Tiskane izdaje
Ljubljana – Nezadovoljstvo državljanov, ki se kaže na številnih demonstracijah po Sloveniji, se dotika temeljnih vprašanj skupnosti. Ljudje ne zahtevajo »kruha in iger«, ampak politični vpliv, pravi politologinja Vlasta Jalušič z Mirovnega inštituta.
Ali so demonstracije posledica slabega delovanja pravne države ali so tudi izraz socialne stiske?
Protesti niso le posledica »slabega delovanja pravne države«, prav tako ne zgolj neposredni izraz socialne stiske. Ne gre več za parcialne probleme delov prebivalstva ali manjšin, ki so bili vzrok protestov še pred kratkim. Gotof si!, sporočilo v dveh besedah, ki so ga prepoznali kot svoje po mestih v Sloveniji, je skrajno preprosto: hočemo pravo kot pravičnost v najširšem smislu besede. Zato so protesti zelo politični, in ne socialni: to ni zahteva po kruhu, ampak po strukturni politični spremembi, po zamenjavi političnih garnitur. Vsi, ki jih bodo poskusili prevesti v parcialne zahteve, bodo izžvižgani. Odzivi nekaterih politikov in nekaterih dežurnih analitikov, da protestniki ne izražajo jasnih zahtev ali celo, da ni jasnega sporočila, me zato spominja na zloglasni Miloševićev klic »Ne čujem dobro« iz osemdesetih let.
So protesti po naključju sovpadali z iztekom predvolilne kampanje pred drugim krogom volitev predsednika?
Protesti so po mojem popolnoma neodvisni od predsedniških volitev. Kangler predstavlja v Mariboru zelo konkretno, v Sloveniji kot celoti pa simbolno tarčo teh protestov. Sodu je izbila dno Kanlerjeva izvolitev v državni svet. Trditi, da gre za dramaturgijo iz ozadja, je žalitev za državljane in priliva ogenj na upravičen politični bes zaradi koruptivnosti in nekompetentnosti vse več politikov.
Zakaj se je miren shod sprevrgel v izbruh nasilja?
Iz jugoslovanske zgodbe vemo, da kolektivno nasilje ne nastane čez noč. Je rezultat daljših procesov, povečevanja neenakosti, toleriranja skupin, ki nasilje izvajajo, posledične inverzije zakonov. Bilo bi preprosto, če bi nasilneži le »zlorabili proteste«. Nasilje nastopi ob odsotnosti moči. Manj je moči, večja je nevarnost nasilja. Še posebno če se ljudem poskuša demonstrirati, kako nemočni so, da njihovi protesti ne štejejo, da so »napačno izraženi« (niso prijavljeni, vmes so nasilniki). Mladeniči, ki so se prostovoljno pridružili oboroženim skupinam v BiH na začetku vojne, so mi v intervjujih dejali, da so mislili, da je nasilje najboljše, kar se jim lahko zgodi. Ničesar drugega namreč niso imeli. Zato tu še vedno ni glavni problem v nasilju med protestniki, saj gre za manjše skupine. Večina nasprotuje nasilju, poskušajo se organizirati tako, da ga preprečijo – tudi v sodelovanju s policijo. Če pa se bodo politiki še naprej vedli tako kot Kangler (ki bi moral odstopiti), se lahko zgodi, da bo vse več mladih nasilnih – nasilje v Mariboru je morda že tovrstnega značaja.
Preusmeriti pozornost v javni razpravi na nasilje namesto na vsebino protestov je natančno v interesu tistih, ki hočejo razvrednotiti pomen protestov kot huliganstvo in »ulico«. A ljudje so prepoznali tudi to nevarnost. Zelo hitro se učijo. Vedo, da so jim ugrabili revolucijo iz osemdesetih, novo državo in priložnosti, ki so jih s tem dobili. Seveda s tem nočem reči, da nasilje ni problem. Je, vendar ne glavni. Da ne bi postal glavni, mora biti naša pozornost usmerjena drugam, k bistvu protestov, in ne k domnevnim »glavnim« problemom nasilja.
Ali so izgredniki izrabili protest za obračun s policijo? Kako ocenjujete njeno ravnanje?
Problem, o katerem moramo razmišljati, ni razmerje demonstranti – policija. Številne lokalne in tudi vladne garniture so izgubile in izgubljajo podporo ljudi. Tega se spomnimo iz osemdesetih let, a takratna garnitura je priznala izgubo moči in oblasti in preprečila nasilje. Problem, ki ga moramo rešiti, ni razmerje demonstranti – policija. Politiki so ljudem nasproti postavili policijo, namesto bi se med njih postavili sami. Uporaba državljanov policistov proti državljanom protestnikom se bo maščevala. Slišali smo sporočilo mater mladih policistov, da ne pustijo, da njihovi sinovi (in hčere?) ščitijo korumpirane politike. Nasilneži so seveda krivi za vsako nasilno dejanje, ki so ga dejansko povzročili, vendar pa niso odgovorni v političnem smislu. Vladni politiki so tisti, ki so politično odgovorni za nasilje, ne pa protestniki ali izgredniki. Namesto da pokažejo politični pogum in se izpostavijo, se politiki skrivajo v pisarnah in za evfemizmi (kriza, Evropska unija, pritiski, bonitetne ocene ...) Pripravljeni so tvitniti sporočilo, ali izreči nekaj floskul na tiskovni konferenci. Za Janeza Janšo, za katerim je pred četrt stoletja stala vsa Slovenija, je to še posebno sramotno.
Lahko ti protesti prerastejo v vsesplošno stavko?
Splošni javni protest je tudi protest tistih, ki več ne morejo stavkati. Ko stavkate, prenehate delati, imate parcialne zahteve, imate delovno mesto, zaposlitev in prekinete delo. Če dela nimate, ga ne morete prekiniti. Seveda bi se zaposleni, profesorji, zdravniki, uradniki, policisti, lahko solidarno pridružili tem protestom s splošno stavko in tako prenehali skrbeti le za svoje parcialne interese. Ne gre več za parcialne probleme in parcialne rešitve po desetletjih izgubljenih priložnosti ne bodo zadostovale.
Kaj bi bil zadosten uspeh demonstracij?
Pred desetimi dnevi bi zadostoval odstop Kanglerja, zdaj to ni več dovolj. Gre za etično-politična, za temeljna vprašanja skupnosti. Ljudje ne zahtevajo »kruha in iger«, ampak politični vpliv. Če bo šlo tako naprej, bo zadosten uspeh samo odstop številnih lokalnih veljakov in vlade. Zadosten uspeh bodo merili ljudje, ki protestirajo. Večja bo aroganca politikov, višji bodo kriteriji uspeha.
