Tiskane izdaje
Ljubljana – Čeprav je vrhovno sodišče zavrglo pritožbo Vilija Kovačiča na datum novega glasovanja o zakonu o drugem tiru, še ni mogoče povsem z gotovostjo trditi, da bo referendum res 13. maja, kot je določila Državna volilna komisija (DVK). Kovačič se je namreč pritožil še na ustavno sodišče.
Kako je z datumi?
Danes je začel teči rok za opravila za izvedbo ponovnega glasovanja na referendumu o zakonu o drugem tiru Divača-Koper. Direktor DVK Dušan Vučko nam je pojasnil, da je nedelja, 13. maj, skrajni rok za izvedbo referenduma. Kampanja se bo uradno začela 13. aprila, vsi, ki bi želeli v njej sodelovati, pa se kot organizatorji lahko prijavijo najpozneje do 17. aprila (25 dni pred referendumom) in odprejo poseben transakcijski račun. »Če bo ustavno sodišče te roke morda zadržalo, bomo to morali spoštovati,« pravi Vučko v zvezi s pritožbo Vilija Kovačiča na razpisani datum za ponovno glasovanje. Vučko pričakuje relativno hitro odločitev ustavnega sodišča, saj je Kovačič na ustavno sodišče podal ne le pobudo za oceno ustavnosti, ampak tudi predlog za začasno zadržanje rokov in predlog za absolutno prednostno obravnavo pobude.
O čem bomo glasovali?
Referendumsko vprašanje bo: »Ali ste za to, da se uveljavi zakon o gradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper, ki ga je sprejel državni zbor 8. maja 2017?« Kdor bo proti zakonu, bo obkrožil glas proti. Če bi nasprotniki zakona tega hoteli ovreči, bi moralo proti glasovati več kot 20 odstotkov vseh volilnih upravičencev, to je 342.700 volivcev. Na referendumu, ki je bil 24. septembra lani, se je referenduma udeležilo 352.168 volivcev, od tega jih je bilo proti zakonu 162.596 ali manj kot deset odstotkov vseh upravičencev.
Če bomo glasovali za zakon ...
Zakon določa pogoje in način izvedbe investicije, upravljanje in gospodarjenje, družbo (2TDK), ki naj bi gradila in upravljala drugi tir ter vire finaciranja. Vlada se je za tak zakon odločila zato, da bi v posel lahko vključila tujo državo (Madžarsko) kot soinvestiotorja, in zato, da bi kar najmanj obremenila državni proračun. Zakon namreč predvideva neproračunske vire, iz katerih bi na leto morali zbrati več kot 30 milijonov evrov (taksa na pretovor v Luki in Petrolu, pribitek na cestnino za tovornjake in avtobuse, uporabnina). V 45 letih trajanja koncesijske pogodbe bi to pomenilo več kot 1,35 milijarde evrov. Zakon določa, da v novi družbi za gradnjo in upravljanje drugega tira lahko pridobi poslovni delež ena ali več drugih članic EU. Ni pa to nujno. To pomeni, da bo Madžarska partner le, če bo državni zbor ratificiral posebni meddržavni sporazum. Če bo zakon potrjen, ga bo naslednja vlada lahko dopolnjevala. Predvsem pa bo morala skrbeti za ohranitev treh evropskih finančnih virov v skupnem znesku 234 milijonov evrov nepovratnih sredstev. Zakon ne določa trase niti ne govori o ceni investicije. Če bomo glasovali za zakon, potem je najverjetneje mogoče najhitreje nadaljevati dela, hkrati pa poskrbeti za vse tiste slabosti iz zakona, ki so lahko največji problem projekta.
Če bomo glasovali proti zakonu ...
To lahko pomeni zastoj pri poteku gradnje. Lahko bi bilo ogroženih tudi 109 milijonov evrov že odobrenih nepovratnih evropskih sredstev iz mehanizma kombiniranih virov. Skupina, ki nasprotuje zakonu, predlaga začetek razprav o spremembi trase in tehnologije. Krog strokovnjakov okoli Jožeta P. Damijana pa je pred dnevi v Sobotni prilogi Dela postavil izhodišča, po katerih bi bilo mogoče tudi brez zakona in torej brez posebnega državnega podjetja 2TDK graditi drugi tir. Že pripravljalna dela bi lahko vodila direkcija za infrastrukturo. Seveda pa bi brez zakona izgubili tudi velik delež sredstev, ki bi jih pridobili od nekaterih logističnih podjetij. Glas proti pomeni večje tveganje za uresničitev projekta.
Zakaj Vili Kovačič nasprotuje zakonu?
»Ker zakon sam po sebi omogoča korupcijo. Ne le z Madžari. Drugi vzrok je, da je treba graditi dvojni tir po drugi trasi in ne po tej iz leta 2010, ko je Slovenija vanjo privolila zaradi italijanskega izsiljevanja,« pravi Kovačič. Na dejstvo, da je bila trasa določena že leta 2003 in jo je Janševa vlada uzakonila z državnim prostorskim načrtom (DPN) leta 2005, ko o Italijanih ni bilo govora, je Kovačič odgovoril, da je to vseeno italijanska trasa. Prav tako je zavrnil pomisleke, da bi za določanje trase, novi DPN ter gradbeno dovoljenje potrebovali vsaj deset let, saj da so to v primeru Magne rešili v pol leta: »Saj bi šli v glavnem po sedanji trasi, le del bi šel v nekoliko daljši predor s 50-promilnim vzponom. V naši civilni iniciativi ne zagovarjamo več Duhovnikove vleke vlakov na 'jeklenico', ampak smo za novo različico, ko bi s težkimi lokomotivami premagovali tak naklon,« je dejal Kovačič. Napovedal je, da bo vztrajal do konca, da mu vlada dodeli 97.000 evrov za kampanjo, ker potrebuje denar za izdelavo makete in TV-spote.
