Vrhovni sodniki razgaljeni pred javnostjo

Ljubljana – V nasprotju z načelom neodvisnosti sodnikov je, da ne more biti javno objavljeno, kako so vrhovni sodniki v neki zadevi glasovali. To ne velja samo za kazenske postopke, ampak za vse sodne postopke. O tem je prepričan ustavni sodnik Mitja Deisinger.

Ustavno sodišče (US) je pred kratkim iz procesnih razlogov zavrnilo zahtevo vrhovne sodnice Barbare Zobec, ki je v tako imenovani zadevi Kočevski proces, na katerem so leta 1943 na smrt obsodili 16 ljudi, kot članica senata vrhovnega sodišča pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti odklonila podpis posvetovalnega zapisnika. Ni se strinjala z večinsko odločitvijo kolegov, svojega glasu proti pa skladno z veljavnim 115. členom zakona o kazenskem postopku ni mogla obrazložiti, saj so posvetovanja in glasovanja senata tajna. Zato je vložila zahtevo za oceno ustavnosti omenjenega zakonskega člena, vendar jo je ustavno sodišče zavrglo, saj Zobčeva ni predložila sklepa o prekinitvi postopka, ki bi bil pospremljen s potrdilom o pravnomočnosti zadeve.

Za transparentno odločanje

Toda ustavni sodnik dr. Mitja Deisinger, nekoč tudi predsednik vrhovnega sodišča, v pritrdilnem ločenem mnenju poudarja, da bi že z »ustavnosodno skladno razlago zakona« lahko problem rešili. Če je povsem jasno, da del postopka, ko se sodniki odločajo in se umaknejo v drug prostor, poteka brez navzočnosti javnosti, pa ni jasno, zakaj na javni razglasitvi sodbe ne bi smeli objaviti izida glasovanja. Torej: ali je bila odločitev soglasna ali pa so posamezni sodniki glasovali proti. Tako velja za ustavno sodišče, kjer je glasovanje tajno, njegov izid pa vedno javen. Zato je ustavnim sodnikom tudi omogočeno, da dajo ločena mnenja. Odklonilna ali pritrdilna ločena mnenja sodnikov pomenijo tudi njihovo transparentnejše delo.

Vrhovni sodnik, ki zdaj nima možnosti pojasniti, zakaj je glasoval proti neki odločitvi, nosi pred javnostjo enako strokovno, poklicno in moralno odgovornost kot tisti, ki sodbi ni nasprotoval. Pri tem Deisinger pritrjuje mnenju vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika in dr. Mateja Avblja s fakultete za državne in evropske študije, ki menita, da pravica neodvisnega sodnika obsega tudi pravico, da se javno objavi njegov glas pri odločanju. S tajnostjo takšne objave je lahko sodnik tudi konkretno prizadet ob kritikah sodne odločitve ali ob ugotovitvah ustavnega sodišča oziroma Evropskega sodišča za človekove pravice.

V interesu pravnega sistema

Za to, da bi vrhovni sodniki imeli enako možnost kot ustavni, se zavzema tudi izredni profesor kazenskega prava na evropski pravni fakulteti odvetnik dr. Marko Bošnjak. »Namen ločenih mnenj je predvsem predstavitev stališč, ki niso našla mesta v večinski odločbi, so pa lahko zelo dragocena pri analizi zahtevnih pravnih vprašanj in so zato prispevek k razvoju sodne prakse. Ker ima prav vrhovno sodišče pri tem posebno mesto, bi bilo v vsaki njegovi odločbi prav navesti, kako je glasoval kateri izmed sodnikov, s tem pa tudi omogočiti, da svoja morebitna ločena stališča obrazložijo v pisnem mnenju. Različnost mnenj med člani senata le na videz spodkopava avtoriteto posamezne odločbe. V formalnem smislu je jasno, da odločitev velja ne glede na to, s kakšno večino je sprejeta. V vsebinskem smislu pa možnost ločenih mnenj večino še bolj sili h kakovostni obrazložitvi stališč, da vzdržijo logično soočenje z manjšino. Objava ločenih glasovanj in mnenj tudi na vrhovnem sodišču je gotovo v interesu pravnega sistema,« meni Bošnjak.

Postavlja se mu tudi vprašanje, ali niso ločena mnenja tudi izraz pravice posameznega sodnika, da s svojim nestrinjanjem s sprejeto odločitvijo seznani stranki in širšo javnost. »Če jih razumemo tako, ni razloga, da ne bi dejstva o ločenem glasovanju zapisali tudi v odločbe prvostopenjskih in drugostopenjskih sodišč. Stvar se še toliko bolj zaostri tedaj, kadar član senata sprejeto odločitev razume kot očitno nepravilno oziroma nepravno in ni pripravljen zanjo in za njene posledice nositi niti moralne odgovornosti. »Zato se načeloma nagibam k temu, da bi takšno objavo omogočili tudi na nižjih stopnjah sojenja. A kljub vsemu kaže posvariti pred prenagljenostjo. Objava ločenih glasovanj in mnenj bi utegnila pretirano izpostavljati posamezne sodnike, ki bi bili zaradi tega tarča neprimernih odzivov v javnosti, kar se je v nekaterih primerih že dogajalo.«

Kmalu zakonske spremembe

Na vrhovnem sodišču še nimajo mnenja do tega vprašanja, na pravosodnem ministrstvu pa so naklonjeni ideji, da bi imela javnost pravico izvedeti, kako je v posameznem primeru glasoval vrhovni sodnik, in da bi imel tudi možnost napisati ločeno mnenje. Zato bodo spremenili zakona o kazenskem in pravdnem postopku, ki bosta predvidoma vpeljala institut ločenih mnenj.