Tiskane izdaje
Ljubljana – Podrobnejši podatki kažejo, da so izgube bolnišnic precej različne. Namreč, šele ko izguba ustanove preseže dva ali tri odstotke prejetih sredstev, šteje za problematično. Bolnišnice bi potrebovale reorganizacijo.
Po merilih ekonomske stroke so problematične bolnišnice v Izoli, Slovenj Gradcu in Novi Gorici, izgubo pa ima tudi Univerzitetni klinični center Maribor.
Od leta 2008, ko so se povišale plače v zdravstvu, so ZZZS in ministri zapovrstjo zniževali cene in sprejeli druge ukrepe za zmanjšanje porabe pri izvajalcih zdravstvenih storitev. Leta 2009 so ukrepi za izvajalce pomenili 55 milijonov evrov manj, prav tako je bilo naslednje leto. Lani so sprejeli nove varčevalne ukrepe za dodatnih 12 milijonov, maja letos pa še za 25 milijonov na letni ravni.
Finančno stanje zdravstvenih ustanov ob polletju po dosedanjih izkušnjah ni absolutno primerljivo z rezultati ob koncu leta. Ker pa je bilo znižanje plač manjše od predvidenega, bodo septembra bolnišnice prejele poračun, torej več denarja, kar jim bo nekoliko popravilo bilance.
Eden od razlogov, da so mediji zaradi rdečih številk bolnišnic zagnali vik in krik, je zamik plačevanja dobaviteljem, kar je povsem logična posledica najvišje zdravstvene politike.
Za manj denarja več operacij in preiskav
Bežen pogled na finančno stanje bolnišnic ob polletju kaže skoraj pri vseh rdeče številke, kar je unikum v zgodovini. Pod kritično črto je tudi polovica zdravstvenih domov. Zaradi tega so se pojavili predlogi o stečajih bolnišnic, njihovi privatizaciji, odpuščanju. Ali je res tako hudo? Ali pa gre bolj za demagogijo?
Bolj natančen vpogled v podatke o izgubah bolnišnic (glej tabelo zgoraj) razkrije, da so te precej različne, nekatere tudi zelo majhne. Šele ko izguba ustanove presega dva ali tri odstotke prejetih sredstev, se v ekonomski stroki šteje za problematično. Takih bolnišnic ni veliko: Izola, Slovenj Gradec in Nova Gorica. Bolj zanimivo je, da je v rdečih številkah tudi Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor, ki je bil leta in leta znan po »zlatih« zalogah direktorja Gregorja Pivca, zdaj pa jih je očitno zmanjkalo in ima tudi Pivec dva milijona minusa. Štiri leta varčevanja v zdravstvu so torej zdaj vendarle zares pokazala pravo sliko.
Dosedanji varčevalni ukrepi
Od leta 2008, ko so se povišale plače v zdravstvu, so zdravstvena blagajna (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije) in zaporedni ministri zniževali cene in sprejemali druge ukrepe za zmanjšanje porabe pri izvajalcih zdravstvenih storitev. V letu 2009 so tako bolnišnicam in zdravstvenim domovom znižali cene operacij, pregledov in preiskav linearno za tri odstotke, zmanjšali so amortizacijo za petino, terciarju namenili pet odstotkov manj denarja. Za vse izvajalce skupaj je to pomenilo 55 milijonov evrov manj. Naslednje leto je šlo za enak znesek. Nove varčevalne ukrepe so dodali leta 2011, in sicer za dodatnih 12 milijonov evrov (znižanje sredstev za administrativno-tehnični kader, za dežurstva, za neakutno bolnišnično obravnavo). Tako je bilo to leto namenjenih za obstoječe zdravstvene storitve že 67 milijonov manj denarja v primerjavi z letom 2008. Maja letos pa je začel veljati sveženj dodatnih ukrepov v višini 25 milijonov evrov na letni ravni (dodatno linearno znižanje cen storitev za tri odstotke, drugi ukrepi), kar je torej zdravstvo ob polletju pahnilo skoraj v celoti v rdeče številke.
Manj denarja, več operacij
Finančno stanje zdravstvenih ustanov ob polletju po dosedanjih izkušnjah ni absolutno primerljivo z rezultati ob koncu leta. V prvi polovici leta namreč bolnišnice opravijo več načrtovanih operacij (zato imajo tudi več materialnih stroškov) kot poleti in jeseni, letos pa je še specifično leto, saj je ZZZS spomladi izvajalcem znižal akontacije plačil za sedem odstotkov. Ker je bilo znižanje plač manjše od predvidenega, bodo septembra bolnišnice prejele poračun, torej več denarja, kar jim bo nekoliko popravilo bilance.
V zdravstvu primanjkuje denarja vedno in v vseh državah: medicinska tehnologija namreč hitro napreduje in je vse dražja, bolnih, ki potrebujejo zdravljenje, je zaradi staranja prebivalstva vse več. Zato namenjajo v razvitem svetu za zdravstvo v absolutnem znesku veliko več denarja kot pri nas. Petletni pregled porabe za zdravstvene storitve v Sloveniji kaže (glej tabelo), da se količina skupnih sredstev zanje iz obveznega in dopolnilnega zavarovanja nekoliko manjša.
Poleg tega se je v teh petih letih delno prerazporedil program operacij in preiskav. Izvajalci (bolnišnice, zdravstveni domovi, koncesionarji) so lahko prislužili dodatni denar z več opravljenimi prvimi pregledi, s številnimi operacijami (ortopedskimi, za ušesa, nos in grlo, na žilah, za kile, koronarografijo), neomejeno pa so bili financirani operacije na odprtem srcu, porodi, oploditve, razširitve koronarnih arterij in zdravljenje raka. Tako se je učinkovitost bolnišnic na teh področjih povečala.
Seveda so jim zaradi več operacij zrasli materialni stroški (vgradni material, zdravila, kri), dodatno pa so tudi zaposlovali, kar jim zdaj očitajo, saj velja za javni sektor omejitev zaposlovanja. Toda zdravstvo je delovno intenzivna panoga, kjer je prav od števila osebja in njihovega znanja odvisna kakovost storitev. Kje je prava meja med preveč, premalo in ravno dovolj, je odvisno od vsake situacije posebej. Posplošene zahteve zagotovo niso umestne.
Ne stečaj, potrebna je reorganizacija bolnišnic
Kljub naštetemu je negativno finančno stanje bolnišnic povzročilo veliko vznemirjenja. Generalni direktor ZZZS Samo Fakin je za izolsko bolnišnico, ki ima največje težave, celo predlagal stečaj.
Stečaj za bolnišnice kot javne zavode po sedanji zakonodaji ni možen. Zakon tako ščiti poseben položaj ustanov, ki oskrbujejo ljudi. Za bolnišnice jamči država. Ko govorimo o možnosti stečaja bolnišnic, govorimo posredno o prenehanju delovanja države. Ali je naša država, ki ima v celoti gledano manjši primanjkljaj od mariskatere druge evropske države, v resnici že tako zelo na koncu?
Po drugi strani pa je že dolgo znano, da potrebuje zdravstvo reorganizacijo. Ni normalno, da izvajajo vse bolnišnice vsa zdravljenja. Toda namesto da bi dejavnost koncentrirali, kar vedno znova načrtujejo vsi ministri zapovrstjo, v resnici prek programov ZZZS operacije drobijo. Lep primer je ortopedija, kjer rastejo novi oddelki (na Ptuju, v Murski Soboti, zasebni izvajalci). Zmogljivosti bolnišnic ostajajo tudi zato neizkoriščene, v čemer se skriva velik potencial.
Pred vrati vulgarno lastninjenje à la Tajnikar?
Eden od razlogov, da so mediji zaradi rdečih številk bolnišnic zagnali vik in krik, je zamik plačevanja dobaviteljem; nekatere bolnišnice zamujajo že več mesecev. To je povsem logična posledica najvišje zdravstvene politike. Ko se je Slovenija v dogovoru z EU odločila, da mora za vsako ceno ohraniti pozitivno stanje zdravstvene blagajne (spomnimo: za državni proračun to ne velja!), je s tem samodejno destabilizirala zdravstvo. Pomanjkanje denarja, ki ga poznajo zaradi vse večjih možnosti v medicini in staranja prebivalstva povsod po svetu, je prenesla na bolnišnice, s tem pa posledično na dobavitelje.
Ali je za tem skrita agenda? Izjava Maksa Tajnikarja, profesorja na ekonomski fakulteti in tudi člana sveta UKC Ljubljana, bi lahko kazala na to. Ocenil je, da so bolnišnice zrele za prostovoljno poravnavo, in predlagal, da bi dolgove dobaviteljem spremenili v lastniške deleže. Bolnišnice bi tako spremenili v javno-zasebne ustanove. To bi bila ena najbolj vulgarnih privatizacij slovenskega zdravstva, kar si jih je mogoče zamisliti. Minister Tomaž Gantar je prejšnje dni dejal, da še ni čas za to in da se zavzema za javno zdravstvo.
Do Tajnikarjevega predloga je izredno kritična tudi Julijana Bizjak Mlakar iz Gibanja za ohranitev javnega zdravstva. »Gre za človeka, ki veliko govori, a same neumnosti. To je daleč od tega, kar bi pričakovali, da bo zagovarjal kot profesor, ki živi od javnega denarja. Zaradi svojih zvez predlaga tajkunizacijo bolnišnic, ki naj bi postale profitne ustanove. To je daleč od vsega, k čemur je Slovenija kot država zavezana.« Tajnikar, čeprav blizu stranki SD, je po besedah Bizjak Mlakarjeve pravzaprav neoliberalec, čigar recepti so se v Adrii Airways izkazali za porazne.
Kritična pa je tudi do Fakinovega predloga o stečaju bolnišnic. »Fakin dokazuje, da ni zrel in ne usposobljen za vodenje ZZZS, kjer bi moral zagovarjati javni, ne zasebni interes. Že drugi mandat je na čelu ZZZS, standardov in normativov, s katerimi bi ustrezno uredili plačevanje bolnišnic in bi jih lahko nadzirali, pa še ni. Pavšalno zniževanje sredstev bolnišnicam ne glede na opravljene storitve in potrebe prebivalstva je nestrokovno in škodljivo za javno zdravstvo.«
