Tiskane izdaje
Ljubljana – Na območju Slovenije živi okoli 52 volkov. Glede na pretekle raziskave kaže, da je njihovo varstveno stanje ugodno, številčnost pa da se je v primerjavi z letom 2010 nekoliko povečala. To je prva, na znanstvenih podatkih temelječa ocena številčnosti volčje populacije po zaključku projekta SloWolf leta 2013.
Podala jo je konec lanskega leta zaključena raziskava, ki so jo opravili strokovnjaki Zavoda za gozdove Slovenije, biotehniške in veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani in društva Dinaricum. Ugotavljanje številčnosti volkov je potekalo v dveh delih. Julija 2015 je društvo Dinaricum s prek 200 prostovoljci, poklicnimi in prostovoljnimi lovci ter gozdarji izvedlo popis volkov po metodi izzivanja tuljenja. Volkovi se namreč v poletnem času pogosto odzovejo na oponašanje tuljenja. Ker se mladiči oglašajo drugače od odraslih, lahko raziskovalci s to metodo ugotovijo lokacije legel in njihovo število.
Po pridobitvi odzivov volkov so v okolici teh in drugih lokacij začeli genetsko vzorčenje, ki je potekalo vso jesen in zimo. Zbirali so vzorce iztrebkov, urina, dlake in sline, ki so jo volkovi pustili na svojem plenu. Ti so bili temelj za ugotavljanje številčnosti volkov in sorodstvenih povezav med njimi.
Samoregulacija populacije
Volkovi živijo v tropih, ki povprečno poseljujejo območje velikosti 400 kvadratnih kilometrov. Vsak trop živi na svojem teritoriju, ki ga brani pred sosednjimi tropi. »Pogosto se pojavlja zmotno prepričanje, da se lahko volkovi na nekem območju prekomerno namnožijo, kar ne drži,« poudarja Rok Černe z zavoda za gozdove. »Volkovi imajo namreč razvit sistem samoregulacije, ki preprečuje, da bi se preveč namnožili in prekomerno vplivali na svoj plen. V tropih je stroga socialna hierarhija z alfa samcem in samico na vrhu. Če kateri od njiju pogine, obstaja verjetnost, da trop razpade. Raziskava je pokazala, da se v našem okolju na teritoriju razpadlega tropa v večini primerov hitro vzpostavi nov volčji trop.«
Peticija proti odstrelu
Zadnjo oceno številčnosti volčje populacije je zavod za gozdove uporabil tudi kot izhodišče za določitev odvzema desetih volkov iz narave v letu 2017. Tolikšno število po presoji strokovnjakov ne bo ogrozilo dobrega stanja volčje populacije. A kopja glede kvote za odstrel ne le volkov se lomijo tako na strani okoljevarstvenikov kot predstavnikov kmetov. Prvi nasprotujejo vsakršnem odstrelu prostoživečih živali. Na začetku februarja so na ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti 3. člena uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah ter odloka o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017. Po spletu je zaokrožila tudi peticija proti odstrelu volkov, ki jo je doslej podpisalo nekaj več kot 26.000 podpornikov.
Kmetje: škode nevzdržne
Predstavniki kmetov pa so prepričani, da je volkov (in medvedov) preveč, zato bi bilo treba njihovo število zmanjšati na raven iz leta 1990. Tedaj so bili volkovi praktično na robu izumrtja, Jernej Redek iz Sindikata kmetov Slovenije pa pravi, da so bili omejeni le na osrednje območje stalne prisotnosti. Nasprotno se danes širijo tudi na robna območja življenjskega prostora; na Primorskem so (skupaj z medvedi in divjimi prašiči) denimo začeli pritiskati čez Kraški rob. Redukcijski odstrel volkov na raven pred osamosvojitvijo po njegovih besedah ne bi ogrozil njihovega ugodnega varstvenega statusa.
Foto: Igor Zaplatil/Delo
Škode po divjadi in zvereh so dosegle nevzdržno raven in povečanje odstrela je ključno za njihovo zmanjšanje, so navkljub opozorilom biologov, da ima večji odstrel lahko nasproten učinek, prepričani tudi na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Število prijavljenih škod sicer ne narašča, a tako je zato, ker jih številni kmetje zaradi zamudnega postopka ne prijavljajo, tisti na najbolj problematičnih območjih pa opuščajo pridelavo poljščin in rejo živali, pove Miha Koprivnikar. »Kmetje se ne želijo srečevati s problemom volkov po vsej Sloveniji, zato menijo, da je treba postaviti jasne meje osrednjega območja življenjskega prostora volkov in meje drugih območij, na katerih so prisotni le izjemoma oziroma prehodno. Na Gorenjskem bi naravovarstveniki želeli stalno naselitev volka in medveda (za poselitev Alp z volkom in medvedom se zavzemajo tudi evropski dokumenti, op. p.), vendar zaradi narave prostora za obe vrsti ni dovolj hrane,« meni Koprivnikar. Predstavnik zavoda za gozdove Černe tej ugotovitvi oporeka, češ da je naravne hrane za volkove dovolj. Medvedi pa po njegovem živijo v Alpah tudi na območju Trentina v Italiji in nimajo težav z razpoložljivostjo naravne hrane.
Dopuščanje širjenja volkov po besedah Koprivnikarja kaže tudi na širši problem upravljanja krajine. »Treba se je odločiti, kaj bo potekalo na določenem območju. Sobivanje volka z drobnico je mogoče le ob zelo intenzivnem varovanju. Vedno bolj se sliši, da je kmet dolžan svoje črede zavarovati z obsežnimi zaščitnimi ograjami, vendar so te za ekstenzivno prirejo drobnice predrage. Poleg tega na planinah ovirajo razvoj rekreacije in turizma. Brez reje živali za vzdrževanje krajine pred zaraščanjem planin in kraških pašnikov ostane le še košnja, a potem bi bilo treba popolnoma spremeniti sistem subvencioniranja za kmete na teh območjih.« Lansko jesen je tudi kmetijsko-gozdarska zbornica sprožila peticijo, s katero se zavzema za zmanjšanje škod po divjadi in zvereh. Doslej jo je podpisalo 7.000 podpornikov.
