Tiskane izdaje
Da slovenske družine vse bolj povprašujejo po varuškah iz Slovenije, lahko razberemo iz številnih oglasov na spletnih straneh za varstvo otrok. Mlade Slovenke so pripravljene sprejeti tako delo, saj marsikateri predstavlja odskočno desko do uspešne kariere v tujini.
Sandra, Slovenka, ki živi in dela na Irskem, je za varstvo svojih dveh hčerk iskala varuško aupair, saj sta bili njeni dvojčici pri dobrih treh mesecih, kolikor traja porodniška na Nizozemskem, premajhni za v vrtec, ki je tam tudi precej drag. Sandra je bila najprej skeptična in nezaupljiva do varušk, vendar je imela do zdaj, ko sta hčerki stari že dobra tri leta, same dobre izkušnje in vidi v takšnem varovanju mnogo prednosti: »Zelo praktično in prijazno je do otrok. Hčerki lahko spita, dokler hočeta. Jutranja rutina je precej bolj umirjena in prilagojena njima, kot če bi ju morala zjutraj zbujati za v vrtec.«
Slovenska družina, ki živi v Dubaju, se je za varuško aupair slovenskega rodu odločila, ker je lokalno prebivalstvo finančno dobro preskrbljeno, zato domačinke ne delajo kot varuške. Hišne pomočnice »uvažajo« iz nerazvitih držav – Indije, Afrike, Indonezije, Filipinov in Bangladeša. Špela Hercog in njen mož sta se zato odločila, da omogočita nekomu iz Evrope, da preživi kakšno leto v Dubaju. Pri tem se nista omejila zgolj na Slovenijo. »Poskusila sva, koliko je interesa doma, pa se je izkazalo, da ni potrebno nadaljnje angažiranje znotraj Evropske unije,« pripoveduje Špela.
Starši si želijo, da otroci govorijo tudi slovensko
Da je znanje jezikov pomembno pri odločitvi, katera varuška je v očeh staršev najboljša, potrdijo vse moje sogovornice, ki so kdaj iskale varuško aupair. Gre za družine, ki so že tako in drugače razpete v različna kulturna okolja, starša ponavadi izhajata iz različnih držav, zato ni presenetljivo, da želijo otroke naučiti tudi svojih maternih jezikov. Da bi hčerki tekoče govorili slovensko in ne samo angleščine, ki je uradni jezik v Londonu, kjer živijo, je želja Maje Novak, ki se je prav zaradi tega odločila za varuško iz Slovenije.
Znanje slovenščine pa ni vedno poglaviten razlog, da se slovenske družine odločijo za varuške aupair iz Slovenije. Špela Hercog pravi, da čeprav živijo v Dubaju, doma govorijo slovensko, zato je slovenščina že tako materni jezik njenega sina. Z možem zato iščeta varuške, ki tekoče govorijo več jezikov; rada bi namreč, da bi njun sin spoznal tudi kak drug jezik.
Da pedagoška izobrazba ni pomembna za dobro delo varuške, se strinjajo vse naše sogovornice. »Slovenci preveč povezujemo izobrazbo in delovno mesto. Važen je značaj, kako se človek znajde v situaciji z otroki, kako se zna otroku približati,« meni Hercogova. Dodaja še, da je zanjo kot mamo pomembno, da je varuška zanesljiva in da ji lahko zaupa.
Gre za osebnost in odnos do otrok, meni Mateja, ki ima varuško aupair zaposleno na Dunaju. »Šolski sistem in situacije v vrtcih so drugačni, kot so doma v družini, zato izobrazba ni pomembna, ker se od varuške, ki preživi večino dneva z otrokom, pričakuje drugačen sistem,« še dodaja.
Varuška mora
»Kot vsak novozaposleni se mora tudi varuška izkazati in pokazati, da je vredna zaupanja in da je zanesljiva,« meni Hercogova. Zamenjali so že nekaj varušk in pri vsaki je previdna. »Navsezadnje ji prepustiš svojega otroka,« poudarja. Ker je njen otrok zdaj že večji, je skrb manjša, saj bi ji povedal, če bi bilo kaj narobe. »Se pa hitro čuti, če se družina ujame z varuško in varuška z njimi, saj postane zaradi življenja pod isto streho odnos takoj intenziven. Če kemije ni, je treba iskati novo rešitev,« se strinjajo starši.
Maja Novak pravi, da z možem nimata posebnih zahtev glede vzgoje svojih otrok. Od varuške pričakujeta predvsem to, da se ukvarja z njimi in da jih ne posede za cel dan pred televizijo. Mateja je podobnega mnenja, od varuške pa pričakuje tudi, da si vzpostavi avtoriteto pri otroku, saj le tako ve, da bo otrok varen. »Se pravi, ne sme ji biti nerodno otroku reči ne, ne smeš,« je prepričana Mateja.
»Če imaš rad otroke in rad poprimeš za gospodinjska dela, potem ni težko biti varuška aupair,« pravi Nina. »Ob osmi uri zjutraj sem otroka peljala v šolo, ob treh popoldne pa sem šla ponju. Pripravila sem nam kosilo, popoldne sem poskrbela za njune dejavnosti, punčko sem peljala na ure baleta, fant je hodil na jahanje na bližnji ranč. Skupaj smo se učili, brali in se družili, dokler se starši zvečer niso vrnili iz službe,« Nina opisuje svoj delovni dan. Medtem ko sta bila otroka v šoli, je poskrbela za lažja hišna opravila, kot so brisanje prahu, likanje, pospravljanje.
Mednarodni izraz aupair izhaja iz francoščine in pomeni »biti enak«. Že beseda sama torej pove, da je dekle enakovredno drugim članom družine, živi z njimi in tako rekoč postane del nje. Družina je poskrbela za Ninine stroške prehranjevanja in bivanja, na teden pa ji je namenila še 150 evrov žepnine. »Bila sem kot njihova starejša hčerka, ki skrbi za mlajšo sestrico in bratca,« Nina opiše svojo izkušnjo.
»Vikende bi lahko imela večinoma proste, a ker smo se z gostujočo družino tako dobro ujeli in so oni vikende izkoristili za izlete in krajša potovanja, so me vedno vzeli s sabo,« pripoveduje. Kot veliko prednost omeni tudi izboljšanje znanja jezika. Doma so se pogovarjali večinoma v angleščini, saj je bil oče Britanec, mama pa Nizozemka. »Ob prihodu sem znala samo nekaj osnovnih besed, stavki so mi šli težko z jezika, zdaj pa tekoče govorim angleško. Postala sem iznajdljivejša in samozavestnejša, naučila sem se mnogo praktičnih reči, kot sta kuhanje in uporaba pralnega stroja,« je nizala. Poleg tega je v nekaj mesecih varovanja otrok in pomoči v gospodinjstvu dobila mnogo izkušenj za lastno starševstvo in družinsko življenje.
Ko je še nekdo drug v hiši, imajo vsi omejeno zasebnost
Sandra pravi, da ima takšno varovanje dobre in slabe strani: »Imaš omejeno zasebnost, odnos teče po drugih tirnicah in ni vedno lahko reševati konfliktov v navzočnosti drugih. Hkrati sta se morali tudi dekleti vedno znova navajati na nove ljudi.« Aupair namreč ni redna služba, saj je marsikomu samo odskočna deska, zato starši od varušk niti ne pričakujejo, da bi pri družini ostale dlje kot leto, dve.
»Omejeno zasebnost je treba vzeti v zakup, druge možnosti ni,« pravi Špela Hercog. Priznava, da se dinamika v družini spremeni, vendar pravi, da je irelevantno razmišljati o tem, da te navzočnost varuške moti, ker drugače ne more biti. »Če bi lahko izbirala, bi seveda raje živela brez varuške, a se je treba prilagoditi,« zaključi Hercogova.
Nina priporoča vsem mladim, ki si želijo novih izzivov, naj se za nekaj mesecev odpravijo v tujino. »Pred tem pa naj se dobro pozanimajo, kam gredo in kaj bodo tam počeli. Pomembno je, da vsaj približno vedo, kaj lahko pričakujejo.« Ni namreč vedno vse rožnato in prav je, da se opozori tudi na pasti takšnega dela.
Lahko se recimo zgodi, da družina varuški dodeli za posteljo kavč, ker nimajo dodatne sobe, in je tako ob vso zasebnost. Nina pozna primer, ko je varuška spala v sobi z otroki, njihova starša pa sta bila tako zaposlena, da je bila z otroki sama od jutra do poznega večera, tudi med vikendi. »Lahko, da ima družina popolnoma drugačen pogled na osnovne stvari, kot so prehranjevanje, pospravljanje in ravnanje s hišnimi ljubljenčki, ali na še pomembnejše stvari, kot sta vera in vzgoja.«
Bogatejša,
Nina pravi, da zaslužen denar sproti kopni in ga za domov ostane bolj malo, če sploh kaj. »Za delo varuške v tujini se ne odločite, če želite zaslužiti denar za avto,« svetuje. »Tisto najbolj dragoceno, kar prineseš s seboj, so izkušnje in spomini ter vezi z družino z drugega konca sveta. To je vredno več kot ves denar in ostane za vse življenje,« zaključi.
