Tiskane izdaje
Ljubljana – Najprej s(m)o si dovolili vse: rasistične, homofobne in seksistične opazke, celo prijateljsko trepljanje po ženski zadnjici. Zdaj se ne sme povedati, da so cigani ukradli psa, ko se ta čez noč znajde dve hiši naprej pri romski družini. In še manj se sme javno vprašati, ali se bodo muslimanski begunci prilagodili evropskim navadam.
Slavoj Žižek je eden redkih intelektualcev, ki je ob begunskem valu javno, jasno in glasno izpostavil: levica je tista, ne desnica, ki s svojim zavračanjem spopadanja s kulturnimi razlikami med begunci in Evropejci spodbuja nestrpnost. Ali to pomeni, da si iz politične korektnosti ne upamo postavljati vprašanj, ki bi si jih morali? Se zaradi nje porajajo novi družbeni tabuji? So šale o blondinkah sprejemljive, tiste o ženskah o Fati pa ne? Ali prilagajanje večini nujno pomeni tudi uklanjanje?
»Če se prilagodim, sem manj invaliden. Moje življenje je lepše, lažje, boljše,« je v intervjuju za Sobotno prilogo pred kratkim opozoril invalid in politik David Lega. »Ko se pogovarjamo, lahko izberemo, ali bomo komunikacijo interpretirali pozitivno ali negativno. Vse bolj izbiramo interpretacije, ki so pretirano politične korektne. Postavili smo toliko pravil, kako ravnati, da smo vsi prestrašeni. Lahko se zgodi, da sploh ne boste šli z mano na večerjo, ker ne boste vedeli, ali naj mi odprete vrata ali ne,« pojasnjuje in dodaja, da so pravila za ravnanje z invalidi postavili invalidi, ki pa so spregledali, da se zaradi množice pravil marsikaj ne zgodi. Če nič ne naredimo, ne moremo ravnati narobe.
Vici o Bosancih
Z drugačnostjo se ne soočamo tudi zato, ker se z njo ne upamo soočiti. Če ob zakritih ženskah, ki jih doslej nismo srečevali, občutimo nelagodje, a tega zaradi politične korektnosti ne upamo razkriti, potem jim ne bomo pogledali v oči in morda jim ne bomo podali roke, če bi jo potrebovale.
»Politična korektnost je pomembno pripomogla k zmanjševanju pojavov, kot so ksenofobija, rasizem, seksizem. Ampak potem smo dopustili, da je postala zelo formalistična in površinska. Vse pogosteje v ospredje postavljamo obliko, ki se lahko sprevrže v svoje nasprotje. Skandinavske družbe, ki so v vsakdanje življenje vpeljala izjemno pozitivna stališča do enakopravnosti spolov, so politično korektnost prignale tako daleč, da je danes politični nekorektno kolegici pridržati vrata, ji plačati pijačo,« pravi sociologinja dr. Mateja Sedmak iz Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem.
Na neki ravni določimo, kaj se sme in kaj se ne spodobi, po drugi strani pa v neki drugi preobleki dopuščamo to in še veliko več, meni profesorica. »Težav ne rešujemo na globlji, intimni ravni vrednot. Politično korekten govor je pripeljal tudi do purizma jezika. Ne smemo več uporabljati kletvic, čeprav včasih s kletvico najbolj nazorno osmislimo, kar želimo povedati. Politična korektnost ne nazadnje ubija tudi humor. Vici o Bosancih so izrazito politično nekorektni. Kje je meja? Če jih jaz pripovedujem, sem nekorektna; kaj pa, če jih oni? So potem nekorektni ali ne?«
Samoomejevanje svobode misli
Ob sprejetju kodeksa za regulacijo sovražnega govora na internetu so posamezniki opozarjali, da bo ta omejil tudi svobodo izražanja. Pri politični korektnosti so tovrstni pomisleki umanjkali in zato se danes tako rekoč ne spodobi glasno spraševati, ali so morda tisti, ki živijo v revščini, k tej tudi sami pripomogli; ne sme se opozarjati, da so med neplačniki preživnin večinoma moški; in ne spodobi se pomisliti, da vključevanje otrok s posebnimi potrebami v večinsko šolo vpliva na napredovanje drugih otrok v razredu. Posamezniki, ki so te pomisleke vendarle izrekli, so bili avtomatično označeni za nestrpne.
»Podrejanje tako imenovani politični korektnosti je primer samoomejevanja svobode misli in izražanja. Gre za odpoved določenim stališčem, ker ta v našem okolju veljajo za neprimerna in se zato o njih ne spodobi niti razmišljati, kaj šele govoriti. Tipičen primer takšne tabu teme je razprava o negativnih posledicah begunske krize. Še posebno med bolj liberalno usmerjenimi ljudmi velja, da se o negativnih posledicah priseljevanja tujcev ne spodobi kritično razmišljati in izražati teh kritičnih stališč. Razmišljanje o smotrnosti postavljanja ograj, o poostritvi azilne zakonodaje in podobno se v 'liberalnem' okolju šteje za izraz nestrpnosti do priseljencev,« pravi odvetnik dr. Rok Čeferin, specialist za civilno in medijsko pravo.
Odgovorno uveljavljanje
Toda tudi o negativnih stvareh, ki jih priseljevanje beguncev prinaša, je treba odprto govoriti. »Nekateri priseljenci, predvsem tisti iz severne Afrike, prihajajo iz okolja, ki ne spoštuje enakosti med spoloma. Pokrivanje obrazov muslimanskih žensk in njihovo podrejanje moškim, ki ga po nekaterih interpretacijah hadisov zapoveduje muslimanska vera, očitno nasprotuje evropskim civilizacijskim pridobitvam. Preiskave terorističnih napadov v Parizu in Bruslju so pokazale, da je nekaj napadalcev v Evropo prišlo po tako imenovani begunski poti. Vse to so dejstva, ki jih v imenu politične korektnosti ne smemo zamolčati.«
Če legitimno družbeno razpravo omejimo le na tisto, kar je politično korektno, se odrečemo razmišljanju in razpravljanju o stvareh, ki so za javnost pomembne, še poudarja Rok Čeferin. Omejevanje svobode izražanja zaradi politične korektnosti lahko posameznike spodbudi, da kritična stališča izrazijo v anonimnih komentarjih na spletu, kjer so potem morda še bolj radikalni, celo sovražni.
Sovražni govor – spodbujanje k sovraštvu nasproti beguncem in drugim ranljivim družbenim skupinam – pa ne spada v kategorijo legitimne razprave in ga je treba obsoditi. Gre za zlorabo svobode izražanja, ki ne pomeni konstruktivnega prispevka k razpravi v javnem interesu. »Svobodo izražanja moramo uveljaviti na takšen način, da drugih ne prizadenemo. To je edina človekova pravica iz evropske konvencije o človekovih pravicah, za katero je izrecno navedeno, da jo je treba uveljavljati odgovorno.«
