameriškega profesorja za ilustracijo na kolidžu v Ohiu Walterja Kinga sem vprašala, kaj to pomeni. Odpisal mi je, da je to velika čast, največja za ilustratorja v Ameriki. Mislim, da sem prva častna članica iz Slovenije. To priznanje visoke kakovosti mi omogoča, da mi ni treba plačevati drage članarine in nekaterih pristojbin. Častni člani smo deležni ugodnosti in lahko neovirano delamo z ameriškimi založniki.

Kaj pa ta konkretni premik na svetovno ilustratorsko sceno pomeni za vas osebno? Boljši stik s porajajočimi se trendi, način preživetja svobodnega umetnika, ki išče potencialne založnike …?

Gre za neko moje osebno upiranje vsesplošnemu pesimizmu, prevladujočemu občutku, da se nič ne da in da pošteno delo nič ne velja. Dokazujem, da se lahko tudi brez konformizma preživi. Sama sem zaman iskala službo, veliko tega, kar zdaj doživljajo ljudje, sem izkusila na svoji koži. Takrat sem si obljubila, da če so ena vrata zaprta, bom odprla druga. Danes je ljudi strah in zato vztrajajo v slabih okoliščinah. Ne upajo si tvegati, se upreti, ker ne verjamejo, da jih čaka kaj lepšega, boljšega. To ni res in to je nekakšna ideologija, ki jih s strahom drži v šahu. Poglejte begunce, zaradi upanja so imeli moč, da so se odpravili na tako nevarno in dolgo pot, zdržali vse pasti, podrli schengenske meje in preživeli samo zato, ker so upali. Tukaj pa jim bomo njihovo upanje morda zadušili z našim lastnim strahom. Kaj bi lahko šele storili v Sloveniji, če bi si upali upati?

Povejte, no, zlata medalja zagotovo pomeni še kaj več. Ste morda dobili že kakšno ponudbo iz ZDA, si jo vsaj obetate?

Od medalje si obetam veliko boljše možnosti za uresničevanje svojih zamisli. Pogovarjala sem se s svojo nekdanjo ameriško agentko, ki je prepričana, da mi bo ta nagrada odprla velike možnosti v ZDA. Verjamem, vendar danes nisem več pripravljena za vsako ceno ilustrirati tujih idej, razen če se najdem v njih. Z ilustracijo za odrasle želim sporočati pomembne stvari, ki odkrivajo tiste vidike našega življenja, ki so zamolčani, krivični, prezrti in potlačeni. Z dobo interneta za ustvarjalce ni več nujno, da sodelujemo z založniki ali galeristi, ampak nam, vsaj za zdaj je še tako, splet omogoča, da stopimo neposredno do ljudi in se povežemo z njimi kot človek s človekom. Tako so moja dela dostopna kar na spletu. Rada imam to novo svobodo in neodvisnost, ki jo omogoča.

Hkrati pa živimo v edinstvenem trenutku krize, ki odkriva vse, kar smo v preteklosti pometli pod preprogo. Da bi našli boljše poti, moramo najprej razumeti, in tukaj lahko ilustracija veliko prispeva. Danes bi lahko vsak dan beležila prizore, ki kot privid vstajajo pred nami in razkrivajo skrito patologijo. Za to pa nujno potrebujem veliko časa, miru in refleksije. Vem, kaj želim svetu povedati z ilustracijo, in iskala bom poti, da bom te zamisli uresničila.

Pravzaprav ste svojo navzočnost v svetu potrdili že mnogokrat, med drugim naj omenimo nominaciji leta 2012 na Danskem in predlani v Mexico Cityju za prav tako prestiž­no Andersenovo nagrado, ki jo podeljuje Mednarodna zveza za mladinsko književnost.

Želim si tudi, da kot ustvarjalci ne izgubimo stika z najboljšim v svetu in da se počutimo povsem enakopravne, da dodamo svojo dimenzijo in uvide, ki jih imamo nemalo, saj živimo na sredi velikih jezikovnih skupin, na meji med zahodom in vzhodom in z izkušnjo kapitalizma in komunizma. Svetu lahko sporočimo veliko zanimivega. Udeležbo na svetovni sceni pa zahteva tudi moj poklic, ki sicer večino časa poteka v samoti. Za to, da ga lahko opravljam, se moram povezati s svojo publiko in tako vzpostaviti svoj življenjski krog preživetja. V Sloveniji se je ta skoraj pretrgal prav zaradi strahu, zato moramo ustvarjalci vsaj s svojimi deli v svet, če želimo delati naprej.

Kako ste začeli sodelovati z avtorico Bino Štampe Žmavc?

Bina je ustvarjalka, ki se zaveda moči sodelovanja med besedo in sliko. Ko je napisala Pesem za liro, je sama čutila, da bi bila jaz prava ilustratorka za njen tekst, in me je poklicala. K sreči jo je v tem podprla tudi urednica založbe Pivec, Milena Pivec, in k ustvarjanju knjige povabila še oblikovalca Iviana Kana Mujezinovića, priložena pa je še zgoščenka, za katero je glasbo prispeval Vasko Atanakovski. Tako smo se kmalu uskladili in dogovorili, da ustvarimo nekaj za dušo, darilno pesniško knjigo z antičnim pridihom. Zdaj bo tudi njena pesniška beseda deležna večje pozornosti v svetu. Kdor ne razume našega jezika, ga naprej pritegnejo ilustracije, potem pa se začne zanimati za besedilo. Ilustracija lahko odigra vlogo posrednika v globalnem svetu.

Ta antični mit o Orfeju in Evridiki sta ugledali vsaka na svoj način ali pa ste njeno pesniško pripoved dopolnili?

Branja sem se lotila kot navaden bralec, potem pa še kot ilustrator, ki tehta, kateri prizori so najbolj slikoviti. Pesem za liro me je takoj prevzela, ne toliko z nekim novim konceptualnim zasukom mita o Orfeju in Evridiki, temveč s pretresljivostjo izpovedi. Najbolj ganljiv je del, ko se Orfej ozre in zato dokončno izgubi upanje, da bi se lahko v tostranstvu združil z Evridiko. Pesnica je starodavni mit zaradi lastne življenjske izkušnje poosebila in ga prav zato doživeto upesnila. Ilustriranje te knjige je bilo zame nekaj posebnega, saj sem se že na začetku odločila, da bom sproti pisala dnevnik o ustvarjalnem procesu. Nastalo je okrog 30 tipkanih strani. Če bo zagledal luč sveta, bo morda za koga presenečenje, koliko časa ustvarjalec porabi, ko razmišlja o vsebini, preden se sploh lahko loti ilustriranja. Predvsem pa je notri ta večni bolj za čas, ki ga mora ilustrator dobesedno iztrgati iz vsakdanjika, da lahko ustvarja.

Že kar nekaj časa se posvečate ilustriranju za odrasle; pridobili ste si oznako družbeno angažirane ilustratorke. Tudi nagrado Prešernovega sklada ste prejeli za ilustratorski opus ciklusov Dobro jutro in Dober dan ter knjižne ilustracije za roman Tujec Alberta Camusa.

Vesela bi bila, da bi se kritična ilustracija za odrasle bolj razmahnila, saj čutim, da je čas zanjo. A za to ji je treba odpreti prostor. Pri nas jo objavljajo le redke revije in časopisi. Mirko Ilić, znani newyorški ilustrator, je zadnjič dejal, da se uredniki bojijo izgube nadzora. Namreč, besedilo še lahko cenzurirajo, ilustracijo pa, potem ko je enkrat narejena, izredno težko. Nasploh bi si želela, da bi se prostor za mlade generacije ilustratorjev pri nas temeljito prezračil. Tiste redke revije in dnevniki, ki ji omogočajo prisotnost, se navadno oklenejo enega samega ilustratorja, ki je včasih tam že od moje mladosti. Ob njih pa toliko mladih talentiranih čaka na priložnost.

Bralci vedno bolj izgubljajo priložnost, da bi se mojstrili v dojemanju kakovostnih vizualnih sporočil in sodobnih interpretacij. Posamezne revije in časopisi pa se vse manj razlikujejo od poceni reklam za pralne praške. Ampak za tisto drugo je treba imeti na vodilnih mestih ljudi, ki premorejo občutljivost in širino. Tako pa poznam eno samo našo revijo, ki demokratično razpisuje natečaj za naslovne ilustracije, Good Life. Pohvaliti pa velja zadnje čase založbe, kot sta recimo Mladinska knjiga ali založba Pivec, ki na novo postavljajo ilustracijo v dialog s pesništvom ali literaturo za odrasle in tako krepijo pesniško sporočilo.

Pri ilustriranju za otroke je verjetno želja po ugajanju temeljni problem, da ilustrator zastavi umetnost?

Znanstveniki so ugotovili, da dojemamo ljudje tisto, kar je dobro za nas, kot lepo. Tudi sama ravnam tako: poskušam delati dobro in upam, da bo sčasoma sprejeto kot lepo.

Če pogledamo nabor vaših del, imam občutek, da barvo zadnje čase dodajate zelo pretanjeno, da je je vedno manj. Gre za neke vrsto disciplino, kot recimo pri haikujih?

Gre za težnjo k enostavnosti, izčiš­čenosti in k bistvenemu. V svetu kričečih reklam je treba najprej umiriti barve, da vidimo, kaj je za fasado. Pri Pesnitvi za liro je črno-bela barvna lestvica nadgrajena z zlatim odtenkom.

Na nesmisle globalizacije, ekonomske krize, sodobnega potrošniškega vsakdana in nasploh kapitalističnega sistema ste pokazali v ciklusu Dobro jutro, in sicer so simbol tega upora upodobljene črtne kode. Črtna koda in nizanje črtic, po čemer ste tako prepoznavni, morda ni le simbol potroš­ništva; bi lahko bilo nestrinjanje s črno-belim pogledom, navsezadnje ostane vtis sivine?

Res, kot družba živimo Slovenci kot v črno-beli pravljici. Ali si črn ali si pa bel, ali si dober ali pa hudoben. Navadno sebe vidimo svetle in bele, na drugi strani pa je tisti grdi in črni, ki mu obesimo vse svoje najslabše lastnosti. V resnici smo večinoma sivi, nekaj belega in nekaj črnega hkrati, nekaj srednjega.

Nizanje črtic mi pomeni hkrati sredstvo izraza in način gradnje ilustracije. To ustvarjam, kot bi gradila živ organizem. Kot sem že večkrat omenila, posnemam principe ustvarjanja narave in pri tem me navdihuje evolucijska razvojna biologija. Eden od teh principov je, da narava gradi najprej iz ponavljajoče se množice enakega. Drugi pa, da nikoli ne ruši starega na račun novega, temveč združuj ali pa daj staremu novo funkcijo.

Ste tik pred odhodom čez lužo, prejeli boste še eno prestižno nagrado. Kaj bi rekli za umetniško pot, ki ste jo prehodili?

Po končani umetniški akademiji, kjer sem študirala slikarstvo, so mi ostali študentska nagrada, hrepenenje po ljubezni in sprejetosti ter prazen žep. Vse, kar sem si lahko brez službe privoščila takrat, so bile drobne pesniške knjižice, ki so postale moja velika ljubezen. Takrat se še nisem povsem zavedala, koliko mi pomeni beseda, druženje s pesniki in pisatelji. Ustvarjala sem slike iz papirja, ki jih ni kupil nihče. A tudi sama nisem ničesar vedela o prodaji. V socializmu se o tem nismo učili. Pomemben je bil delavski razred, slikarji smo bili slepi potniki v sistemu. Po koncu študija sem se spraševala, kam so izginili vsi moji študijski kolegi. Da bi vsaj malo razumela ljudi in družbo, v kateri sem se znašla, sem na tiho hodila poslušat predavanja iz sociologije kulture. Da bi lahko razumela sebe, sem potrebovala naslednjih dvajset let študija svojih čustev, strahov, jeze, žalosti, smisla, ki ga še do danes nisem končala.